Javnosti si se predstavila najprej kot literarna kritičarka in šele potem kot pesnica. Toda kaj je bilo v tvoji intimi prej: pesem ali misel o pesmi? In kje, kako in kdaj je v tvoje življenje vstopila poezija in kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali na tvoje začetke in kateri te najbolj navdihujejo pri pisanju danes?
Zdi se mi, da je misel kot taka, misel v svoji izvorni esenci, že sama po sebi osnovni gradnik, ki mora biti apriorno prisoten, da sploh lahko nastane pesem. V moje življenje se je poezija vpletla že zelo zgodaj, že od nekdaj sem zelo rada brala, spomnim se, da sem kot otrok z velikim veseljem prebirala Župančičevega Cicibana in Kosovelove Medvedke sladkosnedke, potem pa še vse drugo … Zmeraj so me najbolj pritegnili pesniki in pesnice, ki so me znali najti in nagovoriti, poimensko bi v tem trenutku težko koga prav posebej izpostavila, kajti mnogo je pesmi, ki so me nagovorile bodisi s sporočilnimi poudarki bodisi slogovno platjo ali s kombinacijo obojega … Se pa spomnim, da sem se nekaj časa zelo navduševala nad Edgarjem Allanom Poejem, Pierrom Reverdyjem in nadrealisti ter vizualno poezijo, morda tudi zato, ker imam izrazito vizualni način mišljenja. Pomembno mi je, da sta vsebinska in oblikovna oz. slogovna plat pesmi medsebojno staknjeni, da se medsebojno dopolnjujeta, da se uigravata, da sta na neki način usklajeni, pa tudi to, da ni vse ustaljeno, predvidljivo, ustvarjeno kot po nekem modelu, ampak da je kdaj pa kdaj kje tudi kaj odklonskega, nenavadnega, malce odstopanja v to ali ono smer. Rada vidim, da me pesmi presenetijo, pretresejo ali pa vsaj popeljejo v premišljanje s svojimi preobrati, miselnimi preskoki, asociacijami, sklepnimi poantami, skratka, najljubše so mi pesmi, ki me zamajejo od znotraj navzven, in te me tudi v največji meri navdihujejo.
Slovenski kulturni prostor se mi zdi nekoliko nenavaden: po eni strani zaradi svoje majhnosti teži k uniformnosti, po drugi strani pa je v sebi raznolik, imamo okoli 50 narečij, različne tipe kuhinj itd. Kako ti vidiš to (ne)raznolikost slovenske kulture? Rodila si se in odraščala v Mariboru. V čem se, če se, Maribor razlikuje od ostale Slovenije in v kolikšni meri in na kakšen način je morda zaznamoval tebe in tvoje pisanje?
Rekla bi, da je slovenska kultura v svoji prvenstveni podobi zelo bogata in raznolika, na kar ne nazadnje kažejo že same zemljepisne in jezikovne značilnosti posameznih pokrajin, kot tudi vanje vpeti običaji, šege in podobno … Res je, kar zadeva moje pesmi, včasih rada kakšne izraze privzemam iz mariborskega pogovornega jezika, zlasti tedaj, ko se mi zdi, da s tem v pesem prenesem neki dodatni, drugotni podton, ki odpre drugačno dimenzijo, perspektivo branja in se pesmi posledično obarvajo v neki novi luči …
Doktorirala si na temo Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991, ugotovila si, da se medkulturnost realizira predvsem “na temeljih medkulturnega dogajališča, medkulturne identitete, medkulturnega jezikovnega preskakovanja in medbesedilnih konotacij”. Tu se mi zastavlja kar nekaj vprašanj, od literarnih do splošnih. Kako se v smislu medkulturnosti romanopisje po letu 1991 razlikuje od tistega pred letom 1991 in ali lahko na osnovi teh ugotovitev postavimo tudi kake relevantne trditve o polpretekli in sodobni slovenski družbi? Tu gre seveda tudi za vprašanje odnosa med književnostjo in resničnostjo …
Razlika med inscenacijami oz. podobami medkulturnosti v sodobnih slovenskih romanih, ki nastajajo po letu 1991, in tistimi, ki so nastajale pred letom 1991, je predvsem v njihovi pogostnosti in intenziteti, se pravi v tem, da so podobe medkulturnosti v sodobnih slovenskih romanih po letu 1991 bistveno bolj pogoste in zgoščene ter močneje in jasneje izpričane, skratka, zdi se, da vedno več romanov nastaja s to tematiko oz. s temi poudarki … To je po svoje tudi logično oz. pričakovana posledica ali odraz naše vse večje vpetosti v evropski in širši svetovni prostor, pa tudi sočasnega globalnega posvečanja pozornosti omenjenima stanjema in posledičnega ozaveščanja o pojavih večkulturnosti in medkulturnosti v sodobni družbi. Druga pomembna lastnost odstiranja oz. upovedovanja medkulturnosti v sodobnih slovenskih romanih po letu 1991 pa je ta, da romani vse bolj angažirano težijo k poskusom razbijanja ali vsaj prevrednotenja stereotipov, a ne tako, da bi zgolj predstavljali, preslikavali ali suhoparno mimetizirali dejanskost, ampak si prizadevajo preseči goli »mimezis« ter privabiti bralce k razmisleku o dejanskosti, o tem, kaj se okoli njih dogaja in kako jih to opredeljuje, zaznamuje … Je pa treba vedeti in poudariti, da so romani in širša književnost kot taki v prvi vrsti predvsem neka umišljena resničnost, da jih torej nikakor ne moremo pojmovati kot apriorno realne odslikave dejanskega stanja, že zato ne, ker se v ozadju običajno skrivajo ideje, pomenske premise in avtorjeva volja v zvezi s tem, kaj prikazati, na kaj opozoriti, napotiti bralca, poleg tega so tu še pripovedni postopki in vse drugo, zato tudi ne bi bilo prav, da bi si zgolj na njihovi podlagi ustvarjali sklepe o resničnosti, ki nas obdaja. To naj počnejo druga področja, od sociologije do antropologije, ki so bila tudi prva, ki so v znanost uvajala teorijo medkulturnosti ter jo kasneje detajlno razvijala in utemeljevala, književna dela pa so po mojem lahko predvsem bolj ali manj umetniško obrušeni odbleski nekega takega stanja.
Razmerje med književnostjo, tokrat poezijo, in resničnostjo se mi zdi tudi ena osrednjih točk tvoje pesniške zbirke Ena na ena. Pesmi so poudarjeno lingvistične, vendar pa skozi brbotanje jezika venomer preseva tudi resničnost, na ta način pesmi na nek nov način udejanjajo odnos med “kaj” in “kako”, med vsebino in obliko. Kaj ti je pri pisanju v večji izziv, vsebina ali oblika? Kako pri tebi nastane pesem?
Res je, razmerje med upovedanim in resničnim je globoko vpeto v mojo poezijo; že na samem začetku, ko je bila zbirka Ena na ena še v povojih, sem nekako vedela, da bodo pesmi oblikovno enovite, enotne, s poudarkom na imitaciji miselnega toka in neko sklepno poanto, vsaj tako jih jaz vidim, in v taki obliki so se mi tudi izpisale že kar takoj, tega potem niti nisem spreminjala, ker se mi je zdelo najbolje, če obdržim to izvorno linijo, ker namreč tudi po izkušnjam vem, da če se napisano naknadno preveč preoblikuje, se lahko zgodi, da več ne deluje pristno, iskreno, zato sem, kot rečeno, kar obdržala to izvorno obliko, ki pričujoče pesmi povezuje med seboj, kajti vse pesmi pri meni pač ne nastanejo v točno taki obliki. No, vsebina pa se je vanje pretapljala, če tako rečem, po čisti inspiraciji, kot nekakšen hipni odziv, včasih jo je sprožil kak dogodek, spet drugič kaj videnega, slišanega, prebranega, kakšna izjava, ki sem jo zasledila v medijih, v knjigi ali pa v vsakdanjem življenju, in me je našla nepripravljeno ter me napeljala na razmislek … Pesniška misel se pri meni vedno udejanja skozi podobe, šele potem se prelije v besede in na papir, nakar napisano postavim za nekaj časa na stran, »na hladno«, šele čez čas, ko se misli uredijo, pa vse to spet pregledam in preberem, kaj popravim, predrugačim.
Ali se motim, če rečem, da tvoje pesmi v nekem svojem delu prehajajo v bližino zvočnega pesništva? Slednje v slovenski poeziji ni nikoli zaživelo, tudi pri pesnikih/pesnicah, kot so na primer Franci Zagoričnik, Vida Mokrin Pauer, Andrej Lutman, zgodnji Boris A. Novak … bi težko govorili o zvočni poeziji. Kakšen je tvoj odnos do pojava robnih pesniških praks, kot so že omenjena zvočna poezija, a tudi vizualna poezija, najdena poezija idr.? Ali danes sploh še lahko govorimo o nekem mainstreamu in robovih? Središča ni več …
Na to dejstvo, da moje pesmi prehajajo v bližino zvočnega pesništva, med samim pisanjem niti nisem bila posebej pozorna, zdaj pa vidim, da bi res lahko bilo tako. Pesmi so sicer nastajale povsem spontano, in kot kaže, so kdaj pa kdaj podlegle tudi tem raznim zvočnim »impulzom« … Kot sem že omenila, sem sama naklonjena vsakršni poeziji, najsi bo to zvočna, vizualna ali kakšna druga, če me le zna nagovoriti, pritegniti na pravi način, že če samo ima tisto »nekaj«, zaradi česar se uigra z mojo bitjo ali nekim trenutnim občutenjem. Po mojem mnenju sicer še vedno obstaja neka taka pesemska struktura, ki je vsaj praviloma »mainstreamovska«, morda celo šolska, konvencionalna, s strani urednikov bolj sprejemljiva in posledično tudi lažje ali vsaj prej objavljiva kot kaka druga … Kar bi vsekakor veljalo kdaj v prihodnje tudi posebej prevetriti in premisliti.
Za hip bi še ostal pri zvočni poeziji. Hugo Ball je svojo Gadji beri bimba, prvo zvočno pesem, videl kot politično pesem; omenil sem že, da skozi tvojo pesniško govorico preseva resničnost, zdi pa se mi, da preseva tudi političnost, tvoje pesmi v mojem branju odslikavajo različna družbena razmerja, od socialnih, spolnih, ideoloških. Kako ti vidiš političnost pesmi, je res, da je vsaka pesem tudi že politična pesem? Še ena misel me je spreletela: v svojih pesmih uporabljaš postopke, ki so zgodovinsko gledano peljali v smeri avtonomizacije, samonanašalnosti pesmi, tvoje pesmih pa nekako prav ti postopki vračajo k resničnosti …
Zdi se mi, da je pesem politična zgolj v primeru, če ji vnaprej pustimo, da je, kar pa je ne nazadnje odvisno tudi od bralca in še posebej od tega, kako si omenjeni pojem sploh razlagamo … Za nekatere svoje pesmi bi težko rekla, da so a priori politične, je pa res, da so odbleski tega, tudi v smislu družbe kot take ali družbenega dogajanja, najbrž poskrite pač v vsaki pesmi, kajti ljudje smo seveda družbena bitja, pripeta na neko kolesje sveta, zato sam proces pisanja pesmi vidim tudi kot obračanje, prevrtavanje tega kolesja, ki se vali kot miselni tok, za seboj pa pušča sledi in odtise, dokler se dokončno ne osnuje v pesem pod plaščem nekega angažmaja, kar je po svoje tudi neke vrste »politična« gesta. Res je, skozi moje pesmi praviloma prodira resničnost, ne znam si predstavljati, da ne bi, kajti nikoli me ni pritegnila poezija, ki je bila visoko hermetična, in ne glede na vse vidim sporočilnost kot eno ključnih premis slehernega umetniškega ustvarjanja, in to sem tudi vedno imela v mislih, ko sem sestavljala in urejala to zbirko, torej da mora biti sporočilnost, če že ne na prvem mestu, pa vsaj na drugem, pesem z mankom sporočilnosti zame ni sprejemljiva.
V sebi združuješ pesnico in znanstvenico, poklica, ki si naj bi stala na nasprotnih bregovih. V kolikšni meri je to res ali pa se vendarle dopolnjujeta? Zanimivo je tudi, da svojo znanstveno pozornost posvečaš prozi in ne poeziji. Francoski pesnik Marc Delouze nekje pravi, da bi morali pesniki brati predvsem prozo. Na kakšen način se poglobljeno branje proze vpisuje v tvoje pesmi?
Kar zadeva moji vlogi oz. identiteti znanstvenice in pesnice, lahko rečem, da se med seboj kar uspešno dopolnjujeta, usklajujeta, da druga z drugo stopata z roko v roki in da bi se v nasprotnem primeru tehtnica preveč nagnila na eno stran, vsaj pri meni je potrebno oboje, da se ustvari neko ravnovesje; znanstveno pisanje je pač strogo objektivno, enoznačno, na trenutke celo suhoparno, pesnjenje pa je pravo nasprotje tega, je pomensko in slogovno pisano, plastovito, razgibano, raznobarvno … Kot raziskovalka sem se res v večji meri posvečala prozi, se mi pa zdi, da bi ne le pesniki in pesnice, temveč tudi pisateljice, pisateljice in drugi morali brati tako prozo kot poezijo pa še kaj, s čimer bi si širili in odpirali obzorja, to se mi namreč pri pisanju in mišljenju sploh zdi še posebej ključno. Mislim, da se branje proze v moje pesmi vpenja predvsem skozi sam pesniški akt, se pravi prek postopka upesnjevanja, ki je, vsaj kot ga jaz vidim, precej pripovedno postrojen, ne vodi toliko v smeri nekega občutenja, ampak teče v smeri monologa, dialoga in danega doživljaja, ki se sproti pretaplja v podobe, v besede.
V osmi pesmi zbirke zapišeš: “(psst) / s poetične perspektive / so sanje zmeraj / zanesljivo zastonj”. (Ena na ena, str. 16). Za nekatere je poezija isto kot jezik, za druge isto kot sanje, spet za tretje je poezija zbir pesmi, urejenih v sistem … Kaj je zate poezija? In kaj je zate pesem? Je pesem isto kot poezija? Tvoja zbirka je skrbno urejena, pesmi so oštevilčene. Kaj je zate pesniška zbirka, je bolj zbirka ali bolj knjiga? Ali lahko zaupaš bralkam in bralcem, kako je nastala zbirka Ena na ena?
Poezijo pojmujem kot nadpomenski, bolj raztegnjen pojem, pesem pa kot ožji pojem, porojen v svoji edinstvenosti, enkratnosti. Sicer pa sta omenjena pojma marsikdaj pomensko precej prekrivna, skorajda sopomenska, neredko si nadeneta tudi metaforično ali kako drugo preobleko … Pesniška zbirka se mora po mojem v prvi vrsti prikazovati kot urejena in smiselna celota, imeti mora neko dovršeno, domišljeno kompozicijo, da ni v njej zgolj nekaj naključno pobranih pesmi, ampak bi rekla, da morajo biti pesmi posredovane v nekem sosledju, ki ima lasten značaj, lastno notranjo dinamiko, da se ne nazadnje opazi, kako se med seboj prepredajo, dopolnjujejo, izmenjujejo, kako si sledijo v luči dane sporočilnosti, ki je vanje usvojena, in kako s svojim pretakanjem ustvarjajo valovanje te sporočilnosti, tudi skozi različne poudarke, prizvoke, podtone. Pesmi iz zbirke Ena na ena so nastajale kar dolgo, kar nekaj let, resda so se vse izpisale v naglici, kot nekakšni drobci, zabeležke, opombe, ki so potem obležale v predalu, in ko jih je že bilo kar nekaj, sem pomislila, da bi jih lahko zbrala skupaj, in tako sem vse to začela ponovno prebirati, pregledovati in razporejati, piliti in povezovati med sabo v neko smiselno celoto, včasih sem kak detajl, recimo kakšno asociacijo, miselni zasuk ali kaj takega, še dodala, včasih pa kaj tudi izpustila.
Si pesnica in kritičarka in kot kritičarka se posvečaš poeziji, prozi, slikarstvu … Tu se bom osredinil na poezijo. Kako vidiš sodobno slovensko poezijo? Katere so njene glavne značilnosti, je res tako raznolika, kot na splošno velja, ali pa se jo vendarle da zvesti na nek skupni imenovalec, oziroma razvrstiti v različne tokove? Kje skratka je slovenska poezija danes?
Nisem povsem prepričana, da je slovenska poezija še vedno tako raznolika, morda je nekdaj taka res bila, torej razgibana, razigrana, jezikovno plastovita, kajti mnogo je bilo različnih glasov, poetik, mnogo tudi vanje usvojenih idej, osebnih vizij, izkušenj, prelomnih doživetij, detajlov, poudarkov … A zdi se mi, da to zanjo vsaj v zadnjem času ne velja več, vsaj ne v vidnejši meri, rekla bi celo, da so si pesniške zbirke, ki nastajajo v zadnjih letih, precej podobne, kot bi bile meje med njimi zamegljene ali kot bi nastajale po nekem bolj ali manj poenotenem »receptu«, modelu, kot da bi vse – ali pa vsaj velika večina njih, kajti seveda obstajajo tudi svetle izjeme – skušale voditi v neko isto ali pa vsaj precej podobno smer, kar je vsaj po mojem velika škoda. Morda se res zdi, da je bilo v poeziji, podobno kot v prozi, praktično vse že videno, udejanjeno in predelano povprek in počez, a vseeno pogrešam več pristnih, iskrenih, svežih in izvirnih izrekanj, glasov, pogledov in pisav, ki ostajajo zvesti sebi, ne glede na to, kaj se pričakuje od njih.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved