Blaž Lukan, »Fance, Fance!« (Hiša poezije, 2025)
i.
Pesniška zbirka “Fance, Fance!” Njene pesmi in pesmi zanjo, Blaža Lukana je enostavna. Že pri pesniških sredstvih, s katerimi je organizirana, se to pokaže. Najpogostejše je ravno najosnovnejše: ponavljanje. Pojavlja se kot refren, kot ponovitev stavčnih struktur in besednih zvez, še posebej seveda naslovnega klica “Fance, Fance!”. Sicer je jezik neposreden, osnovna naravnanost pripovedna. Ničesar ni, kar bi se bralcu vsiljevalo in ga pri branju oviralo.
ii.
Tudi tema je enostavna: Frančiška, ki so jo kot otroka klicali Fance, ampak je nihče več ne kliče tako. V treh delih zbirke malce govori sama (“njene pesmi”, kot začne podnaslov zbirke), malce pa govori o njej neki drug glas (“in pesmi zanjo”, se konča podnaslov zbirke).
Zbirka ne prikazuje njene celotne osebnosti ali biografije, prej nekaj posebej močnih trenutkov, gest in spominov, kot se jih zbere v časopisni obsmrtnici, ali ob pregledovanju starih družinskih fotografij, ki imajo pomen samo, če še imajo interpreta. Kratke pripovedi, ki bodo vedno toliko manj kot življenje in oseba, na katero nas vežejo. Najnujnejše obrise. Vseeno lahko morda v razdelitvi na tri dele, razberemo tri življenjska obdobja ‒ otroštvo, odraslost in starost.
Znaki, ki kažejo na to interpretacijo, so sicer subtilni. V prvem delu za malenkost prevladujejo Fancine neposredne pripovedi. Spomini na otroštvo ‒ začetke, do katerih zbirkin pripovedovalec nima neposrednega dostopa. V drugih se poleg Fance pojavi še en lik, ki ji kdaj odgovarja: “saj bom,” in z njo naseljuje iste prostore in čase. V prvem delu si lahko morda ta glas predstavljamo kot poslušalca njenih pripovedi. Drugi del je temu primerno tudi najbolj obsežen ‒ največji in navidez, vsaj z otroške perspektive, brezkončni del življenja. V tretjem delu se vrvež aktivnosti umirja in postopoma, na samem koncu zbirke, v ospredje namesto Fancinih spominov in dejanj stopijo spomini na Fance, kajti prišel je čas slovesa.
Zbirka torej koščke in delčke, ki jo sestavljajo, postavlja v subtilno, a trdno kronološko celoto. Kar zbira je dragoceno in je treba hraniti z dolžno previdnostjo … Bralca skozi to strukturo vodi z nekaj preprostimi, a konsistentnimi, dramaturškimi prijemi. Zbirka ima tri glasove. Najprej seveda Fancinega, ki se vedno pojavlja v narekovajih. Preden se začne prvi del, se nam predstavi: “Krščena sem bila za Frančiško, / […] / Kot otroka so me klicali Fance, / ampak nihče več me ne kliče tako.” Poleg nje je tu še glas pripovedovalca, ki nam o Fance poroča. Ta vedno govori: Fance to, Fance ono … Na primer: Fance ob večerih obsedi / na klopi za hišo. Ta glas je v osnovi neoseben, nadčasoven in onkraj prostora. Tretji glas, je “jaz”, lik, ki naseljuje isti svet kot Fance, ki se z njo srečuje in ji odgovarja. Tega glasu je najmanj in je ‒ sploh v zadnjem, tretjem delu zbirke, morda neločljivo pomešan s pripovedovalčevim. Vseeno ju je pomembno vsaj začasno, četudi malce na silo ločiti: “jaz” prihaja k Fance na obisk, pripovedovalec pa je lahko s Fance tudi, ko je sama. In še ena razlika je: naslovni vzklik: “Fance, Fance!”, ki se tudi pojavi vedno enak in v narekovajih ‒ tudi ta pripada “jazu”, tudi tega slišimo od zunaj, s pripovedovalčevega stališča. V zadnjih štirih pesmih v zbirki ‒ po tem vzkliku ‒ se “jaz” in pripovedovalec združita. To so pesmi slovesa, v katerih lik Fance ne živi več na isti način. Ni je več mogoče obiskati, nič več ne more povedati. Vidimo jo na fotografiji in na voščilnici, ki je imela vsako leto isto vsebino. Čisto zadnja pesem Fancina dušica je nato dialog “jaza”-pripovedovalca s samim sabo kot Fance. Da mu ne odgovarja Fance, nas opozori odsotnost narekovajev. Pesniška zbirka se torej začne z govorom ‒ in konča z molkom. Življenje pa je, kot vedno, tisto vmes.
iii.
Zbirka nam hoče pripovedovati o Fance ‒ in to je navidez tudi vse. Kaj pa nas to briga, bi lahko dejali: kdo pa je ta Fance? In res, Fance v zbirki ni arehetip, ni simbol, ni zgrajena iz medbesedilnih referenc, ali reprezentacija kakšnega občega ideala, ali figure. Vendar pripoved o Fance ni naivna. Zbirka ne trdi, da je Fance v njej utelešena, ali vsebovana ‒ nasprotno ves čas nas opozarja, da je ta Fance zgrajena iz besed. Velja še enkrat spomniti, da v prvi pesmi zbirke, ko se nam predstavi sama pove, da je nihče več ne kliče Fance. Lik v teh pesmih ni celota in resnica osebe, ki so jo nekateri nekoč klicali Fance. Pesmi se osredotočajo predvsem na tiste poteze, ki so za Fance značilne ‒ to se pravi še posebej na njena lastna ponavljanja, na tisto, kar se pri kaki osebi zdi banalno, nepomembno, morda celo nadležno. Iz teh ponavljanj oblikuje Lukan nevsiljivo, za koga morda premalo odločno, “poetičnost” zbirke, na njihovi osnovi je zgrajen lik Fance: “Skrbi me zate in za brata, / kadar potujeta, / skrbi me za sestro in mamo, / čeprav sta že umrli, / ampak ju pogrešam, / skrbi me za sosedovo mačko, / ki je včeraj bruhala, / skrbi me za kosa, / ki ga danes ni bilo […]” Ali pa ko ima za vse tegobe zdravilo: “Skuhala ti bom čaj,” reče Fance, ali pa, ko jo pogosto boli glava, ali pa …
Toda ponavljanje je tudi osnovno ritmično in spominsko sredstvo ‒ v samem temelju je povezano z željo po premagovanju pozabe. Tisto, kar zbirka za nas ‒ ne da bi izrekla ‒ uprizarja je mehanizem spominjanja, ki toliko izpusti, in se vedno znova vrača samo k nekaterim potezam, samo k nekaterim podobam, samo k nekaterim besedam, samo k nekaterim dogodkom. Te pa ponavlja in ponavlja, da bi jih utrdil, obranil pred izginotjem. Tega pripovedovalec in “jaz” nikoli ne izrečeta ‒ kot tudi nikoli ne obešata na veliki zvon, kaj točno ju s Fance veže. A pravzaprav zelo dobro vemo, zakaj beremo o Fance ‒ iz tona, je jasno, še preden prebiramo v zadnjih pesmih o njeni starosti in smrti, da je to knjiga žalostink, knjiga o nekom, ki ga več ni in se ga je treba prav zato spominjati. To je namreč vse, kar je še mogoče.
Izjavo: “nihče več me ne kliče tako” je mogoče razumeti tudi v tem kontekstu ‒ Fance nihče več ne kliče, ker je ni več. V tej navidez banalni izjavi, zaslišimo tudi začetek pozabe: nihče več se ne spominja tega imena, nikogar več ni, ki bi jo še znal poklicati … Vendar tej melanholični izjavi takoj sledi za zbirko najpomembnejši refren in klic: “Fance, Fance!” To se pravi, ravno ko Fance pravi, da je nihče več ne kliče ‒ odgovori jaz s klicem. V tem klicu brez odgovora lahko slišimo marsikaj ‒ žalost, bolečino, in pa tudi nasprotovanje, zanikanje Fancine trditve, da je nihče več ne kliče. Nekdo se je še spominja, nekdo jo še kliče.
Čeprav je nagnjenje zbirke elegično ‒ in so vsi spomini obarvani z nežnostjo ‒ pa je v otroškem vzdevku Fance dovolj prostora tudi za igrivost. Lik Fance pravzaprav, kot je edino logično, ni čisto od tega sveta. Pomemben motiv tega aspekta zbirke je njen položaj na vrtu ‒ zaprtem, varnem in zaokroženem prostoru; Fance ne hodi prav dosti po svetu ‒, kjer opazuje spremenljive barve in svetlobo, prijateljuje in klepeta z drevesi in živalmi: Fance si obleče moder predpasnik, / da se izgubi med hortenzijami. // Ko jo najdemo, si za ozadje izbere / modro nebo, in jo spet izgubimo. Tu lahko opazujemo, da pripovedovalčev glas, ki daje zbirki podlago in konsistentnost, ni zares nevtralen. Pogosto govori s tonom otroških pesmi ‒ “naivnih” barv, oblik in domislic (recimo, ko Fance reče za drevo poln višenj: “sami uhani”, ali pa, ko se ob v kuhinjo zablodelem listu vpraša: “Le kdo / mi je pisal?”). O Fance govori iz oddaljenosti, ki spominja na oddaljenost odraslega napram otroku: pripoveduje z naklonjenostjo in nežnostjo, blaži robove, mehča oblike, poživlja barve, da se zdi svet prijaznejši, preprostejši, lepši, polnejši od resničnosti. Z eno besedo: pravljičen.
iv.
Kako bi tudi bilo drugače, pri zbirki sestavljeni iz pripovedi? Zgodb, ki jih Fance pripoveduje in ki se pripovedujejo o njej. Vendar je nujno poudariti, da zgodbe same po sebi ‒ na primer samo ena pesem iz zbirke ‒ v tem primeru s težavo stojijo samostojno. Kot obris, kot fragmenti pripovedi o Fancinem življenju in smrti, črpajo pesmi svoje osmišljenje predvsem v razmerju ena do druge, v uprizarjanju spopada s pozabo, tudi v manjkajočih koščkih, ki nam dajo občutek o Fance in žalovanju za njo.
Te pesmi, ki nikoli ne bodo dovolj ‒ kajti kaj bi lahko nadomestilo življenje ‒ si delijo ambicijo s številnimi drugimi pesniki in pesnicami: najti poezijo v vsakdanjem, v slučajnem, v (preveč) osebnem. Vendar za razliko od mnogih ne poskušajo niti porušiti niti zgraditi meje med jezikom in življenjem. Vzamejo tisto malo, kar še je in je še mogoče izreči in z nekaj preprostimi postopki to skromno zalogo gradiva preoblikujejo v največ in najmanj, kar bo ostalo za nami vsemi: spomin na Fancino ime.
Tina Volarič, Nekje notri je uho (Goga, 2025)
Zbirko Tine Volarič, Nekje notri je uho je na prvi pogled mogoče enostavno umestiti v tisto usmeritev sodobne poezije, ki išče stik z nečloveškim. Takšna poezija pogosto izhaja iz občutka, da je jezik nezadosten, da se možnost izražanja ‒ bodisi zaradi okoljske ali tehnološke apokalipse ‒ katastrofično sesuva. Iskanje onkraj-človeškega jezika, je v tem pesniškem stilu pogosto kritičen projekt. Zaznamovano je s hrepenenjem po izstopu iz zatečene in vnete človečnosti: oblike izraza je treba iskati onkraj človeškega, ker so časi preveč nečloveški in vse človeško preveč izčrpano, da bi še imelo kaj povedati.
Nekje notri je uho se sprehajanja po meji človeškega loteva drugače. Osnovni pesniški postopki zbirke ‒ glede na žanr ‒ sicer niso pretirano presenetljivi. Podobe je treba osvoboditi samoumevne pomenske “navlake” in ‒ navadno s pomočjo svobodnih asociacij ‒ ustvariti nova, še neobremenjena srečanja zvokov, podob in pomenov. Svobodne in sveže podobe, ki same po sebi ne pomenijo ničesar, niso obtežene z redom sveta in tako ponujajo plodna tla za novo osmišljanje začetka in izkušnje sveta ter razmerij v njem. Tudi ta zbirka izhaja iz teh načel: razgradnja samoumevnosti gledišča, hitro premeščanje pomenov (na primer s pomočjo verznega preskoka) in odprtost za tok asociacij, so njene osnovne značilnosti.
K takim tehnikam se pesnice in pesniki pogosto zatečejo, ko želijo opolnomočiti besede, dodati podobam malo živahnosti. Glavno tveganje pri tem pa je, da se naši skupni pomeni izgubijo v individualnem doživljanju in čutenjeu sveta. Da torej besede niso temelji novega občestva, ampak postanejo šifre ločitve od sveta in soljudi ‒ sledovi samote. Tudi Nekje notri je uho zna biti abstraktna. Pesmi se ‒ sploh v prvi polovici zbirke ‒ rade začenjajo s podobo v kateri ni mogoče nemudoma prepoznati opisa situacije, izkušnje ali občutja. Na primer:
“Ta prostor v vseh letnih časih šelesti, / šušti kot obleka iz kamgarna, / ki se pregiba po nevidnem životu.” (Darovanje)
Ali pa:
“Poglej to obliko, poglej, / to telesce, nožico, pregib, / pod tem kotom se krči, ne drugim, / […] (Poglej to obliko)
Ali pa v uvodni pesmi Potek:
“Zadnjič je na tem kraju / pristala trojambornica. / Pred tem je tu raslo drevo. / Še prej je sem zaneslo paličnjaka / z malo večjim želodom.”
Vendar v teh pesmih beseda ni prapočelo. Nasprotno: najprej je svet in ta da prvo besedo. Če zvenijo podobe abstraktno, odvezane od sveta, je to zato, ker so utemeljene v nečem, kar je tako specifično ‒ točno določen trenutek, točno določen fenomen, točno določeno gledišče ‒, da nam, ki nas ni bilo tam, ne pomeni (še) nič. Podoba tudi ni statična: v teku pesmi se preoblikuje, pokaže z drugih vidikov, v drugi luči. Bitja in kraji, pogledi in časi se v besedah prekrižajo kot v kalejdoskopu … Abstraktnost zato ni toliko upor mimetičnosti, kot je vidik natančnega opazovanje ‒ poskus brezkompromisnega opisa doživljanja, natančnega izražanja. Pesmi torej izhajajo iz skrajnega empirizma, iz tujosti, ki nastaja iz individualne perspektive. Vendar ne vztrajajo pri tej oddaljenosti ‒ čeprav bralec ne more nujno rekonstruirati izhodiščnega gledišča pesmi, tudi ni prepuščen samo svoji domišljiji. V pesmi Darovanje tako vsaj sliši veter, če ne vidi tudi pokrajine, skozi katero piha.
Za Nekje notri je uho je zmožnost sporazumevanja temeljno načelo. Iskanje stičnih točk, kjer je pomen mogoče deliti, kjer je mogoče deliti nekaj skupnega. Prenos pomenov s človeka na žival in rastlino in svet, se marsikomu zdi kot nasilje, kot bacil, ki zdaj, ko je opravil z našo vrsto opičnjakov, grozi še vsemu ostalemu svetu … Nekje notri je uho predlaga namesto tega podobo sveta, v katerem so meje med rečmi in besedami, med dušami in telesi, med jaz, ti in on mehke in gostoljubne. Sveta, ki nas lahko naseli in preoblikuje. Sveta, v katerem je vse zmožno prenesti in prenašati pomen. Recimo v pesmi Polnilo, kjer besedo napolnijo voda, zemlja in zrak …
“Nebo je polno. Obkrožajo ga glasna / žvižganja, čivkanja, / potrkavanja, šumenja, klopotanja, / klicanja,” piše. In:
“Besedo je napolnila zemlja / in jo nasula v zrahljan teren, / jo izbočila v pobočje, zasejala […]”
In nazadnje v besedi polni vode: “žabe, dve po dve, / tiho, enakomerno, zanesljivo / gradijo novo vesolje.”
Nov začetek je za zbirko pomemben motiv. Pogosto se ta začetek, kot v zadnjem citatu, razpenja čez celoto bivajočega od žabjega mresta, do (novega) vesolja. Začetek, ki ga opisuje pesem, lahko ‒ preko asociacij in analogij, ki so v pesmih zložene ena na drugo ‒ privzame kozmične, mitološke razsežnosti: začetek postane izvor. “Kot vidiš, si je kot vsak svet tudi ta / izmislil zgodbo o svojem nastanku,” piše v pesmi Potek: “To ne pomeni, da je fantazma ‒ / želod je resnica in zgodba ima zdaj začetek, / ima konec, napne se v prostor in okoli njega”.
Nekje notri je uho se ne upira zgodbam, celo zelo razsežnim, kozmičnim ne. Zbirka ne le dopušča, da je iz nekega partikularnega vtisa mogoče izpeljati pomen. Verjame tudi, da je obstoj reči in bitij sam po sebi sredstvo spreminjanja in prenašanja pomenov. Odnos zbirke do besed in sveta je torej v temelju metaforičen. Ker beseda ni prapočelo, ampak posledica sveta, se tudi ne boji spregovoriti s tuje pozicije: “Žival nastajam, prhnem. / Dvignem zadnjo nogo,” piše. (Izvršba) Stališče zbirke je, da besede ne naseljujejo sveta, ne oblečemo se mi v živalske kože ‒ svet se naseli v besedi in žival se razraste v nas. Srna v pesmi Vzgib se recimo razraste znotraj opazovalke, ki jo pesem nagovarja, dokler ne prevzame njene celotne biti. Podobno brisanje meja v perspektivi oziroma doživljanju je v pesmi Zapeljevanje I izvedeno z izenačenjem vsiljivega poželenja in rasti krompirjevega kalčka. Spremenljivost, zamenljivost položajev in perspektiv ‒ zmožnost postati nekaj in nekdo drug ‒ je za te pesmi bistven in je lastnost vsega univerzuma, ne samo živih bitij:
“Lisjak pogoltne hrib, / zajca pogoltne travnik.” (Večerni sprehod v dveh delih)
“Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči. // […] / Noč // zazeva. / Skozi odprta usta / pljusne.” (Iztočnica)
“Čas tli, miži, čaka. / Večer se je posedel. / Zaprtih oči pričakuje / prvega, ki bo razpletel vejevje, / pahnil v steno in stopil / v ta čas. / Brni, tli, miži, čaka. // Prizorišče vstane in odide.” (Vejevje)
“Zarije se misel v telo / z nožicami migota,” (Zarij se)
“Noč zaprem v prazno škatlo za čevlje. / Noč je težka, / čeprav v njej ni ničesar, niti zvezde.” (Luknja za noč)
Zbirka ima torej močan etičen in svetovnonazorski temelj: svet in beseda v vseh svojih neskončnih oblikah in transformacijah plešeta eden skozi drugega ‒ in ob priliki iz tega nastane pesem. A čeprav sem tele vrstice potratila za premišljevanje o tem temelju, to ni sholastična ali moralistična poezija. Njen razpon sega od zelo abstraktnih, kozmičnih meditacij ob prihodu noči (kjer je gotovo najmočnejša), do čisto kratkih in povsem konkretnih impresij, vzpodbudnega nagovora, opisa mestnega jutra, ali izpovedi. Lahko in z radostjo je seveda gosta kot gozd, polna vsega živega od globokih korenin, skozi gosto podrastje, do visokih prepletenih krošenj … Nima pa v sebi skoraj nič kritičnega vzgiba ‒ ne v ozkem filozofskem smislu iskanja meja tistega, kar je mogoče izreči, ne v širokem smislu ocene in vrednotenja stanja sveta. Prav res bi lahko dejali, da teh pesmi definicije ne zanimajo ‒ zato so lahko tako vključujoče in odprte do vsega, kar srečajo, kar najdejo v svetu, v sebi in v drugih. Zato tudi tako zlahka prestopajo meje in ograde, ki bi jih previdnejši, bolj kritičen pristop, predvsem previdno izpostavljal.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
- Vid Bešter: Manj in več kot svet - 15. 9. 2026