Najnovejše objave

Dva pesnika dve mesti: Andraž Polič, Drugo pismo Vidu Sagadinu

Dragi Vid,

začel bom z uvodnim prispevkom kot »za spletni časopis nekega virtualnega sveta, v katerega vdira resničnost«:

OKTOBER NA »STAROMAKU«

Mesec »mrtvega listja« in barvne glasbe se je bližal »žametnemu« obdobju in Praga se je pripravljala na državni praznik – 28. oktober – dan, ko je Vaclav Havel zanetil tako imenovano žametno revolucijo. Dve leti po njegovi smrti država drvi v negotovost potrošniških dni. Toda politiko bom pustil ob strani. Pred dnevom mojega pisma, 17. oktobra, se je pripetil literarni dogodek, in sicer: slovensko gostovanje društva Apokalipsa v Tynski literarni kavarni, kamor sem bil povabljen kot sodelujoči na literarnem večeru. Obisk na pesniškem večeru je običajno blizu »Enzensbergerjevi konstanti« – kar pomeni v povprečju 20 obiskovalcev – vzdušje pa je seveda odvisno od »vsebinskih komponent«…

Uvodno besedo je imela pianistka Sylvia, ki je v izjemni avtorski interpretaciji odpela in odigrala prevedeni šanson Svetlane Makarovič. Nadaljeval je dr. Primož Repar, ki je Prago obiskal z ženo Stanislavo Chrobakovo Repar ob 200-letnici rojstva Sǿrena Aabya Kierkegaarda, kateremu je namenil nekaj začetnih besed in pesmi ter predstavil tudi svoje haikuje. Ob tej priložnosti bi rad citiral kar Kierkegaarda (»pot iz obupa«): »Naravnan sam nase, v hotenju samega sebe, zasidraj svoj jaz skozi lastno prozornost v moči, ki ga je vzpostavila!« Sledila je Stanislava, ki je predstavila svoje pesmi in odlomke iz knjige »Slovenka na kvadrat«, kjer se v naslovu poigrava s homonimom »Slovenka« (Slovakinja v slovaščini), v vsebini pa s skupnimi stereotipi, razhajanji in ujemanjem. Naslednji dan je bila na programu tudi istoimenska monodrama v klubu Roxy. Svojih pet minut sem izrabil za predstavitev pesmi iz zbirke Skrinja (prevod v češčino Peter Kuhar in Leňka Danhelová iz dvojezične pesniške antologije S petdesetimi glasovi govorim). Ob vmesnih predahih pa nam je Sylvia podarila »uroke« Daneta Zajca in Veliki črni bik je zvenel še v neslišani izvedbi! Žal sem moral zapustiti prizorišče pred nastopom Alenke Doležal, ki premore že nekaj knjig v češčini in pogumno zastopa slovenščino na Karlovi univerzi. Zame najlepši del večera so bile zagotovo uglasbitve Danetovih in Svetlaninih pesmi pianistke Sylvie … ter moj spontani odgovor na vprašanje moderatorja Radeka, ki se je navezovalo na mojo knjigo »Voda pouště« (Voda puščave; prevod Petr Mainuš): »s kakšnim načinom se lahko združuje ‘čutna slastnost Sredozemlja, starogrško občutje skladnosti in kozmične uglašenosti’ (Milan Dekleva) s svetovnimi religijami?« »Mističnim«, sem odgovoril in se »poklonil« starodavni Pragi.

Na Staromaku (Staroměstske naměsti) se je odvijal svetlobni festival Signal, ki spominja na ljubljansko Svetlobno gverilo, le da so v Pragi številnejše lokacije in arhitekturne dimenzije različne. Toda, vleklo me je ven iz turistične gneče … ko sem se prebil do metroja, mi je še zmeraj v glavi odzvanjal »babilonski kotel« in spomnil sem se besed Williama Burroughsa: »Language is a virus from outer space«. Spreletelo me je dejstvo, da praznujemo stoletnico njegovega rojstva, kar me je povezalo tudi z Vitomilom Zupanom in v noči sem znova začel brati njegove pesmi Zrna afriškega peska (1971; iz knjige Pesmi s prostosti; uredila Ifigenija Simonović), za katere sem prepričan, da bi spremenile podobo svetovne in slovenske poezije, če bi luč ugledale ob letu nastanka. Kot je Šalamun bral Kosovela v francoščini (1965; uredila Cene Vipotnik in Marc Alyn) še pred Pokrom. Ampak o teh mojih »sugestijah« naj sodijo lucidna kritiška peresa.

Naj presekam ta praški utrinek z lastnim stihom: »ko se pesnik Vitomil z golimi pestmi pogovarja o poeziji/ se beatniki postijo za goli obed«.

Letos torej praznujemo stoletnice rojstev (1914) vsaj štirih svetovnih literatov: William Lee Burroughs, Vitomil Zupan, Octavio Paz in Dylan Thomas … Amerika, Slovenija, Mehika in  Britanija: kako misliš, da so pisma potovala tistega davnega leta, ko se je bližala prva svetovna vojna in je Apollinairjeva Zona zarezala v pesniško podobo sveta?

Mogoče je čas, da iz uvodne analize »pospešenega  in multipliciranega Zeitgeista« spregovoriva o najini glavni temi: poeziji!

Najprej (kot sem pač omenil, po vrstnem redu): William Seward Burroughs – William Lee (1914 – 1997), o katerem je najmanj, kar se lahko reče, da za razliko od ostalih (omenjenih) treh niti ni bil toliko pesnik kot »spoken word poet« – pesnik žive besede. Imam nekaj njegovih zvočnih posnetkov in to lahko z gotovostjo potrdim. Pojem beatniške generacije, ki se je do San Francisca morala šele preseliti iz matičnega New Yorka, da je lahko Allen Ginsberg zasnoval svoje Sutre. Se strinjaš?

Tukaj smo že v začetku 50. in kot je Pariz pomagal Henryju Millerju, da je lahko objavil svoj Rakov povratnik, tako je Pariz (1958) omogočil Williamov Goli obed. A od začetka 50., ko je Vitomil že prestajal zaporno kazen, do konca istega desetletja je bilo treba čakati. Vitomil je pisal »Pesmi iz zapora« (le del gromozanskega opusa je uspela urediti in objaviti Ifigenija Simonović) … in čakal na prostost! Leta 1953 umre v New Yorku Dylan Thomas! Kaj ti na to?

Octavio Paz je vzporedna zgodba »magične« Mehike. »Sončev kamen« je nasledstvo starodavnih Majev. Vonjal sem, kako diši gvatemalska džungla – po česnu – in ta drevesa hranijo šamanske zgodbe, ki jih je Octavio zagotovo moral poznati! Sicer pa ti o »drevesih«  veš veliko več… Naj bojo ti štirje pesniki zadostni razlog za nadaljevanje pisemskega orisa 20.stoletja, katerega dediči smo!

In zdaj k tvojemu  vprašanju: mentalna evolucija ni dosegla »revolucije« že od Jezusovih časov, če začnem z  judovsko-krščansko tradicijo, zato da bi se osredotočil na Sokrata: ne, nobenega etičnega napredka! Mogoče je naša pot v rokah »majevskega drevesa življenja«, kdo ve?

Nazdar!

 

Andraž Polič

Andraž Polič

Andraž Polič je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec. Do zdaj je objavil trinajst pesniških zbirk, zadnja, "Ona je mesto", mu je izšla leta 2013, veliko njegovih pesmi pa je prevedenih v tuje jezike. Bogat je tudi njegov glasbeni opus, saj je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme, leta 2002 je ustanovil skupino Hamlet ekspress, s katero je izdal več zgoščenk, sodeloval pa je tudi pri projektu Odpeti. Je član revije Poetikon, od leta 2009 živi in ustvarja v Pragi, kjer nastopa v Divadlo Kompa (Siesto teatro), skupaj z Natašo Burger v duetu Duo La Boheme ali pa samostojno kot Polo De Bard.
Andraž Polič
O Andraž Polič (9 Člankov)
Andraž Polič je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec. Do zdaj je objavil trinajst pesniških zbirk, zadnja, "Ona je mesto", mu je izšla leta 2013, veliko njegovih pesmi pa je prevedenih v tuje jezike. Bogat je tudi njegov glasbeni opus, saj je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme, leta 2002 je ustanovil skupino Hamlet ekspress, s katero je izdal več zgoščenk, sodeloval pa je tudi pri projektu Odpeti. Je član revije Poetikon, od leta 2009 živi in ustvarja v Pragi, kjer nastopa v Divadlo Kompa (Siesto teatro), skupaj z Natašo Burger v duetu Duo La Boheme ali pa samostojno kot Polo De Bard.