Najnovejše objave

Lidija Dimkovska: Wannseejski diptih

Seveda vam lahko povem, kaj je takrat rekel Eichmann, saj sem to slišala na lastna ušesa. Kadar kdo govori o hrani, si zapomnim vse do zadnje besedice. Pravijo, da je to poklicna deformacija, čeprav sem iz kuharice postala gospodinja, ki je stregla kavo visokim gostom. Še zdaj ga vidim, kako je napel svoje telo, ko je pazil, da stol ne bi močno zaškripal, čeprav takrat rado še bolj zaškripa. Z roko je premeril, ali sta od skodelice kave do roba mize dve pedi, in s pogledom premeril še [preberite več]

18. 1. 2018

Pogovor s Klariso Jovanović

Si pesnica, prevajalka in glasbenica. Kot prevajalka prevajaš iz več jezikov. V kolikšni meri vstop v nek drug jezik redefinira tvoj pogled na svet? Ali če vprašam drugače: v kolikšni meri se strinjaš z znamenito Wittgensteinovo mislijo, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta? Vsak vstop v jezik, v katerikoli jezik, je vstop v določeno kulturo v najširšem pomenu besede: vstop v nematerni jezik pa, zagotovo, vstop v kulturo, ki je drugačna od tiste, ki nas nagovarja v [preberite več]

16. 1. 2018

Ivo Frbéžar: Zakaj pesniti, če ne govoriš za nikogar več?

Ko se sprašujemo o relevantnosti književnosti in knjževnika v današnjem času se znova sprašujemo čemu pesniti. Ker sem pesnik, se bom omejil predvsem na poezijo in vprašanje »Čemu poezija?« O tem so se spraševali že Miodrag Pavlović v svojem eseju (Čemu poezijia,1967), Hilde Domin  (Wozu Lyrik heute? 1968), Friedrich Hölderlin (…und wozu Dichter in dürftiger Zeit? v sedmi elegiji); Wozu Dichter? je ponavljal že Martin Heiddeger ob dvanajstletnici Rilkejeve smrti [preberite več]

11. 1. 2018

Sonja Cekova Stojanoska: Ne maram zvonov

Medtem ko hitimo po vsakdanjosti, premikamo svoje meje, okoli nas se gnetejo ljudje kot megla, hijene pa so ves čas lačne, praskajo, se spopadajo in druga drugi iztikajo oči, brž ko jim kaj zadiši po mesu, in mrcvarijo tekmece, zato da potešijo lasten ego.   Kolo se vrti, pravijo, in stari zvon spet odšteva čas, čeprav vsi uporabljamo mobilne telefone.   Ne sovražim zvonov, ne, in vendar naj počakajo v daljni prihodnosti; saj ni treba, da se ustavi čas, želim si samo [preberite več]

9. 1. 2018

Pogovor z Alešem Mustarjem

Tvoja prva pesniška zbirka nosi naslov (U)sodno tolmačenje (2005). Njen naslov me asociira na lepo vrsto vprašanj. A naj začnem z morda najbolj očitnim, z oddaljenostjo ali bližino med resničnostjo in poezijo.  Pri branju tvojih pesmi imam vseskozi občutek, da so realistične, da torej na nek neposreden način prevajaš resničnost v pesmi, po drugi strani pa se v veliki meri dogajajo, kot namiguje že naslov sam, v jeziku. Kako sam doživljaš pri pisanju razliko med jezikom in [preberite več]

4. 1. 2018

Dragana Evtimova: Za nami

                        Za fotografijami, ki jih prenašamo po žepih starih plaščev                         so spomini. Za njimi se izpisujejo zapiski, [preberite več]

2. 1. 2018

Jaka Železnikar: Interaktivalij, drobci / Interaktivalij, Fragments

Izbrani drobci generativnih vizualnih pesmi iz spletne e-pesniške zbirke Interaktivalij, https://interaktivalij.si.  E-knjiga Interaktivalij, drobci vsebuje po pet posnetkov delov iteracij vsake od osmih e-pesmi, ki tvorijo delo Interaktivalij. Pesmi v spletni zbirki Interaktivalij so vizualne, tvorjene iz tipografskih znakov s pomočjo generativnega algoritma. Algoritem ob vsakem ogledu pesem, ki ohranja osnovno strukturo in nekaj semantičnih elementov, nekoliko vizualno spremeni. [preberite več]

17. 12. 2017

Pogovor z Jako Železnikarjem

Začniva kar pri e-poeziji. Kaj pravzaprav je e-poezija in v kakšnem razmerju je do e-literature in tudi, v kakšnem razmerju je do spletne umetnosti nasploh? E-poezija je poezija, ki je intimno prepletena z računalnikom in z njim povezano širšo kulturo, danes predvsem spletno. »E« v e-poeziji je krajši zapis besede »elektronska«. Poimenovanje je nekoliko zavajajoče, saj ne zaobjema spoja poezije in vseh elektronskih medijev. Poezija v medijih kot so radio, televizija, video in [preberite več]

14. 12. 2017

1 2 3 42