poezija

Jure Potokar: Vrata

vrata v svet in vrata iz sveta. iz svetle jesenovine, ki je potemnela kakor sanje. ob robu žebelj, da nanj obesiš ključ. in vsako upanje. prestopil sem jih nov, neuk in nebogljen, poln lakote in nestrpnosti, docela vpet v silnice množice zgodb, ki sem jih bral, vendar nikoli doživel. vrata kot meja dveh svetov, ki se nikjer ne stikata; svet domišljije in slepila, ki mu nasproti stoji vse, kar naj bi res bilo. čas je zdaj dokaz, da so tečaji [preberite več]

20. 5. 2018

Lidija Dimkovska: Wannseejski diptih

Seveda vam lahko povem, kaj je takrat rekel Eichmann, saj sem to slišala na lastna ušesa. Kadar kdo govori o hrani, si zapomnim vse do zadnje besedice. Pravijo, da je to poklicna deformacija, čeprav sem iz kuharice postala gospodinja, ki je stregla kavo visokim gostom. Še zdaj ga vidim, kako je napel svoje telo, ko je pazil, da stol ne bi močno zaškripal, čeprav takrat rado še bolj zaškripa. Z roko je premeril, ali sta od skodelice kave do roba mize dve pedi, in s pogledom premeril še [preberite več]

18. 1. 2018

Sonja Cekova Stojanoska: Ne maram zvonov

Medtem ko hitimo po vsakdanjosti, premikamo svoje meje, okoli nas se gnetejo ljudje kot megla, hijene pa so ves čas lačne, praskajo, se spopadajo in druga drugi iztikajo oči, brž ko jim kaj zadiši po mesu, in mrcvarijo tekmece, zato da potešijo lasten ego. Kolo se vrti, pravijo, in stari zvon spet odšteva čas, čeprav vsi uporabljamo mobilne telefone. Ne sovražim zvonov, ne, in vendar naj počakajo v daljni prihodnosti; saj ni treba, da se ustavi čas, želim si samo [preberite več]

9. 1. 2018

Mladen Blažević: Beločnice

vsakič ko se široko odprtih oči skrijem v množici in pogoltnem kletvico si odtrgam košček telesa nimam več prstov na rokah in nogah ljudstvo Evenkov se ni začudilo ko je v gozdu kjer so lovili majhne kožuharje padel komet odprl je okno jamo zemlja je požrla ledeno kroglo in zaprla oko z veko iz prsti drevesa so se podrla in se polegla kot razvejane trepalnice od takrat mislijo da ima zemlja oči in da jih odpre le zato da bi jih spet zaprla Prevedel Peter [preberite več]

28. 9. 2017

Mladen Blažević: ***

Thor Heyerdahl je 1947 odšel iz Peruja proti Polineziji na splavu Kon Tiki zgradil ga je iz drevesa balsa z orodjem kot so ga uporabljali pred tisoč leti nameraval je prepluti Tihi ocean dokazati da so ljudje že pred Kolumbom prehajali čez oceane nasedel je na nekem grebenu v otočju Taumotu podobne podvige je delal vse življenje ko je četrtič zajadral na ladji Tigris zgrajeni iz papirusa v Iraku pri prehodu skozi Rdeče morje se je po bližnjih deželah [preberite več]

19. 9. 2017

Soleida Ríos: Obisk

Ni astmatik, ni počasen niti v naglici … prišel je z Mesta počitka, v belem oklepu, visok kot prej, močan je odrival zrak … bolje rečeno, vzvaloval je zrak s svojim korakom. Prišel je v kar je bila moja hiša. Ne asteroid, ne visoko v strmi in suhi Stari Havani. Vstopil je v jasen pravokotnik brez strehe, obkrožen z drevesi. Videla sem ga, njegova naravnost je bila kot moja. Brez pretirane vzhičenosti ali presenečenja sem šla do njega in mu položila na glavo koralno [preberite več]

16. 4. 2017

Pierre Bernet Ferrand: Alter ego

Ob meni je vedno nekdo, prek katerega se prepoznavam, čeprav ne vidim drugega kot nejasen obris, ki me spremlja, sledi obraznih potez v svetlobah in teminah mojega spomina. Kljub občasnim dvomom, ki me navdajajo, se ravnam po njegovih nasvetih. V vsaki nevarnosti je z mano. Če sem miren, se mi kot zvest pes postavi ob stran, in okoli mojega vratu je šal, ki me varuje pred vlago, pred mrazom. Ko se spusti noč, me gleda, kako spim. Dolga leta je že moj sopotnik, izumil je nešteto načinov, [preberite več]

12. 4. 2017

Darko Cvijetić: Golobnjak

Bojujemo se z golobi. Cela stolpnica govori le o invaziji golobov. Starke na klopcah okoli stolpnice so pripomnile, da je vrana smrtni sovražnik golobov. Toda kako se pride do vran, kako jih privabiti k rdeči stolpnici. Golobi gnezdijo, poletje je, balkoni so odprti in hodijo v sobe, udomačili so se, med otroškimi igračami najdeš perje, pravi soseda iz tretjega. Eden je še posebej osovražen, siv in ošaben. Povsod smo ga prepoznali. Dvakrat je prišel v mojo sobo, medtem ko sem pisal, [preberite več]

28. 3. 2017

Darko Cvijetić: Prvi poletni dan

V otroštvu, na poletnih počitnicah na vasi, sem videval obglavljeno perjad, kokoši brez glav, ki so brezglavo tekale po dvorišču, medtem ko so jim iz vratov brizgali curki krvi. Strina se je nasmejana vračala izza hiše s sekiro v roki, na njenem tenko okrvavljenem rezilu se je zibalo peresce, peresce s kokošjega vratu. Ob večerih smo se nagibali nad kartonsko škatlo, polno piščančkov, starih dve uri, a že sem jih videl obglavljene, kljub vsemu temu cvrkutanju v puhu. S strino sva [preberite več]

21. 3. 2017

Karmen Vidmar: Nekaj sem morala prihraniti

nekateri spomini ne izginejo in ostanejo pripeti na zgodnje otroštvo mislim da sem bila še kot nepopisana tabla v učilnici spominjam se kako nisem razumela materinih besed sosed je umrl jutri bo pogreb nenavadno čudno sem pogledala in si mislila sem narobe razumela rekla sem saj ne moreš umreti toda z odraščanjem sem opustila misel nona ki je bila katoliško usmerjena me je dobronamerno učila o peklu in nebesih ter bogu in angelih ki so za oblaki in nas gledajo [preberite več]

2. 3. 2017