Članek , Barbara Jurša

Toliko kažipotov; lahki so kot sneg. Padajo in se pogrezajo. (Zrak je edina zastava.) Dobro in zlo. Sprejeti zlo. Ker je del sveta. Izbirati nežnost. Zlo delaš, ko zamahneš z roko po zlu; ko ne sprejemaš. Ampak vse je odprto. Samo močna energija tvoje izbire, odločitve, izčisti zrak do svetlobe. (Zrak je prosojen. Da vzameš ljubezen s sabo.) Poslušaš donenje odmevov, prepletenih med sabo: nakazujejo prostor. Ta prostornina je čista prosojnost. Položiš roko na ramo. V neizbežnosti [preberite več]

vedno: vzporedno življenje v vsakem trenutno prisotno: bežanje na sosednje bregove zelene trave so sosednje; blizu, a tuje, ujete v pogledu   ampak to je ta domači teren teren, ki ga preizkušam ta teren, ki se vedno izmika – čeprav prav tu in nikjer drugje.   nosijo me valovi zraka valovi prometa; okljuki besed v knjigah   sem del ožilja, del knjig, ki jih pišemo; vsak dan, s koraki v breztežje, vedno nujno tako, da živimo – vpisujemo se, dani na stran, rešeni, [preberite več]