Najnovejše objave

Andrijana Kos Lajtman: Poetika izkopavanja, kartografija ranljivosti

Pesniški opus Darka Cvijetića je poseben pojav in to ne samo v okviru sodobne bosanske književnosti, temveč v celotnem južnoslovanskem in tudi srednjeevropskem literarnem kontekstu. Govorimo o pesništvu, ki s svojimi formalnimi gestami zanimivo in inovativno izkorišča celoten spekter modernih in postmodernih jezikovno-stilskih rekvizitov, medtem ko je na semantični substrukturni ravni globoko izpolnjeno s prevpraševanjem razčlovečene podobe človeka in sveta ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja, še posebej na področju nekdanje Jugoslavije. Osnovni motivni kontekst je seveda za Cvijetića Bosna, kot poriv, ki mu je avtobiografsko in dokumentarno najbližji, in tudi kot habitus, v katerem so nasprotja, paradoksi in tragičnost nekega časa ter prostora dobili najbolj jasno, neredko groteskno obliko. Če bi želeli Cvijetićevo poetiko zaobjeti z enim označevalcem kot z emblemom, bi najverjetneje kartografija ranljivosti bila tista oznaka, ki bi o njej povedala največ, s smrtjo in ranami kot njenim temeljnim semantičnim oporiščem, odločilno zaznamovanim s kategorijami  nesmiselnosti, paradoksalnosti in nasilja. Galerije mrtvih in ranjenih se izpisujejo od ene do druge Cvijetićeve zbirke, ki so različne v svoji posamičnosti in nezamenljivosti ter enake v svoji nesmiselnosti in bolečini. Smrt in rane so vodilni motivi te poezije, ki v spektru individualnih usod, nikoli dovolj enakih in nikoli dovolj različnih, vijugajo skozi Cvijetićev opus. Seveda to ni nikoli naravna človeška smrt, ampak je udejanjena na podlagi vojne kot resničnosti, ki je onkraj racionalnega in ki jo sprožajo živalski nagoni, za katere se zdi, da imajo trajno mesto v človeku. Skoraj vsako Cvijetićevo besedilo tako ekshumira neko ekscesno smrt ali invalidnost (tako telesno kot duševno), pri čemer se pri svojem namenu tudi samo pretvori v eksces – eksces (pesniškega) jezika. Poetična moč pisanja Darka Cvijetića, ki je hkrati tudi njegova boleča lepota, se namreč skriva v neverjetni veščini jezikovne ekshumacije, s katero pesniški glas upravlja s svojo poetiko izkopavanja skritih slojev jezika, pogosto tistih, ki so na meji zaumnega. Nadrealistične konstrukcije (»In spustil iz zida temno kri, da jo prenapolni.«), v katerih lahko zasledimo genom zgodovinskih avantgard, vibrirajo v Cvijetićevih verzih in se neredko pretočijo v magične, hiperbolične podobe; to so presenetljivi in funkcionalni neologizmi (sebeizkopanina, prelopatano, neboluknje, mrtvoudnost itd.), paralogične tvorbe kot metazareze med konkretnim in abstraktnim (»Kot ko hočeš spremeniti v molk sobo. In ti uspe do okna, od tam naprej pa je vse razkričano.«), jezikovne igre in še posebej pretresljive obrnjene perspektive. Slednje pri tem ne predstavljajo le enega od najpogostejših postopkov te poezije, temveč nekaj, kar zelo od blizu korespondira s svetovnonazorskim aktivizmom streznitve, počlovečenja, ki je v temelju vsega, kar prihaja izpod avtorjevega peresa. Zato bomo v njegovi poeziji neredko našli slike, v katerih nasprotja nadrejeno/podrejeno, zunanje/notranje, središčno/obrobno v popolnosti zamenjujejo svoja mesta, s čimer kažejo na relativnost vsega v skrajno razčlovečenem svetu (»Stari ročaji sekir so se utrudili od puha kokošjih vratov.«). Prav tako je v tem kontekstu dobro omeniti tudi analogije z živalskim svetom, ki jih pogosto najdemo v Cvijetićevem pesništvu in ki s poudarjanjem človeških značilnosti in praks, še posebej tistih iz vojne in povojne stvarnosti, popolnoma zrelativizirajo mesto človeka v vesolju živega (»Vprašam H., zakaj v taborišču ni bilo samomorov? Glej, ne spremeni se v žival samo tisti, ki ubija, temveč tudi tisti, ki je ubijan, pravi. Klavnice so polne živali, ki se ne upirajo, človek jih mirno konzervira, polni z njimi bojni nahrbtnik.«).

Jezik in svet sta v poeziji Darka Cvijetića ontološka in sta neizbežno povezana na wittgensteinovski način – jezik je svet in svet je jezik, prelivata se drug v drugega, utelešata se v drugem. Proces utelešenja sveta v jeziku Cvijetić ne predstavlja le s konkretno materialnostjo jezika, s katero oblikuje svoja pesniška besedila in katero neredko predstavlja tako, da ima bralec vtis, da je priča samemu procesu rojevanja jezika iz tistega, kar stoji onkraj njega – magičnemu trganju krhke opne/meje, ki deli dve ontološki sferi – temveč jezik, njegovo naravo in funkcijo v nekaterih besedilih eksplicitno tematizira. Tako na primer v Programu za versko gimnazijo piše o hasidskih dečkih, ki se abecedo učijo tako, da z jezikom ližejo med, nasut v vdolbine za črke. Ta zapis je – tako kot številne druge reference na kabalistično prakso in filozofijo jezika, ki so razsute po Cvijetićevem opusu –  avtoreferencialna izjava te poezije, paradigmatsko mesto njene samoopredelitve, ki bralca usmerja k lastni pesniški genezi in tudi k mogočim načinom branja. Poetika izkopavanja Darka Cvijetića zato ni le poetika gline zaradi svoje tematsko-motivne naravnanosti – kjer so masovne grobnice, izkopanine in sebeizkopanine njeni vodilni motivi – temveč tudi zato, ker avtor vedno krene iz položaja jezikovne ekshumacije. S tem ko izkopava besede, slike in pomene iz najglobljih, skritih slojev jezika in jih oblikuje iz medu-gline v pesmi, zapise, fragmente in druge oblikovno hibridne oblike, pesništvo Darka Cvijetića restavrira dvojno pozabo – tako čudežno lepoto jezika kot tisto pravilnega, relevantnega bivanja v svetu.

 

Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

 

(pričujoči tekst je spremni tekst k zbirki Darka Cvijetića Páraolímpijske hímne / Paraolìmpījskē hîmne, ki izide aprila 2017)

Andrijana Kos Lajtman

Andrijana Kos Lajtman

Andrijana Kos Lajtman se je rodila leta 1978 v Čakavcu. Diplomirala je iz hrvaščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kjer je tudi doktorirala na temo „Autobiografski diskurs u prozi hrvatske dječje književnosti“. Je docentka na Pedagoški fakulteti v Zagrebu, kjer je nosilka različih predmetov s področja starejše in novejše hrvaške književnosti in svetovne književnosti ter književnosti za otroke. Svoj znanstveni interes posveča v največji meri fenomenologiji literarnega postmodernizma, a tudi avtobiografskosti ter književnosti za otroke. Je avtorica znanstvenih študij „Autobiografski diskurs djetinjstva“ (Naklada Ljevak, 2011.) in „Poetika oblika“ (Naklada Ljevak, 2016.) ter dveh pesniških zbirk „Jutarnji laureat“ (Insula, 2008.) in „Lunule“ (Disput i DHK, 2012.), za slednjo je prejela nagrado „Dobriša Cesarić“.Sodelovala je pri peti knjigi zbranih del Ivane Brlić-Mažuranić „Ivana Brlić–Mažuranić — Bibliografija“ (Ogranak Matice hrvatske Slavonski Brod, 2014.). Objavila je tudi trideset znanstvenih del v različnih hrvaških in mednarodnih znanstvenih revijah. Občasno objavlja literarne kritike in recenzije. Njene pesmi so prevedene v makedonščino, bolgarščino in slovenščino in uvrščene v več antologij. Je članica uredništva znanstvenih revij „Libri & liberi“, „Holon“ in „Istraživanja“ in je članica Hrvaškega društva pisateljev, Hrvaškega združenja raziskovalcev književnosti za otroke in Hrvaške matice.
Andrijana Kos Lajtman

Objave avtorja Andrijana Kos Lajtman ( poglej vse)

O Andrijana Kos Lajtman (1 Člankov)
<p>Andrijana Kos Lajtman se je rodila leta 1978 v Čakavcu. Diplomirala je iz hrvaščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kjer je tudi doktorirala na temo „Autobiografski diskurs u prozi hrvatske dječje književnosti“. Je docentka na Pedagoški fakulteti v Zagrebu, kjer je nosilka različih predmetov s področja starejše in novejše hrvaške književnosti in svetovne književnosti ter književnosti za otroke. Svoj znanstveni interes posveča v največji meri fenomenologiji literarnega postmodernizma, a tudi avtobiografskosti ter književnosti za otroke. Je avtorica znanstvenih študij „Autobiografski diskurs djetinjstva“ (Naklada Ljevak, 2011.) in „Poetika oblika“ (Naklada Ljevak, 2016.) ter dveh pesniških zbirk „Jutarnji laureat“ (Insula, 2008.) in „Lunule“ (Disput i DHK, 2012.), za slednjo je prejela nagrado „Dobriša Cesarić“.Sodelovala je pri peti knjigi zbranih del Ivane Brlić-Mažuranić „Ivana Brlić–Mažuranić — Bibliografija“ (Ogranak Matice hrvatske Slavonski Brod, 2014.). Objavila je tudi trideset znanstvenih del v različnih hrvaških in mednarodnih znanstvenih revijah. Občasno objavlja literarne kritike in recenzije. Njene pesmi so prevedene v makedonščino, bolgarščino in slovenščino in uvrščene v več antologij. Je članica uredništva znanstvenih revij „Libri & liberi“, „Holon“ in „Istraživanja“ in je članica Hrvaškega društva pisateljev, Hrvaškega združenja raziskovalcev književnosti za otroke in Hrvaške matice.</p>