Najnovejše objave

refleksija

Sanjin Sorel: O »Poslednjem tasmanskem tigru« Mladena Blaževića

Četudi je zbirka pesmi Poslednji tasmanski tiger drobna, saj sestoji iz vsega skupaj petindvajsetih besedil, in četudi teče beseda o pesniškem prvencu Mladena Blaževića, jo vseeno lahko opišemo, ali pa jo vsaj poskusimo opisati. Kadarkoli spregovorimo o pesništvu, bi morali vsaj v minimalni meri odgovoriti na tri vprašanja – v katerem kontekstu se to pojavlja (družbenem, kulturnem, ideološkem idr.), o čem govori in kako govori, torej, s kakšnimi modeli/poetikami se srečujemo? [preberite več]

Andrijana Kos Lajtman: Poetika izkopavanja, kartografija ranljivosti

Pesniški opus Darka Cvijetića je poseben pojav in to ne samo v okviru sodobne bosanske književnosti, temveč v celotnem južnoslovanskem in tudi srednjeevropskem literarnem kontekstu. Govorimo o pesništvu, ki s svojimi formalnimi gestami zanimivo in inovativno izkorišča celoten spekter modernih in postmodernih jezikovno-stilskih rekvizitov, medtem ko je na semantični substrukturni ravni globoko izpolnjeno s prevpraševanjem razčlovečene podobe človeka in sveta ob koncu 20. in v [preberite več]

Kristian Koželj: Na tem bednem svetu tisti, ki ima, je, in tisti, ki nima, ni …

Uvodno misel oziroma anekdoto v tokratni razmislek sem si izposodil v manifestu italijanskega profesorja, specializiranega za italijansko literaturo in renesančno umetnost, Nuccia Ordineja, z naslovom Koristnost nekoristnega. Anekdota je iz življenja pomembnega italijanskega pesnika 19. stoletja, Vincenza Padule. Ko je bil še mlad študent, ga je oče vprašal, zakaj je v vseh abecedah vedno najprej črka A in šele potem črka E. Ker ni znal zadovoljivo odgovoriti, mu je oče hitro [preberite več]

Marko Kravos: Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem

Na planetu Zemlja smo vsi popotniki. V osebnem življenju smo na potovanju skozi obdobja rasti – in minevanja, v družbenem pa sredi toka zgodovine: kjer tudi doživljamo vzpone in padce: rojstnemu studencu se odmikamo, kak slovenski zgodovinski preboj je vse bolj za nami, primika pa se ustje v brezbrežno morje. Navzdol gre – v vsakem smislu! – in pri tem človek ni lahkega srca. Potovanje na splavu iz lastne kože: Nič hudega, in vse prej kot dolgčas, saj je na bregovih kaj videti, [preberite več]

Keshab Sigdel: Poezija in politika

W. H. Auden je v svoji elegiji za Yeatsa zapisal: »Poezija ne sproži ničesar.« Blake Morrison v članku Kako poezija lahko sproži stvari pravi, da je za tiste, ki razmišljajo na sledi tega verza, »pesem dragocena samo, če ni vpletena v stvari resničnega sveta, ampak ostaja v zaščitenem območju, v varni hiši, v zeleni coni. Za oknom gre življenje dalje (in bombe padajo); svetovni dogodki se vrtijo pred našimi očmi. Toda pesem ostaja vzvišena nad tem, sladka glasba, ki si pili [preberite več]

Ivo Frbéžar: Književnost v potrošniški družbi – Izgubljeno v prevodu

Tema, ki je samo na videz sodobna, ker termin »potrošniška družba« pač umeščamo v sodoben čas. V čas, ki pozna »fast food«, McDonalds, Coca Colo, Nescafe, trgovske centre, konec koncev tudi Amazon. To je čas, ki je prinesel surogate in konkurenčno ceno ne glede na predmet proizvodnje, ponudbe, prodaje in trga. To je čas, za katerega je relevanten le tržni uspeh in, posledično, dobiček. To je tema, o kateri lahko debatiramo na dveh nivojih: akademskem in ekonomskem, osebnem ali [preberite več]

Dva pesnika dve mesti: Andraž Polič, Četrto pismo Vidu Sagadinu

Dragi Vid,   imaš prav. Tudi med nama je prišlo do pomanjkanja dialoga, kar je zgolj simptomatično za celotno družbo, če izpostavim vodilno klimo tega sveta. Verjetno so male plemenske skupine v odmaknjenih pragozdovih še zmožne miru in harmonije z naravo, a to so otoki, ki vztrajno izginjajo in res se nahajamo (kot kritično ugotavljaš) v krizni situaciji. Na koncu pa zmeraj ostane vprašanje prakse oziroma Dejanja. Glede naju nimam bojazni za ukinitev dialoga – dialog je vendar [preberite več]

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Tretje pismo Andražu Poliču

Andraž! Kot že rečeno, imaš ti raje pastelne barve Kieslowskega in poetično sprehajanje po čarobnih poteh praških ulic, na katerih soočaš misli mojstrov besede in mojstrov duha s svojimi lastnimi doživljanji, jaz pa raje masturbiram ali še bolje disturbiram (beseda je Dantojeva in pomeni ne samo masturbacijo (masturbation) kot hipno potešitev, ampak hkrati kot nekaj, kar vznemirja (to disturb), kar prebije opno naveličane snovi do te mere, da postane nevarna in provokativna). Ne [preberite več]

Dva pesnika dve mesti: Andraž Polič, Tretje pismo Vidu Sagadinu

Vid, Črnilo se smeji, V prejšnjem pismu sem ti skušal opisati dogodek v Tynski literarni kavarni (Praha 1), kjer je potekal literarni večer. Kako je z literarnimi večeri, je že dodobra opisal Milan Kleč, zato z Milanom raje zaključiva »blabla« v predmestju nogometnih prvakov, če ni ljubezni na vidiku. Obletnice – nekoč sem nekje (verjetno samemu sebi) obljubil, da se bom k Rainerju M. Rilkeju še vračal: umrl je isto leto kot Srečko Kosovel (1926). Nekaterim bo jasna geografska [preberite več]

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Drugo pismo Andražu Poliču

Andraž   Pozorno sem prebral, kar si napisal, in zanimivo mi je, kako vedno postrežeš z zgodbo ali primerom in s kakšnim tempom, s kakšno lahkotnostjo potuješ od enega do drugega primera, od ene štorije do druge. S svojim pismom me izzivaš vsaj na štirih frontah: poleg pesniške še na etični (»ne, nobenega etičnega napredka«), vojni (pisma iz prve svetovne vojne) in filozofski (zlasti mistika). Prav tako mi odpiraš štiri precej različne  pesniške svetove: Burroughs, [preberite več]
1 2