Izginjajoči pesnik in bližina (Franci Novak: Zgodbe o tebi. Ljubljana: Hiša poezije, 2025.)
Franci Novak je prvo pesniško zbirko z naslovom Otroštvo neba objavil leta 2011, nato pa leta 2014 izdal zbirko kratkih zgodb z naslovom Podnebne spremembe (kasneje bo nastala tudi pesem z enakim naslovom). Leta 2018 je izdal drugo knjigo pesmi Vračanje pogleda in leta 2021 nagrajeno zbirko kratkih zgodb Obvoz. Lani je izšla pesniška zbirka z naslovom Zgodbe o tebi, ki, kot bomo videli, prinaša velik tematski premik znotraj avtorjeve poetike in njeno pomembno razširitev.
Tako za obe avtorjevi predhodni pesniški knjigi kot za kratkoprozni zbirki je, hkrati s poudarjeno tenkočutnostjo, simbolizacijo, tropizacijo in minuciozno opisno tehniko, značilna tudi svojevrstna distanciranost oziroma zadržanost. Namesto ljudi avtor v pesmih pogosto pusti govoriti naravi – najpogosteje gre za ptice, gozd, obliko vode ali ognja ali nebo – pri čemer iz nje iztrguje tako plastične, natančne in sugestivne sekvence, da ob njegovih pesmih lahko govorimo o svojevrstni dramatičnosti ali, morda še točneje, o govorečih tihožitjih. Za pesnika je zelo značilno tudi, da se ta (s)tihožitja nato najpogosteje skoraj neopazno pretočijo v specifično razpoloženjsko in duhovno konfiguracijo, kjer zasevajo v bralčevo podzavest. Tako se zdi, da Novakove pesmi deloma negirajo ugotovitev, o kateri piše C. G. Jung: »Naš svet je oropan tistega, čemur pravijo psihična identiteta ali »mistična udeležba«.
Svoj prefinjeni instrumentarij za vzpostavljanje ravnovesja pesnik torej najpogosteje išče v naravi – v tem spominja na poetiko Jureta Jakoba -, nato pa steče proces simbolizacije, kar najbrž pravzaprav sluti že sam pesnik, saj v eni od pesmi najdemo dobesedni Baudelairov citat: V narave templju kdaj živi stebri … To se dogaja že vse od prvenca Otroštvo neba, na primer v pesmi Jezero: »Visoko nad pečinami lastovke izrisujejo slikovite podobe vsega, kar je bilo izživeto,/in strmoglavljajo v kroge na vodi,/ … V tej pesmi, ki se zdi skoraj programska, lahko opazujemo avtorjev značilni pesniški postopek: pesnik skicira impresijo iz narave, po navadi spreplet žive in nežive narave, na primer ribnik ali kotanjo, ki jo burkajo ribe ali nebo, ki ga v takšni ali drugačni formaciji prečkajo ptice ali le drevo z listi in svetlobo. Ko se pokrajina izriše, se ji čez nekaj časa z neko dejavnostjo pridruži človek, najpogosteje gleda, hodi, plava, opazuje ali kuri ogenj. Človek nekaj časa gleda ali deluje – nato pa mu pokrajina vrne pogled, nekako tako kot to s svoji opazovalcem stori likovna umetnina. V tem dramatičnem trenutku v prvi plan stopi obraz, pri čemer gre najpogosteje za naš, torej kolektivni obraz. Po tem ko uvede človeško perspektivo, Novakov notranjeformalni govorec namreč postane bodisi »jaz« bodisi »mi«, s čimer atmosfera še hitreje in globlje privzame vtis univerzalnosti oziroma obče veljavnosti. Prek univerzalnosti je prestop v simbolno oziroma arhetipsko, še bolj učinkovit in enostaven. Prizor iz narave z elementom vode, zraka, ognja ali živaljo, ki zlahka preide v simbol: ptico, ribo, konj, nato pa minimalna metajezikovno-pesniška gesta, ki prizor hipoma prestavi »nekam onkraj«, da zalebdi in se zarine naravnost v naša prebujena čutila: »gladine se počasi umikajo, vode odtekajo/ iz naših pogledov, le roke kapljajo čez rob«. (Tudi ta citat je iz pesmi Jezero, kjer se premik v simbolno zgodi šele v zadnji vrstici: le roke kapljajo čez rob.) Novakove pesmi so lekcija moči pesniškega in likovnega pogleda.
Arhetipsko se v poeziji zlahka približa ekstatičnemu, in Novakova poezija, kljub temu, da vseskozi učinkuje diskretno in pridušeno ter le zlagoma stopnjuje notranje razpoloženje, je pod površino pogosto prežeta z ekstatičnostjo, kar se odraža tudi v njegovem verzu. Po mojem občutenju se ekstatičnost Novakove poezije najdosledneje uresničuje v ekstazi pogleda, ki se nadaljuje v ekstazo zlitja s predmetom opazovanja. Primer tovrstne notranje ekstaze je nagrajena pesem Ljudje kot rastline iz zbirke Vračanje pogleda, kjer gre za totalno prelitje oziroma sprijetje človeškega z rastlinskim. V zbirki Zgodbe o tebi so primeri takšne vznesenosti in popolnega stika z naravnim pesmi narava kot fikcija (hranjenje vtetoviranih ptic, podajanje roke vrtnici, vstopanje v oglašanje čričkov), vrtovi, kjer je izpeljana identifikacija med jabolkom in človeškim obrazom ali pa presunljiva pesem nesreča v gozdu, ki je hkrati eden od vrhuncev zbirke, kjer neki glas – ali je to ponesrečenec sam? – v ekstazi bolečine sprašuje, »zakaj se nisi ovil okoli modrega metulja … zakaj si le sekal in sekal drevesa …« in »je spregledal, šele ko je bilo že prepozno, v trenutku, ko je ležal sam vznak in med obrazi ljudi končno ugledal žareči gozd, odprt in vabeč, takrat je bil končno miren, oblika lista, je bila njegova kri/v žilah drugih bitij.«
Kot postane jasno v nadaljevanju, so Zgodbe o tebi Novakova daleč najbolj osebna zbirka, kjer se siceršnja osebno-neosebna zaimka »jaz« in »mi« skorajda popolnoma umakneta otipljivim osebam; največkrat gre za družinske člane, mater, očeta, sestro in drugim bližnje, s katerimi si je pesnik na ti – zato Zgodbe o tebi. Ustrezna je tudi opredelitev »zgodbe«, saj gre v veliki večini za narativne, pripovedno-izpovedne pesmi, ne zgolj impresije ali razpoloženja, ampak se znotraj pesmi vsakič nekaj premakne in razplete, bodisi gre za posamičen dogodek bodisi za konsekventen premislek o nekom, iz česar zlagoma nastaja album portretov pesnikove skupnosti. Za nekoliko zastrtim »ti« se še večkrat kot moški razkrije ženska. V primerjavi s prejšnjimi pesniškimi zbirkami in kratko prozo, kjer se ženska pojavlja pretežno kot princip, oddaljena projekcija, privid, fatalka ali subjekt hrepenenja, in celotne pesmi ali zgodbe lahko preberemo kot metaforična romanja za Animo, gre zdaj za popolnoma drugačen koncept: ženski liki so jasno razpoznavni in prizemljeni. Ženske niso več usodne, ampak ranljive: tako je v prvih petih pesmih v zbirki, na primer v pesmi nepričakovana, kjer avtor govori o ženski, ki se je okolica sramuje, ker ne ustreza pričakovanim okvirjem: »a ti prihajaš kot nezaželen dar,/prinašaš pepel«. Medtem ko je ženska iz prve pesmi verjetno upornica, bela vrana, ki pa jo skrivaj občudujejo in se navdihujejo pri nji, gre v drugi pesmi z naslovom zastrtost za dekle, ki so ga že v otroštvu utišale »besede moči, besede posmeha in nadvlade«, v njihovem pričakovanju se nauči poslušati »tuljenje zraka v votlinah moških teles«, kasneje pa zbere moč in vstopi v te votline »gola kot novorojenka« – da bi odkrila, od kod prihajajo besede premoči, da bi jih razbila na zloge, stoke, krike, kaplje. Ko izstopi, na hrbtih moških ostane rana. Ko dekle odraste, med dotikanjem teh ran vnovič stopa med moškimi drevesi, in si jemlje nazaj »ozemlje svojega jezika«: »kar zdaj nosiš, je drevesna smola.« Drevesna smola v naravi kot zdravilna melasa kaplja iz poškodovanih debel iglavcev, tukaj pa je tudi nosilka sporočila, da patriarhat – družinski ali družbeni – ne poškoduje le žensk, ampak rani tudi moške.
Tudi pesmi sestra in razpoložljiva stanja govorita o tesnobi in nezaceljenih spominih, ki se sprožijo, ko dekleti vidita in zavonjata ogenj. Pesem iz pepela obuja motiv mitološkega ptiča Feniksa, ki – sledeč geometriji zbirke – privzame ženski spol. Feniks je delavka v proizvodnji, ki nenehno sanja o gorenju: »nenehno sanjam /kako vstat iz pepela/ se vstane iz pepela ali ognja? Zebe me/ ves čas me zebe.« Ženska v frenetičnem poskusu samouresničitve in preobrazbe pred nami na novo ustvarja samo sebe: »obrisi, zarisi/organi se razdirajo, gnetem, grabim/ razprostiram, razpihujem«. Ta pesem, ki s pepelom in jezikom v ustih priklicuje Zajčevo Kepo pepela je hkrati vezni člen s pesmimi o delavcih, ki sledijo v nadaljevanju. Delavsko okolje je tudi sicer ena vodilnih tem Novakovega opusa, še zlasti v zbirki in istoimenski zgodbi Obvoz. V Zgodbah o tebi so delavci, tako kot ženska Feniks, imenovani ljudje ptice in jih tematizirajo pesmi prihod na delo, tovarna, mezdno delo, posode, ki govori o snažilki in kuharici, tudi sol, nato pa se zbirka nadaljuje z naslovno pesmijo zgodbe o tebi, kjer prvič v avtorjevem opusu spoznamo pesnikovo mamo, ki izgublja spomin in se iz mame (in delavke) spreminja nazaj v otroka; pesem je torej nekakšen pendant pesmi Toneta Pavčka Kako raste mama. »Zdaj drugi umivajo telo/ ki je že pozabilo, kako je samo umivalo telesa otrok, ki so prišla iz njega, brišejo vse priučene vloge, zdaj te umivajo naše roke.«
Po nizu pesmi o materi drugo polovico zbirke otvori pesem narava kot fikcija. Ženska se v nji sprehaja skozi sadovnjak, »podedovan od mrtvih očetov«, (ženska in debla dreves so torej preživeli debla očetov z začetka zbirke) in se zataplja v vrtnice, ribezov grm in govorico čričkov. Vendar se fokus zbirke hitro prestavi nazaj v območje primarno človeškega s pesmimi o očetu (zemljevidi, dim), poplavah, nesreči v gozdu ali dvorcu, ki govori o brezčutnosti obiskovalcev prelepega baročnega vrta, kjer je hkrati otroška psihiatrična bolnišnica in kjer kriči deklica. Človeško krutost in brezčutnost tematizirata tudi pesmi kipi in muzej.
Poleg poetiziranega in visoko estetiziranega opisovanja bolečine bližnjih je zbirka osredinjena tudi okrog problema jezika, človeški ranjenci – ki jih pesnik tokrat pravzaprav postavi v središče svoje zbirke – , od deklice v zastrtosti, ženske Feniksa, gozdnega ponesrečenca ali pesnikovega očeta, namreč nimajo jezika, s katerim bi govorili o sebi; simptomatično je, da si ponesrečenec v gozdu po notranji preobrazbi, ki jo doživi, zaželi, da bi napisal pesem. V pesmi zemljevidi stoji citat pesnikovega očeta, kakršne vsi poznamo od dedkov in babic: »veš, kako je to hudo/ne morem ti povedati, kako boli/«. In morda si ob tem preredko postavimo pravo vprašanje: Kaj je hujše, to, kar boli ali to, da ti ne morem povedati, kako boli?
Pesnik torej posredno, kljub temu, da v prejšnjih zbirkah nekajkrat omeni »pesniške laži«, in tudi v tej zbirki prostodušno izpove, da se sestra sploh ne spomni pesmi, ki ji jo je napisal, ko si je ožgala roko, poezijo vseeno zagovarja kot govorico, ki je sposobna artikulirati bolečino in ljudem pomagati, da se povežejo s svojim notranjim svetom. Novak pesmi podeli status nečesa najbolj intimnega, s čimer se je mogoče približati drugemu človeku, in v tem so te visoko estetske pesmi tudi angažirane. Govorica pesmi je tudi daleč od ponarejene govorice kipov: »naj utihnejo, naj zasneži njihove bronaste obraze,/da lahko ti govoriš s svojim živimi jezikom/…«
Poleg vsebine je eden največjih adutov Zgodb o tebi verz, ki ga avtor izčiščuje od zbirke do zbirke, prevladal pa je že v prvencu Otroštvo neba. Gre za prefinjen pesniški izum, ob katerem fizično začutimo, kako močan, uročujoč ritem je mogoče vtisniti tudi poudarjeno narativni pesemski dikciji. Tanka, dolga in elegantna dvostišja s svojim simetričnim videzom opominjajo, da je drugo Novakovo temeljno umetniško izrazno sredstvo likovna črta, s popolno simetriijo pa priklicujejo tudi črto v geometriji.
Novakov verz globinsko zaznamuje tudi tehnika enjambementa, katerega potencial je avtor nemara pripeljal do enega vrhuncev v sodobni slovenski poeziji. Odlomek je iz pesmi poplave: »desetletje pozneje sem z vodo močil/tvoje suhe ustnice, usta, ki so nekdaj govorila/a niso znala izreči/tako malo besed ljubezni, le razprostrtost molka/ptic na tvojem vrtu/so ti pritisnili na žilo…/« Verzi se prelivajo drug v drugega, tako da vsak naslednji povzame pomen prejšnjega in ga nato nadgradi, da se vsebina razliva in veja, kot bi verz rasel skupaj s pesmijo, se stopnjeval in še sam postajal podoben poplavi – ali naraščajočemu srčnemu utripu. Prekipevanje enjambementov in cezure, ki pri tem nastajajo, stopajo v učinkovit (ekstatični) kontrapunkt s siceršnjo diskretnostjo in nevsiljivostjo te poezije. Kot rečeno, pa imajo Zgodbe o tebi v tem pogledu specifično mesto v avtorjevem opusu, saj v njih pesniku ne gre toliko za samoukinjanje, raztapljanje in izginjanje v naravi, ampak za približevanje svojim ljudem; v ta namen je prilagodil in modificiral svojo pesniško govorico in se v presunljivi metamorfozi približal tudi bralcu.
Matematikova pripoved o stvarjenju (Jernej Grlj: Tišina. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2025.)
Tišina je nekaj, kjer je človek spočet in kamor ob smrti izgine. Enako pot hodi pesem: iz tišine in molka se rodi in vanju izzveni. V svojem epilogu k Mladi Parki je Paul Valéry zapisal: »Molk je nenavadni izvir pesmi.«
Kot vemo, imata molk, o katerem govorimo v zvezi z odsotnostjo besed, in tišina, ki se nanaša na vse ostale oblike tihote, tako po formalni kot vsebinski plati veliko vlogo v moderni poeziji. Molk je njen nenehni, velikokrat nevarni sopotnik. V molk je pri devetnajstih padel njen začetnik, Rimbaud, medtem ko ga je pri nas najbolj otipljivo profiliral član skupine OHO Franci Zagoričnik z zbirko Opus nič, ki jo sestavljajo štiri prazne strani. Odnos med molkom, tišino in moderno poezijo je strnjeno izrazil tudi Giuseppe Ungaretti: »Med utrganim in podarjenim cvetom/neizrazljivi nič«.
Nenavadni izvir, neizrazljivi nič – vse to daje slutiti, da imamo pri molku oziroma tišini opraviti z nečim ambivalentnim, hkrati dobro znanim in radikalno zastrtim. Tišino med drugim uvrščamo med t. i. prafenomene. Termin prafenomen (das Urphänomen) je izumil Goethe v svojih Maksimah in refleksijah, nato pa se je k njegovi definiciji (tako kot Jung k definiciji arhetipa) vračal do konca življenja, na primer v svojem znamenitem nauku o barvah. Goethe je pod to oznako razumel fenomen, ki je hkrati realen (izkustven) in idealen oziroma konceptualen v platonističnem smislu, obenem pa, ker zaobjame vse možne pojavne primere, tudi simboličen.
Spričo navedenega se zdi manj nenavadno, da se najde pesnik, ki tišino postavi v središče svojega prvenca.
Jernej Grlj je poezijo do zdaj objavil na spletnih portalih LUD Literatura, KUD Logos, Vrabec Anarhist in v revijah Zvon, Rast ter v časopisu November. Leta 2018 je prejel srednješolsko pesniško nagrado Župančičeva frulica.
Za knjigo je vsaj deloma določujoče tudi, da je Grlj študent matematike. Pod eno od pesmi najdemo Galilejev citat: »Matematika je jezik, s katerim je Bog spisal Vesoljstvo.« V pogovoru ob predstavitvi zbirke je avtor sicer povedal, da so navedki pod pesmimi v bledem tisku – največkrat gre za svetopisemske citate –, pripisani podobno kot viri pod znanstvenimi članki, gre torej za dokumentiranje navdihov ob posamičnih pesmih: ob dveh sta natisnjeni zgolj matematični formuli, kar je zanimivo pričevanje o tem, da lahko pesem nastane neposredno iz abstrakcije. Prav v tem pa se Grlj dotakne najvišjih idealov moderne lirike. Abstrakcijo sta kot bistveno določilo fantazije namreč formulirala že Novalis in Friedrich Schlegel, še bliže pa je poezijo k abstraktnemu idealu pomaknil Baudelaire v osnutku predgovora k Rožam zla, kjer »poetični stavek« definira kot gibanje svobodnega duha, osvobojenega realnosti in predmetnosti, vse do čiste abstrakcije, zaporedja zvokov, črte, spirale, loka. V tej definiciji se staknejo poezija, matematika in glasba.
Še dlje v zgodovino lahko sledimo Galilejevemu stavku, da je matematika jezik, s katerim je Bog napisal vesolje. Galilei je črpal od pitagorejcev, kroga zbranega okrog starogrškega učenjaka Pitagore iz 6. stol. pr. Kr., ki je učil, da so števila pravzrok za nastanek vesolja, in da je tudi vsa materija sestavljena iz števil, razvrščenih v pravilnih medsebojnih razmerjih; nekako tako kot danes velja za atome ali bite. Pitagorejci so sklepali, da je tudi v temelje stvarstva položen red; dokaz za to je vračanje vsega v vedno istem vrstnem redu. Pitagorejska filozofija uči, naj bo urejenost kozmosa podlaga za zaupanje v svet in obenem za urejenost duše. Tako kot pri Baudelairu se tudi tu znajdemo na enem od stikališč matematike, filozofije in poezije.
Kot rečeno na začetku, je gonilna tema Grljeve poudarjeno narativno in refleksivno izpisane zbirke fenomenologija tišine. Tišina je v Grljevi kozmogoniji hierarhično nadrejena celo Bogu – smo v krščanski ontologiji – saj v eni od pesmi pesnik na Borgesovi sledi zapiše, da »ni nemogoče, da je tudi Stvarnik konstrukt prejšnjega Stvarnika, in tako induktivno do neke srži, ki je enaka vsem, Tišine.«
Aktualna definicija vesolja, da se pospešeno širi v vse smeri, metonimično velja tudi za Grljevo zbirko, ki se v poskusu razlage nastanka sveta in temeljnih bivanjskih pojmov, nekakšni sodobni kozmogoniji, izteza v vse smeri in iz vsemirja sestopamo na Zemljo in se v ogromni povečavi spet dvigamo v višave:, pri tem pa se vzvišeno druži z zemeljskim, predmetno z abstraktnim, nečloveško s človeškim, ironično z resnim.
Zbirka je formalno razdeljena na štiri razdelke: Prolog, O stvarstvu, Epilog in Post scriptum (vse pesmi, razen v Postscriptumu, so nenaslovljene, in ker vmes najdemo tudi le dve-, tri- in štirivrstične filozofsko-refleksivne maksime oziroma miselne nastavke, ki včasih delujejo kot povezovalni členi, pravzaprav ni jasno, koliko pesmi je v zbirki: z vsemi enotami devetinpetdeset. Čeprav je vmes ogromno beline/grafične tišine, se miselno-poetično gradivo organsko preliva iz ene enote v drugo, in je motivno tesno zvezano med seboj. Gre za logično razvijanje zgodbe o stvarjenju, brez globokih cezur, le s posamičnimi zastranitvami oziroma odkloni, ki ponazarjajo avtorjevo iskanje in spraševanje o pojmih. Zaradi notranje koherentnosti in stroge skoncentriranosti okrog vodilne teme – tišine – bi zbirko zlahka opredelili tudi kot enotno pesnitev.
Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da je zbirka pravzaprav navznoter in navzven zasnovana v skladu s prvo pesmijo: »V začetku časa je bila Beseda,/obkrožena s tišino./ Fizična belina ilustrira in povzema temo, nujna pa je tudi, ker pesnik operira s filozofskimi, matematičnimi in metafizičnimi idealitetami prvega reda, ki jih je nujno močno razredčiti: beseda, prostor, praznina, točka, premica, ravnina resnica, čas, življenje, ljubezen, Stvarnik, razum, vera, upanje, umetnost. V primerjavi z abstraktnim je zemeljske predmetnosti veliko manj, drevo, gozd, voda, vlak. Ker je zbirka tako privzdignjena in pripeta na abstraktno, poleg tega pa je dikcija pesmi vseskozi kozmogonsko načelna, prepričana, mestoma skorajda slovesna, bi zlahka izzvenela patetično, pesniško neužitno, če avtor svoje aksiomatične izjavljalne pozicije ne bi mehčal z ironijo in igrivostjo, s čimer težko filozofsko gradivo prezrači in ga spusti na človeško in inteligibilno raven. Že v drugi pesmi svetopisemsko uglašeno, kot za kultno rabo pripravljeno maksimo V začetku časa je bila Beseda, obkrožena s tišino, ponovi, nato pa jo radikalno relativizira: »Seveda je bila beseda zvočno izolirana/in prikupno zavita v mrežo.« Vzvišeno držo pa dokončno postavi na kocko v tretji pesmi oziroma aforizmu: »Tišina je patološki pojav, ki se ga moramo znebiti po tiho.«
Kot rečeno, zbirka vznika na stikališčih poezije, filozofije in matematike, saj večina njenih središčnih pojmov pripada vsaj dvema disciplinama, nekateri celo vsem trem, na primer resnica, točka, praznina, čas, prostor, ravnina. Tako kot tišino Grlj relativizira tudi osnovni matematični pojem – točko – z besedami: »S točko ne bomo zapolnili prostora./Lahko pa zapolniš prostor tik ob meni.«
Skozi zbirko se zvrsti več vsebinskih oziroma motivnih prehodov, ki sledijo pesnikovemu kreacionističnemu načrtu: najprej temeljito premišljevanje o Besedi, nato pa preskok, ko pove, da je ob srečanju Besede s prostorom vzklila Resnica. Ta tematski sklop se začne z verzoma: »Struga, po kateri je tekla tišina,/je polna prodnikov resnice.« Naslednji tematski sklop je definiranje življenja, ki poraja zavest, iz katere se je slednjič izluščil razum, ki pa, za matematika presenetljivo, nima pozitivne konotacije: »In kot prvi je sledil sklep, da sta obstoj in neobstoj, življenje in smrt, edini gotovi stvari. In vez med življenjem in prostorom je počila/razum je dokončno ločil življenje od prostora, s tem tudi od tišine in Izvora. In Razum je zlorabil besedo. Z njo je začel polniti trenutke tišine/in se truditi izpodriniti Tišino samo.« Razum umesti v naravni red in ga omeji (str. 37): »Ko razum spet oblije tišina, razum najde vero, ki je poslej na stičišču razuma, ljubezni in tišine. Vera gre skupaj z upanjem. Upanje je prvi pravi korak življenja. Ko stopi bližje k reki, da bi doseglo gladino.«
Dotakne se tudi umetnosti in matematike, pri čemer umetnost umesti višje, saj je matematika potomka razuma. Za umetnost predpostavi celo, da je bila porojena pred življenjem samim in se nato manifestirala kot »poklon življenju, obstoječemu in Prostoru, in obogatila tudi vero in upanje nevernih, potrebna pa je tudi spoznanje resnice in celo matematika se je do svoje polnosti izoblikovala šele z umetnostjo.« Matematiko in umetnost je smiselno zbližati, ker je tudi matematika kal Resnice, ki je nastala iz Prostora in Tišine.
S tem je Grljev krog stvarjenja sklenjen: tako kot pri pitagorejcih je nastal smiseln in urejen univerzum, iz katerega veje presenetljiv prvobitni optimizem – kot da je svet star šele nekaj minut.
Vzporedno s kozmogonskim filozofsko-refleksivnim diskurzom – kot njegov pendant – v knjigi teče tudi ljubezenski (po)govor, ki zbirko dodatno prizemlji in vpelje drugačno perspektivo; v abstraktni igri idealitet je udeležen tudi človek.
Tišina, kot vrhovni stvariteljski princip se pojavlja in ponavlja skoraj v vsaki pesmi. Ta repetitivnost deluje kot notranjeformalni urejevalni princip, obenem pa narekuje ritem in tempo, s čimer priklicuje trditev Borisa A. Novaka, da je repetitivnost eno najmočnejših pesniških sredstev v slovenski poeziji.
Kljub temu, da je Grljeva zbirka preplavljena z grafično, formalno in tematsko tišino, se včasih zazdi, da je kakšna misel oziroma beseda še zmeraj odveč. Zlasti daljše pesmi bi bilo mogoče še bolj izčistiti, ogoliti in tako zvečati njihovo notranjo napetost in metafizični naboj, na katerega cilja zbirka. Pri tem je simptomatično, da se najpogosteje zdi odvečno ravno gradivo, ki ga je že sam avtor postavil v oklepaj. Zbirka je, kot veliko prvencev, izjemno ambiciozna – tako s svojo kozmogonsko vsebino kot tudi formalno, saj ima prav vsaka pesem drugačno obliko, kar je tudi eden od načinov za pritegnitev bralčeve pozornosti in investicije v pesem.
Grljeva Tišina je moderna, ironično distancirana pesniško-filozofska pripoved o nastanku sveta, pričevanje o tem, kako je pesnik-matematik samemu sebi smiselno in sistematično razložil svet in se kot človek umestil vanj. Kot temeljne pojme naše eksistence določi razum, umetnost, ljubezen resnico, vero, upanje. Kljub svojemu idealnemu statusu, usodnosti in nezapopadljivosti pa so – govori Grlj – tudi ti zgolj kontingenčni, nad vsem in za vedno je le tišina.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Literarne kritike piše od leta 1996.Trenutno največ objavlja v reviji Sodobnost, na Radiu Ars, portalu MMC RTV in portalu Vrabec Anarhist. Za revijo Sodobnost piše tudi kritike s področja otroške in mladinske književnosti. Objavlja tudi eseje in spremne besede ter organizira pogovore z literarnimi ustvarjalci. Leta 2025 je za svoje literarnokritiško delo prejela Stritarjevo nagrado.
Foto (c) Janez Marolt.
- Majda Travnik Vode: Dvoje spominov na nastanek sveta - 14. 9. 2026