POIESIS

Alenka Kveder: Čas je

I. v nekem valu si videla obraz je dobil barvo prsti nekega moškega so se oklenili razklenili in omahnili čas ni bil pravi so le ljudje kraji obale so vsako popoldne lezle pod gladino so kodrali vetrovi in v nekem valu si videla obraz (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca [preberite več]

Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae

Nekdo je premaknil kamen. Prepričan si v to. Leta že hodiš mimo njega in ves čas je ležal tam. Navadil si se nanj. Še včeraj je bil na svojem mestu ob poti. Nepremičen. Danes napol štrli nad prepadom. Gams? Popotnik? Ga je vzela v roko, z blazinico kazalca nekaj časa gladila njegovo kameno strelo in ga odvrgla? Ker je težek. Enkrat se bo dokončno prevalil. To si že videl. Spodaj na poti bodo ljudje. Oče in dva sinova. Upiralo se ti bo zakričati. Morda jih bo zgrešil. Premaknil [preberite več]

Ivanka Kostantino: Sinergija

Lovci se spuščajo po strmini. Sledi jim krdelo psov. Glave potiskajo k tlom. Ovohavajo. Neverjetna je podobnost med hrti in drevesi, ki z golimi vejami segajo daleč v nebo. (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca [preberite več]

Jana Kolarič: Potovanje

Ne poznate mojega imena. Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje. Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela. Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje in jih nalagale na ladje. Kapitan je nabiral mornarje za posadko. Priprave so bile dolge in naporne. Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče. Zakaj v neznano, tja – na rob sveta? Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove. Bila sem [preberite več]

Zimski pesniški večer 02

V soboto 28. januarja 2017 se je v dvorani Kult3000 na Metelkovi2/b v Ljubljani odvil prvi »Zimski pesniški večer« Kulturno-umetniškega društva Poiesis. Na večeru so nastopili pesnice in pesniki iz Slovenije, Hrvaške in Italije Mladen Blažević, Veronika Dintinjana, Miriam Drev, Petra Koršič, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Borut Petrovič Vernikov in Barbara Pogačnik, prebrali pa smo tudi pesem Alena Brabeca, ki se večera žal ni mogel udeležiti. Večer je vodil in povezoval [preberite več]

Majda Kočar: Praznovanje

Odpremo nekaj čisto navadnih besed, le za nas tri. Kot dobro vino. Pogovarjamo se počasi, v barvnih odtenkih vode, razredčenost se raztaplja v prozornost svetlobe. Gnetemo testo večera v biti skupaj. Andreja sprašuje, ali naj gre s tabo. Lepo bi bilo, ji praviš. Z lučmi mesta se poigravajo zvezde. Stečeš po kapo, ki jo je pozabila, pšenico pustiš razsuto sredi teme. V žepih zimskih plaščev potresavamo smeh. (pesem izide v [preberite več]

Barbara Gale: Otrok

Nisem prezahteven. Pravzaprav najraje sedim na veliki rumeni žogi ter padam počasi. Na njeno mehko površno obdelano oblogo. Včasih zajočem. Vendar moj jok ne traja dolgo. Skrbno pazijo name. Me skorajda ne izpustijo izpred oči. Ljubijo me. Seveda me ljubijo. Poklanjajo mi igrače. Take, ki govorijo, se smejijo. Vse, samo za moj nasmeh. Najljubša jim je modra barva. Posnetek visokega vala, ki tako naravno in gladko boža rjavi pesek ob obali. Ta isti pesek, ki spolzi skozi moje prste v [preberite več]

Sara Fabjan: Manifest s pomanjkljivostmi

Nič ni narobe s tabo V bistvu si popolnoma sprejemljiv Še več Mogoče bi mi bil lahko celo všeč V določenem časovnem obdobju Z latenco parih mesecev gor ali dol Celo lahko si predstavljam da bi te pripeljala domov (In tega si res nikoli ne morem predstavljati) Jedel bi kosilo Bilo bi ti všeč Meni bi bilo še bolj všeč ker bi se razumel z mojo družino Še bolj kot se razumem jaz Pa je moja in jih najbrž imam rada Saj veš Nisem človek za take zadeve Ti si človek za take zadeve [preberite več]

Andreja B. Čerin: Rdeči čeveljci

Še vedno jih sanja. Gladki kot svila in rdeči kot so bila njena lica, ko si jih je prvič nadela. »Adijo, spodobnost«, je zašepetala tistega dne. Je bila to radost, ki jo je klicala po imenu? Čeveljci so rdeče žareli in žarela je ona. Čudna lakota jo je gnala v vedno isti ples, brez konca, brez konca, brez konca. Na rdečih čeveljcih se kri komaj opazi. Rdeče so gorela njena stopala, ko se je zmuznila skozi edino špranjo svetlobe in odšla iz svojega pretihotapljenega [preberite več]

Keshab Sigdel: Barve sonca / Colours of the Sun

Dvojezična pesniška zbirka Barve sonca / Colours of the Sun prinaša pesmi v nepalščini in angleščini pišočega sodobnega nepalskega pesnika Keshaba Sigdela. Njegovo pisanje jasno odseva sodobno družbeno-kulturno okolje in je zaznamovano z nepopustljivim duhom, ki se skozi umetnost zavzema za družbeno enakost in individualno integriteto. Njegova poezija vzpostavlja pretanjeno ravnotežje med tesnobnim uporom proti nepravičnostim, ki prevladujejo v družbi, in nežnimi občutenji [preberite več]