Martina Potisk: Onkraj meja (o zbirki Tuja mehkoba Natalije Milovanović)

Natalija Milovanović: Tuja mehkoba (Center za slovensko književnost, 2025).

Pesniško zbirko Tuja mehkoba (2025) pesnice in prevajalke Natalije Milovanović prežema predirna in preudarna pisava, ki ostaja izrekanjsko premočrtna in skupaj s prikazanimi težkimi temami usmerjena v izpisovanje ponotranjenih, prepišnih izkušenj. Pesnica se osredinja predvsem na plastovite pramene pripadnosti, jezika, preseljevanja ali tujosti in z njimi povezano problematiko preobrazb identitete. Pesmi so nekakšen novodobni »svet v malem« – simulaker sveta, v katerem kar mrgoli premikanj in prehajanj, ki nemalokdaj prizadenejo osrednji subjekt. Iz ozadja posledično pronica pletež preteklosti in sedanjosti; preteklost je praviloma povezana s spomini, sedanjost pa s poskusi priklicevanja, prestrezanja in poustvarjanja porazgubljenega ter pogosto neizrekljivega.

Posebnega pomena je perspektiva jezika, s poudarkom na »pasteh« (tujega) jezika in vzajemnem razmerju med ponotranjenim in tujim jezikom ter njunima okoljema; jezik je ne nazadnje orodje vsakodnevnega sporočanja, posameznikovo potovanje v okolje in ogledalo njegovih sporazumevalnih zmožnosti. Pesmi mu nadenejo vlogo »lajtmotiva«, gonilne sile zbirke; skozenj proseva projekcija prestopanja od maternega k tujemu, starega k novemu, poznanega k neznanemu, ožjega k širšemu, a jezik je tudi kazalnik skupinske pripadnosti in sredstvo izrekanja vrednostnih sodb. Zato se nanj prileplja pomembna teža, ki jo pesnica pogosto posrečeno poskrije med verze, s čimer ohranja pridih redkobesednosti in izrekanjske pretočnosti; prevladuje daljši, a speven verz, ki vzbuja vtis umirjene spontanosti, sprotnosti izrečenega in spominja na premišljujočo prozno meditacijo. 

Teža izrečenega ni majhna in tega se pesnica še predobro zaveda, saj se polagoma naslanja na prispodobe in parametre merjenja, ki služijo kot oprimki premlevanja, pretehtavanja napisanega, marsikdaj pa so tudi ogrodje generiranja ravnotežja med »lastno težo« in »tujo mehkobo«. Pesnica se v tem oziru razkrije kot pretanjena in pozorna opazovalka, ki ne zasleduje napak, ampak odmerja prostor razumevanju in najdevanju upanja. Izkaže se kot zadržana, a izrazno nazorna in predana govorka, s posluhom za notranje previse in prevoje; skozi natančno, trdno nizanje jezikovnih položajev gradi most do premagovanja tujosti in nepripadnosti na perutih domišljije. To je pravzaprav posebna, dodana vrednost zbirke – ko se v prepišnem prostoru jezika nepričakovano nasnujejo nastavki, ki nakazujejo obzorje svetlega, z mehkobo, domišljijo in upanjem prežetega sveta.

Tuja mehkoba odpira ne le vprašanja jezikovnih premis, ampak tudi z njimi povezanih predihavanj; pesnica premišljeno sopostavlja in marsikdaj prekriva nasprotja, kot so intimno in politično, lastno in tuje, sodobno in preteklo, a pri tem privzema nevsiljivo pozicijo in sproščeno pesemsko intonacijo. To med drugim pomeni, da ne zapade v prekomerno besedičenje ali patetično moraliziranje, ampak se že skraja zaveda lastnih zmožnosti. Zato vztraja na meji med zunanjim in notranjim, med glasnim in pridušenim, kjer brez pomislekov ali predsodkov sprejema neizogibno drugačnost in ranljivost tako sebe kot bližnjika.

Četudi se zaradi zadržane drže, zastrte strukture in skorajda dokumentarističnega prizvoka pesmi polagoma zazdijo odmaknjene, neprodušne in hladne, velja kot še posebej pomenljivo plast prepoznavati poskuse premoščanja razlik. Na ozadju prizadevanj po prečenju meja se poraja nujnost predanega, pristnega sočustvovanja, skozi idejo katerega veje nesporna organskost. Tu nadalje pozvanjata optimizem in prvinska sočutnost, ki slikata obrise svetle stvarnosti in soustvarjata podobo neomajnega razumevanja. Zbirka je po eni strani neizprosna in ostroroba, s pedantno pregneteno gradnjo in premišljenim pesemskim sosledjem, po drugi strani pa je poskus poslušnega iskanja drugega in njegove»tuje mehkobe« – sposobnosti, da smo videni takšni, kakršni v resnici smo. Razkorak med obema stranema sicer ni izrecen, a ga pesnica vseeno zamegljuje in zabrisuje prav s tem, da ostaja zvesta sebi in svoji povedni, iskreni izreki. Kajti nikoli ne podučuje ali opominja, ampak umirjeno prikazuje in poustvarja ter pusti bralcu dovolj prostora, da lahko svobodno zadiha.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije

 

Martina Potisk