Najnovejše objave

poezija

Mladen Blažević: Beločnice

vsakič ko se široko odprtih oči skrijem v množici in pogoltnem kletvico si odtrgam košček telesa nimam več prstov na rokah in nogah   ljudstvo Evenkov se ni začudilo ko je v gozdu kjer so lovili majhne kožuharje padel komet   odprl je okno jamo zemlja je požrla ledeno kroglo in zaprla oko z veko iz prsti drevesa so se podrla in se polegla kot razvejane trepalnice   od takrat mislijo da ima zemlja oči in da jih odpre le zato da bi jih spet zaprla   Prevedel Peter [preberite več]

Mladen Blažević: ***

Thor Heyerdahl je 1947 odšel iz Peruja proti Polineziji na splavu Kon Tiki zgradil ga je iz drevesa balsa z orodjem kot so ga uporabljali pred tisoč leti   nameraval je prepluti Tihi ocean dokazati da so ljudje že pred Kolumbom prehajali čez oceane nasedel je na nekem grebenu v otočju Taumotu   podobne podvige je delal vse življenje   ko je četrtič zajadral na ladji Tigris zgrajeni iz papirusa v Iraku pri prehodu skozi Rdeče morje se je  po bližnjih deželah [preberite več]

Soleida Ríos: Obisk

Ni astmatik, ni počasen niti v naglici … prišel je z Mesta počitka, v belem oklepu, visok kot prej, močan je odrival zrak … bolje rečeno, vzvaloval je zrak s svojim korakom.   Prišel je v kar je bila moja hiša. Ne asteroid, ne visoko v strmi in suhi Stari Havani. Vstopil je v jasen pravokotnik brez strehe, obkrožen z drevesi.   Videla sem ga, njegova naravnost je bila kot moja. Brez pretirane vzhičenosti ali presenečenja sem šla do njega in mu položila na glavo koralno [preberite več]

Pierre Bernet Ferrand: Alter ego

Ob meni je vedno nekdo, prek katerega se prepoznavam, čeprav ne vidim drugega kot nejasen obris, ki me spremlja, sledi obraznih potez v svetlobah in teminah mojega spomina. Kljub občasnim dvomom, ki me navdajajo, se ravnam po njegovih nasvetih. V vsaki nevarnosti je z mano. Če sem miren, se mi kot zvest pes postavi ob stran, in okoli mojega vratu je šal, ki me varuje pred vlago, pred mrazom. Ko se spusti noč, me gleda, kako spim. Dolga leta je že moj sopotnik, izumil je nešteto načinov, [preberite več]

Darko Cvijetić: Golobnjak

Bojujemo se z golobi. Cela stolpnica govori le o invaziji golobov. Starke na klopcah okoli stolpnice so pripomnile, da je vrana smrtni sovražnik golobov. Toda kako se pride do vran, kako jih privabiti k rdeči stolpnici. Golobi gnezdijo, poletje je, balkoni so odprti in hodijo v sobe, udomačili so se, med otroškimi igračami najdeš perje, pravi soseda iz tretjega. Eden je še posebej osovražen, siv in ošaben. Povsod smo ga prepoznali. Dvakrat je prišel v mojo sobo, medtem ko sem pisal, [preberite več]

Darko Cvijetić: Prvi poletni dan

V otroštvu, na poletnih počitnicah na vasi, sem videval obglavljeno perjad, kokoši brez glav, ki so brezglavo tekale po dvorišču, medtem ko so jim iz vratov brizgali curki krvi. Strina se je nasmejana vračala izza hiše s sekiro v roki, na njenem tenko okrvavljenem rezilu se je zibalo peresce, peresce s kokošjega vratu. Ob večerih smo se nagibali nad kartonsko škatlo, polno piščančkov, starih dve uri, a že sem jih videl obglavljene, kljub vsemu temu cvrkutanju v puhu. S strino sva [preberite več]

Karmen Vidmar: Nekaj sem morala prihraniti

nekateri spomini ne izginejo in ostanejo pripeti na zgodnje otroštvo mislim da sem bila še kot nepopisana tabla v učilnici spominjam se kako nisem razumela materinih besed sosed je umrl jutri bo pogreb nenavadno čudno sem pogledala  in si mislila  sem narobe razumela rekla sem  saj ne moreš umreti toda z odraščanjem sem opustila misel nona ki je bila katoliško usmerjena me je dobronamerno učila o peklu in nebesih ter bogu in angelih ki so za oblaki in nas gledajo [preberite več]

Marko Skok – Mezopotamsky: Ne zgibaj barčic, Ljubec!

  Ne zgibaj barčic, Ljubec!   Elegije mrtvih oči zagrinjajo gladino morja,   grabijo za nedosegljivim soncem in vse bolj nedostopno obalo.   Brez prestanka bledijo mrtve duše angelov in smrtnikov,   jekajo zapoznele misli iz razvalin bolečemrtvih jezikov,   amputirane zgodbe neutišanega razčlovečenja.   Čutiš, kako je prenasičen s soljo in do obisti zamorjen sleherni val?   Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ljubec, v beli so vse barve, [preberite več]

Alenka Kveder: Čas je

I.   v nekem valu si videla obraz je dobil barvo prsti nekega moškega so se oklenili razklenili in omahnili čas ni bil pravi so le ljudje kraji obale so vsako popoldne lezle pod gladino so kodrali vetrovi in v nekem valu si videla obraz   (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca [preberite več]

Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae

Nekdo je premaknil kamen. Prepričan si v to. Leta že hodiš mimo njega in ves čas je ležal tam. Navadil si se nanj. Še včeraj je bil na svojem mestu ob poti. Nepremičen. Danes napol štrli nad prepadom. Gams? Popotnik? Ga je vzela v roko, z blazinico kazalca nekaj časa gladila njegovo kameno strelo in ga odvrgla? Ker je težek. Enkrat se bo dokončno prevalil. To si že videl. Spodaj na poti bodo ljudje. Oče in dva sinova. Upiralo se ti bo zakričati. Morda jih bo zgrešil. Premaknil [preberite več]
1 2 3 20