REFLEKSIJA

Dragi Vid,   imaš prav. Tudi med nama je prišlo do pomanjkanja dialoga, kar je zgolj simptomatično za celotno družbo, če izpostavim vodilno klimo tega sveta. Verjetno so male plemenske skupine v odmaknjenih pragozdovih še zmožne miru in harmonije z naravo, a to so otoki, ki vztrajno izginjajo in res se nahajamo (kot kritično ugotavljaš) v krizni situaciji. Na koncu pa zmeraj ostane vprašanje prakse oziroma Dejanja. Glede naju nimam bojazni za ukinitev dialoga – dialog je vendar [preberite več]

Andraž! Kot že rečeno, imaš ti raje pastelne barve Kieslowskega in poetično sprehajanje po čarobnih poteh praških ulic, na katerih soočaš misli mojstrov besede in mojstrov duha s svojimi lastnimi doživljanji, jaz pa raje masturbiram ali še bolje disturbiram (beseda je Dantojeva in pomeni ne samo masturbacijo (masturbation) kot hipno potešitev, ampak hkrati kot nekaj, kar vznemirja (to disturb), kar prebije opno naveličane snovi do te mere, da postane nevarna in provokativna). Ne [preberite več]

Vid, Črnilo se smeji, V prejšnjem pismu sem ti skušal opisati dogodek v Tynski literarni kavarni (Praha 1), kjer je potekal literarni večer. Kako je z literarnimi večeri, je že dodobra opisal Milan Kleč, zato z Milanom raje zaključiva »blabla« v predmestju nogometnih prvakov, če ni ljubezni na vidiku. Obletnice – nekoč sem nekje (verjetno samemu sebi) obljubil, da se bom k Rainerju M. Rilkeju še vračal: umrl je isto leto kot Srečko Kosovel (1926). Nekaterim bo jasna geografska [preberite več]

Andraž   Pozorno sem prebral, kar si napisal, in zanimivo mi je, kako vedno postrežeš z zgodbo ali primerom in s kakšnim tempom, s kakšno lahkotnostjo potuješ od enega do drugega primera, od ene štorije do druge. S svojim pismom me izzivaš vsaj na štirih frontah: poleg pesniške še na etični (»ne, nobenega etičnega napredka«), vojni (pisma iz prve svetovne vojne) in filozofski (zlasti mistika). Prav tako mi odpiraš štiri precej različne  pesniške svetove: Burroughs, [preberite več]

Dragi Vid, začel bom z uvodnim prispevkom kot »za spletni časopis nekega virtualnega sveta, v katerega vdira resničnost«: OKTOBER NA »STAROMAKU« Mesec »mrtvega listja« in barvne glasbe se je bližal »žametnemu« obdobju in Praga se je pripravljala na državni praznik – 28. oktober – dan, ko je Vaclav Havel zanetil tako imenovano žametno revolucijo. Dve leti po njegovi smrti država drvi v negotovost potrošniških dni. Toda politiko bom pustil ob strani. Pred dnevom mojega [preberite več]

Andraž Dolga pisma so pisali v časih, ko je bilo dvajset kilometrov na uro to, kar je za nas danes 210. Skratka, čas je bil takrat tisočkrat počasnejši, raztegljivejši, danes pa je skrčen na množico trenutkov, v katerih smo zasipani z milijonom enih, večinoma nepomembnih informacij, brez katerih si ne predstavljamo sveta in ki prihajajo z vseh strani tako intenzivno, da se na njih ne odzivamo več fizično, ampak samo še mentalno. Racionaliziramo strah, potlačujemo jezo, skrivamo [preberite več]