Sonja Cekova Stojanoska: Ne maram zvonov

Medtem ko hitimo po vsakdanjosti,
premikamo svoje meje,
okoli nas se gnetejo ljudje kot megla,
hijene pa so ves čas lačne,
praskajo, se spopadajo in druga drugi iztikajo oči,
brž ko jim kaj zadiši po mesu,
in mrcvarijo tekmece,
zato da potešijo lasten ego.
 
Kolo se vrti, pravijo,
in stari zvon spet odšteva čas,
čeprav vsi uporabljamo mobilne telefone.
 
Ne sovražim zvonov, ne,
in vendar naj počakajo v daljni prihodnosti;
saj ni treba, da se ustavi čas,
želim si samo svežega zraka,
ki mi bo napolnil vse celice telesa –
da bi me, ne da bi si kaj očitala,
pobožala lepota
iskrenega čustva,
ki ga je nekdo
že zdavnaj potisnil v kot.
 
In nočem, da me omejuje dejstvo,
da lahko včasih mobilni telefon
celo nalašč izklopim.
 

Prevedla Klarisa Jovanović 

(pesem je bila prevedena v sklopu pesniško prevajalske delavnice Triglav-Vardar / Vardar-Triglav, ki je v organizaciji Društva Poiesis potekala novembra 2017 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani)

Sonja Cekova Stojanoska

Latest posts by Sonja Cekova Stojanoska (see all)