»Dotik / je vpoklican / tam, / kje besedi / spodleti,« zapiše Anja Novak – Anjuta v eni od zaključnih pesmi zbirke Žilažili. Ta verz lahko beremo tudi kot neke vrste poetološki credo zbirke: tam, kjer se izčrpa izrazna moč jezika, pomen prevzame materialnost.
Jasno je, da se Anjuta v svojem literarnem ustvarjanju v veliki meri ukvarja z materijo, natančneje s človeškim telesom. Rane rane. Tekst telesa. Žilažili. Toda materija v njenem opusu ni prisotna zgolj na ravni tematike. Pesnica se namreč ob sodelovanju oblikovalke Tajde Pavletič poigrava tudi z materialnim, otipljivim telesom same pesniške zbirke.
Ta prevzema obliko, ki je v marsičem sorodna prvenki, njeni »dvojini in nasprotju«, če parafraziramo uvodno pesem, vendar se tokrat velika, neskončna belina – ki prikliče tako belino kot simbol nedolžnosti kot tudi neprijetno, sterilno bolnišnično belino – prepleta z modro. Saj veste: modra kri, modrost v glavi, ki naj bi prišla s starostjo, in modra kot barvno nasprotje rdeči iz prvenke. Posebej izstopa odprtina, ki skozi naslovnico prodira čez celotno knjigo vse do njenega zaključka in jo povezuje modra nit, vezni člen celotne zbirke. Predor, skozi katerega vstopamo v njeno poezijo. Žila.
A zelo hitro postane jasno, da modra nit ne deluje zgolj kot estetski poudarek, temveč prevzema tudi funkcionalno vlogo: zbirka je namreč polna izrezkov, sličic, drobnih predmetov – ob eni od pesmi se pojavi celo okrvavljen obliž. Drobci materialnega sveta, ki bi brez trdne vrvice, ki knjigo drži skupaj, iz nje preprosto popadali.
Na sredi knjige se pojavi še kratka rdeča nit, ki deluje kot nehotena kazalka ali morda kot asociacija na kri, na rane, na prvo zbirko. Spet žila. Ali pa morda samo, zelo dobesedno – rdeča nit zbirke?
Pesnico zanima tudi telesnost pesmi samih. Pesem zanjo ni zgolj nosilka pomena, temveč objekt, ki ima svojo obliko, prostor in materialne zakonitosti. Skozi zbirko se poigrava z njihovimi struktura, z njihovimi uveljavljenimi in neuveljavljenimi formami. Izstopa naprimer cikel formalno-tehnično uspelih in neuspelih haikujev, v katerem že sama napetost med pravilom in odstopanjem od njega postane del pesniškega izraza.
Zanima jo, kaj se zgodi, če pesem vizualno obrne na glavo, če strani prepusti zgolj eno besedo ali pa jih napolni do zadnje podrobnosti. S tem preizkuša meje med praznino in prenasičenostjo, med vidnim in prebranim, predvsem pa opozarja na v sodobni poeziji (pre)pogosto spregledano dejstvo, da forma pesmi ni zgolj njena zunanja lupina, temveč eden od načinov ustvarjanja pomena.
Anjuta zagotovo najizraziteje zapolnjuje vrzel ritmične poezije med pesnicami_ki mlajše generacije. Ritem v njenem pisanju ni zgolj zvočna plast pesmi, temveč eden temeljnih gradnikov njihovega pomena in notranje logike. Skozi celotno zbirko se z njim vztrajno poigrava: ga razgrajuje, ponavlja, stopnjuje in premika.
Njene pesmi v večini gradijo na zelo kratkem verzu, ki s svojo navidezno preprostostjo ustvarja občutek ritmizirane ljudske pesmi, morda celo izštevanke, pri čemer pa rima le redko deluje kot pričakovan zaključek verza, temveč kot preskok, obrat ali pomenski premik. Prav v tem ravnotežju med prepoznavnim ritmom in nepredvidljivostjo se kaže ena ključnih značilnosti njenega pesniškega postopka. Besede se v njeni poeziji ne pojavljajo zgolj kot izražene misli, ampak tudi kot zvočni material, kot nekaj, kar je mogoče obračati, razstavljati in ponovno sestavljati. Telo.
Pomemben element tega ritmičnega principa so tudi številne besedne igre in ponovitve. Jezik pri Anjuti začne ustvarjati nove pomene skozi zven in bližino posameznih besed – kot denimo v verzu iz Mamkine pesmi: »gost je gozd / v gozdu gosta ni«. Pomen se ne vzpostavlja le linearno, temveč skozi asociativne povezave, skozi zdrse med podobno zvenečimi besedami in skozi napetost, ki jo ustvarjajo ponovitve besed in verzov.
Tudi naslov zbirke, podobno kot naslov prvenke, deluje kot ponovitev in hkrati kot besedna igra. Žilažili. Lažilaži.
Materija, pogosto najbolj zapostavljen in samoumeven del literarnega dela, pri Anjuti postane njegovo središče. Telo ni zgolj predmet upesnjevanja, temveč način, skozi katerega se vzpostavlja celotna logika zbirke – od posameznega verza do knjige kot fizičnega objekta. Kar v razumevanju literature pogosto ostaja na robu, zunaj »pravega« pomena, pri Anjuti postane njegov nosilni element.
V zbirki Anjuta piše o telesu, ki je na prvi pogled mlado, a je hkrati utrujeno, obrabljeno, starajoče se, bolno, umirajoče in ves čas na robu izčrpanosti. Gre za telo, ki zelo redko obstaja samo zase, temveč je nenehno vpeto v delo, v zahteve, v pričakovanja – telo, ki dela, gara in se počasi, a izrazito prazni. Kot zapiše sama: »Nismo nič drugega / kot delovno mesto.« Telo skozi zbirko postaja arhiv izčrpavanja – mesto, kjer se zapisujejo pritiski sveta, ki človeka počasi spreminja v funkcijo namesto v bitje.
Prav tu se odpre tudi vprašanje izvora bolezni. Rane, ki se kažejo na površini telesa, niso začetek problema, temveč njegovi vidni simptomi. Pravi vzrok je globlje – v ožilju, v sistemu, ki telo prežema in oskrbuje, a ga hkrati tudi izčrpava. Posamezničina bolezen zato ni zgolj osebna zgodba telesa, ampak znak širše patologije: bolezen posameznice tako postane simptom družbenega telesa. Žilažili tako ne govori le o telesu, ki razpada, temveč o okolju, ki takšno razpadanje proizvaja in ga pogosto zanemari.
Morda celo zahteva.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
