Barbara Jurša POEZIJA, PRISPEVKI

Barbara Jurša: Žeja

vedno: vzporedno življenje

v vsakem trenutno prisotno: bežanje na sosednje bregove

zelene trave so sosednje; blizu, a tuje, ujete v pogledu

 

ampak to je ta domači teren

teren, ki ga preizkušam

ta teren, ki se vedno izmika –

čeprav prav tu in nikjer drugje.

 

nosijo me valovi zraka

valovi prometa; okljuki besed v knjigah

 

sem del ožilja, del knjig, ki jih pišemo;

vsak dan, s koraki v breztežje,

vedno nujno tako, da živimo –

vpisujemo se, dani na stran, rešeni, osvobojeni,

vpisani na obrobje, v nevidnost;

tam nas čaka (neka) odprta dlan.

 

sprehajam se med toni,

 

nekdo mora vedno igrati

na klavir, nekdo mora vedno vstopati,

iti po pločniku;

drseti s pogledom po orošenih kozarcih in

dežnih kapljah; ali so tudi te žejne? mora

misliti na nič posebnega

 

in na valove, ki (nekoga)

nosijo (nekoga drugega).

 

žeja me osvobaja v enaki meri kot voda

(ta, ki drsi, ta stapljajoča),

 

in drsim med policami,

med ulicami, med brezčasji črt in črk,

ki se nenehno križajo, brišejo v nove vzorce.

Barbara Jurša
Latest posts by Barbara Jurša (see all)