PRISPEVKI

Pogovor s Pierrom Bernetom Ferrandom

Kubanska poezija je slovenskim bralkam in bralcem skoraj popolnoma neznana. Ali lahko za začetek najinega pogovora na kratko orišeš glavne značilnosti kubanskega sodobnega pesništva, kateri so njegovi glavni tokovi, smeri … ? Poezija sodobnih kubanskih pesnikov zajema vsa področja Kubančevega življenja: skrb za sedanjost in prihodnost dežele, njeno preteklost, družinske in družbene posledice izseljevanja, posledice izseljevanja za celotno družbo, ljubezen, področje posameznika v [preberite več]

Soleida Ríos: Obisk

Ni astmatik, ni počasen niti v naglici … prišel je z Mesta počitka, v belem oklepu, visok kot prej, močan je odrival zrak … bolje rečeno, vzvaloval je zrak s svojim korakom. Prišel je v kar je bila moja hiša. Ne asteroid, ne visoko v strmi in suhi Stari Havani. Vstopil je v jasen pravokotnik brez strehe, obkrožen z drevesi. Videla sem ga, njegova naravnost je bila kot moja. Brez pretirane vzhičenosti ali presenečenja sem šla do njega in mu položila na glavo koralno [preberite več]

Pierre Bernet Ferrand: Alter ego

Ob meni je vedno nekdo, prek katerega se prepoznavam, čeprav ne vidim drugega kot nejasen obris, ki me spremlja, sledi obraznih potez v svetlobah in teminah mojega spomina. Kljub občasnim dvomom, ki me navdajajo, se ravnam po njegovih nasvetih. V vsaki nevarnosti je z mano. Če sem miren, se mi kot zvest pes postavi ob stran, in okoli mojega vratu je šal, ki me varuje pred vlago, pred mrazom. Ko se spusti noč, me gleda, kako spim. Dolga leta je že moj sopotnik, izumil je nešteto načinov, [preberite več]

Darko Cvijetić: Golobnjak

Bojujemo se z golobi. Cela stolpnica govori le o invaziji golobov. Starke na klopcah okoli stolpnice so pripomnile, da je vrana smrtni sovražnik golobov. Toda kako se pride do vran, kako jih privabiti k rdeči stolpnici. Golobi gnezdijo, poletje je, balkoni so odprti in hodijo v sobe, udomačili so se, med otroškimi igračami najdeš perje, pravi soseda iz tretjega. Eden je še posebej osovražen, siv in ošaben. Povsod smo ga prepoznali. Dvakrat je prišel v mojo sobo, medtem ko sem pisal, [preberite več]

Andrijana Kos Lajtman: Poetika izkopavanja, kartografija ranljivosti

Pesniški opus Darka Cvijetića je poseben pojav in to ne samo v okviru sodobne bosanske književnosti, temveč v celotnem južnoslovanskem in tudi srednjeevropskem literarnem kontekstu. Govorimo o pesništvu, ki s svojimi formalnimi gestami zanimivo in inovativno izkorišča celoten spekter modernih in postmodernih jezikovno-stilskih rekvizitov, medtem ko je na semantični substrukturni ravni globoko izpolnjeno s prevpraševanjem razčlovečene podobe človeka in sveta ob koncu 20. in v [preberite več]

Pogovor z Vero Pejovič

Začniva na začetku. Odraščala si na Kozini in v Kopru. Kako se spominjaš Kopra iz svoje mladosti? S čim te je Koper zaznamoval? Ne nazadnje gre za multikulturno in večjezično mesto … Otroštvo sem preživela v Hrpeljah in na Kozini, na tako imenovanem Malem Krasu, kjer sem živela do svojega trinajstega leta, nato pa sem živela v Kopru do 18. leta. Rodila sem se v povojnem Kopru, malo po tem, ko je Cona B pripadla Jugoslaviji, oziroma postala del Slovenije. Na otroštvo in mladost [preberite več]

Darko Cvijetić: Prvi poletni dan

V otroštvu, na poletnih počitnicah na vasi, sem videval obglavljeno perjad, kokoši brez glav, ki so brezglavo tekale po dvorišču, medtem ko so jim iz vratov brizgali curki krvi. Strina se je nasmejana vračala izza hiše s sekiro v roki, na njenem tenko okrvavljenem rezilu se je zibalo peresce, peresce s kokošjega vratu. Ob večerih smo se nagibali nad kartonsko škatlo, polno piščančkov, starih dve uri, a že sem jih videl obglavljene, kljub vsemu temu cvrkutanju v puhu. S strino sva [preberite več]

Karmen Vidmar: Nekaj sem morala prihraniti

nekateri spomini ne izginejo in ostanejo pripeti na zgodnje otroštvo mislim da sem bila še kot nepopisana tabla v učilnici spominjam se kako nisem razumela materinih besed sosed je umrl jutri bo pogreb nenavadno čudno sem pogledala in si mislila sem narobe razumela rekla sem saj ne moreš umreti toda z odraščanjem sem opustila misel nona ki je bila katoliško usmerjena me je dobronamerno učila o peklu in nebesih ter bogu in angelih ki so za oblaki in nas gledajo [preberite več]

Vesna Šare: Luna

tvoj obraz je moja ahilova peta nikoli ne vem koliko se ga smem dotakniti da se bo obračal k meni kot moja luna zato ujamem vetrove jih odnesem na širna polja in pustim tam da ne razpihajo tvojega odseva na gladini mojih prstov (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca [preberite več]

Petra Skušek: Starka

Pred hišo me pozdravi starka, skoraj je ne bi opazila, ker so se njene pege zlile s šekastim ometom. Nasmehne se, njena vlažna zrkla počasi mežikajo. Na roki nosi prstan, čeprav je dragulj že zdavnaj odpadel in je zdaj le še kovinski okvir, prazna postelja. Pohitim mimo in se spomnim, kako sta babica in dedek premetala cele kupe zemlje, sta želela premakniti svet? Potem sta dolgo stala pred oknom in strmela v prazno. (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice [preberite več]