Najnovejše objave

Pogovor z Vero Pejovič

Začniva na začetku. Odraščala si na Kozini in v Kopru. Kako se spominjaš Kopra iz svoje mladosti? S čim te je Koper zaznamoval? Ne nazadnje gre za multikulturno in večjezično mesto …

Otroštvo sem preživela v Hrpeljah in na Kozini, na tako imenovanem Malem Krasu, kjer sem živela do svojega trinajstega leta, nato pa sem živela v Kopru do 18. leta. Rodila sem se v povojnem Kopru, malo po tem, ko je Cona B pripadla Jugoslaviji, oziroma postala del Slovenije. Na otroštvo in mladost imam čudovite spomine, v Koper se tudi redno vračam. Zame je to najlepši kraj na svetu, gotovo zaradi morja in odprtosti v svet, ki se ga začuti v vsakem pristanišču. Kot otrok sem imela to srečo, da sem odraščala v multikulturnem in večjezičnem okolju, saj je v treh blokih na Kozini, v učiteljskem, policajskem in našem, carinskem, živelo veliko otrok in družin različnih narodnosti. Ob otrocih iz slovenskih in mešanih družin se spomnim še otrok ciganov, Madžarov, Srbov, Hrvatov, Črnogorcev in Bosancev, zahajala sem k vsem domov, vsi smo se med sabo družili. Moja mama in oče sta bila zelo vključena v lokalno življenje, oče prek nogometa, mama pa Rdečega križa. Imeli smo prvi telefon v vasi, saj je bil oče skoraj dvajset let vodja carinske izpostave Krvavi potok, ki je bila takrat najbolj prometni mejni prehod za potniški promet v Jugoslaviji. Očeta in mame ni bilo veliko doma, saj je mama na hrpeljski šoli vodila foto krožek, organizirala prireditve, v prostem času pa policaje in carinike poučevala nemško in srbohrvaško. Sama sem se pri kakšnih štirih-petih letih naučila brati iz enega srbohrvaškega abecednika, ki je bil doma. Mama mi je kmalu začela prinašati knjige iz šolske knjižnice in do selitve v Koper sem prebrala vse knjige v tej knjižnici. Moja prva učiteljica Jolanda je bila Madžarka iz Prekmurja. Mesto, kamor smo hodili po nakupih, v gledališče ali na sprehod, pa je bil prej Trst kot Koper. Spomnim se na primer tržaških »Treh sester« Čehova v režiji Bojana Stupice, ki sem ga v hrpeljski dvorani videla pri desetih letih, potem pa še vrsto predstav. Živeli smo na prepihu, pa ne samo zaradi burje, ampak zaradi najrazličnejših vplivov. Mi smo se skoraj vsako leto odpeljali k maminim sorodnikom v Düsseldorf v Nemčiji, hodili k njeni mami na Štajersko, potem pa še v Črno goro k očetovi mami.

V Koper smo se preselili leta 1970, to pa zato, ker je moj oče prosil za premestitev, da ne bi bili s sestro vozački. Semedela in Markovec, tudi druga primestna naselja so se hitro razvijala, saj so se že od srede petdesetih let sem priseljevali ljudje iz cele Slovenije in vseh koncev Jugoslavije. Šest let Kopra sem živela v sedemdesetih, zahajala sem v Klub mladih poslušat rock glasbo, dve leti sem bila v prvi postavi prve ženske odbojkarske ekipe na Obali, igrala košarko za Gimnazijo Koper in obiskovala vse mogoče krožke. Najlepše sem se imela kot članica literarnega krožka, potem pa kot glavna urednica gimnazijskega glasila Maestral.

V polju književnosti si svojo pot začela kot pesnica. Kako se ti je zgodila prva pesem (ali kako so se ti zgodile prve pesmi)? Iz kakšnih pobud je nastala? Kateri avtorji in avtorice so v največji meri vplivali na tvoje začetke in na kakšen način so vplivali?

Prva pesem se mi je zgodila pri desetih letih, pokazala sem jo učiteljici, njeno vprašanje, od kod sem jo prepisala, pa me je zelo prizadelo. Gotovo se to zgodi marsikateremu otroku. Podobno vprašanje je imela učiteljica likovnega pouka, češ, od kod sem prevzela melono, ki sem jo posadila na glavo možakarju, ki je obiral jabolka. Domišljije mi ni nikoli manjkalo, sanjala sem najrazličnejše sanje, večinoma sem si jih lahko prikrojila po svoje, to so bili svetovi, kamor sem se lahko odpravila, kadar sem si zaželela. Vem, da je ta prva pesem govorila o pticah, kaj več pa ne. Spomnim se tudi domače debate med mamo in očetom ob radiu v dnevi sobi – takrat sem slišala, »Maline so maline«. Kot otroku sem mi je to zdelo fantastično, očitno je modernizem prišel prek radia k nam na Kozino! Radio smo veliko poslušali, otroci tudi vsako nedeljo zjutraj pravljico. V šoli sem deklamirala Srečka Kosovela in Simona Gregorčiča na različnih predstavah v hrpeljskem kulturnem domu. Moj oče je bil odličen deklamator, ko je v krajevni skupnosti Semedela deklamiral »Krvavo bajko« Desanke Maksimović, je spravil v jok nekaj sto ljudi. Moj dedek pa je bil guslar, imam njegove gusle. Ko sem pri šestnajstih objavila prvo pesem v Maestralu na povabilo Jožeta Hočevarja, mojega profesorja slovenščine, še nisem slutila, kam vse me bodo pesmi pripeljale. Že mesec dni pozneje smo Maestralovci nastopili v Klubu slovenskih izobražencev v Trstu, kjer nas je zelo profesionalno sprejela Tanja Rebula. Od svojega tržaškega debija dalje sem redno nastopala celo mladost, še zdaj mi deklamacija skoraj več pomeni kot knjižna objava. Tudi ko poslušam druge pesnike, se me njihova poezija tako najbolj dotakne. Imela sem priložnost, da sem v Mladinskem gledališču slišala Edvarda Kocbeka deklamirati »Lipicance«, Svetlano Makarovič pa v mali dvorani Študentskega naselja prepevati stare slovenske pesmi skupaj z Jerco Mrzel, Sašo Vegri pa skupaj s Francijem Zagoričnikom v prostorih Društva slovenskih pisateljev. Že na gimnaziji smo imeli v gosteh na primer Jureta Detelo, Milana Kleča, Cirila in Jašo Zlobca, Vlado Šav je deklamiral Lorco, Marko Brecelj pa pel svoje šansone. V četrti gimnaziji smo prek Jasne Čebronove spoznavali tekočo slovensko produkcijo, prek Andreja Medveda predvsem francosko filozofijo in avtorje, kot so Lautréamont, De Sade, Georges Bataille, Sacher-Masoch, Ernst Jandl idr., prek Živka Marušiča pa sodobno likovno umetnost, prek Petra Martinca francosko književnost, prek Bogomirja Merharja pa novice iz Francije. Ti krasni ljudje so nam posredovali ideje, nam prinašali knjige, nas vodili na razstave in nam odpirali nove horizonte. Veliko sem brala, tudi revije, na primer Perspektive, Tribuno, Probleme, Študijska knjižnica v Kopru je bila in je še dobro založena. Seveda bi dela Julije Kristeve ali Jacquesa Derridaja lahko šla zdaj brat še enkrat, čeprav se mi je takrat zdelo, da vse razumem.

Glede vplivov pa ne poznam pravega odgovora, vem, da sem v gimnaziji na notranja vrata omare nalepila nekaj pesmi Svetlane Makarovič, Daneta Zajca in Miha Avanza ter najbrž še koga, da pa bi se zavestno po kom zgledovala, tega ne pomnim. Veliko sem pisala, začela sem tudi hoditi na Festival poezije in recitacije v Zabok v Hrvaškem Zagorju, tam sem bila prvič pri 17. letih, kmalu sem dobila tam tudi prvo nagrado za poezijo. Hodila sem še v Vojvodino, Srbijo in Bosno – to so bili anonimni natečaji, na katere sem vsakih nekaj let kaj poslala, bila izbrana, dobila nagrado, potem pa nekaj časa nisem nikamor hodila … Če bi lahko koga od pesnikov, ki naj bi vplivali name, izbrala, bi bil to gotovo Srečko Kosovel. Povezujem ga z mojim/njegovim Krasom, kjer so se v meni porajala prva občutja, ki jih nosim s sabo še danes.

Tvoja poezija je poudarjeno »ženska poezija« in po večini so te tudi uvrščali med feministične pesnice. Kako si takrat in kako danes doživljaš razliko med ženskim in moškim pisanjem – ali ta razlika sploh obstaja in če obstaja, na kakšen način obstaja? In še, kako si se videla sama v kontekstu pesništva sedemdesetih in osemdesetih let, v času, ko je bilo ali naj bi bilo pesništvo predvsem domena moških?

Ne vem, imela sem srečo, da je bilo v času odraščanja v moji generaciji v Kopru več močnih pesnic kot pesnikov, tako da sem se dobro počutila in o tem takrat nisem razmišljala. Ko sem še iz gimnazije poslala okrog deset pesmi Blažu Ogorevcu na »Mlada pota«, mi jih je vse objavil, moj prvi obisk kakšnega urednika v Ljubljani, kjer sem študirala, je bil obisk pri Blažu, ki me je potem redno objavljal. Enake izkušnje imam z Radiem Študent, potem s Problemi, Novo revijo, Dialogi in z drugimi revijami, kamor sem občasno kaj poslala. Hodila sem v Šumi in se družila z najrazličnejšimi ljudmi, veliko mi je pomenilo, da sem lahko razpravljala s starejšimi kolegi in kolegicami, rojenimi v začetku petdesetih ali še prej. Tudi v sedemdesetih in osemdesetih to zame ni bilo vprašanje, saj sem imela veliko pesniških kolegov in kolegic, nastopala sem v različnih združbah in v različnih krajih ter redno objavljala. Če lahko kogar koli izpostavim, je to vsekakor Berta Bojetu, svoboden duh, ki mi je bila za vzor.

Kar zadeva uvrstitev med feministične pesnice, je za to gotovo več razlogov. Moja pesniška generacija, rojena konec petdesetih in v začetku šestdesetih let, je prišla na literarno prizorišče konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, ko se je modernizem že upehal in se je začenjal postmodernizem. Vsakdo od nas je iskal svoj izraz, nekateri glasovi so bili opaženi, drugi ne. Najbrž je moj pesniški glas označevalo nekaj, česar do takrat v slovenski ženski poeziji še ni bilo, na primer tematika, potem sproščeno izražanje čustev in misli, erotični naboj, svobodna izbira forme, svojski izraz. Ne rečem, da vsega tega že prej ni bilo, a se je morda pri meni vse skupaj prepletlo na poseben, izviren način. Spomnim se, da sem doživela enega prvih kritiških odmevov v Pavlihi, reviji, ki sem jo izredno cenila, saj humor pri meni veliko šteje in prežema vse moje ustvarjanje. Kritika se je nanašala na izbor mlajših avtorjev, ki je izšel pri ŠKUC-u in prinaša, lahko bi rekli, nekaj mojih feminističnih pesmi. Mislim, da je bil to tudi kriterij, po katerem me je Zdravko Duša uvrstil v antologijo The Veiled Landscape, ki jo je leta 1995 izdal Urad za žensko politiko, notri nas je okrog 10 pesnic, začenši z Lili Novy, in okrog 10 pisateljic, začenši z Zofko Kvedrovo. Sem tudi v »Antologiji slovenskih pesnic«, mojo poezijo so izbrali študentje Irene Novak-Popov, ki je antologijo uredila. Sama sem vprašanje razlike med ženskim in moškim pisanjem občutila predvsem, če lahko temu tako rečem, sociološko, se pravi, zanimalo me je, kateri mehanizmi vplivajo na uveljavitev nekega pisanja, pa naj gre za moško ali žensko pisanje. Zdi se mi, da ti mehanizmi enako veljajo za oboje pisanje, vendar pa ne moremo nikoli odmisliti realnih razmer, ki povzročijo, da nekdo doživi odobravanje, drugi je deležen brezbrižnosti, tretji zavrnitve itd. Imam aktiven odnos do življenja in se mi zdi, da je tudi od mene odvisno, kako se bo odvijala moja življenjska pot. Vedno sem se videla kot del prostora, v katerem sem živela in ustvarjala. Zato se mi je zdelo pomembno podpirati kolegice (seveda tudi kolege), saj sem jim s tem odpirala nove prostore, kar sem naredila na primer s predstavitvami pisateljice in pesnice Metke Cotič v Kosmačevi hiši v Portorožu ali s pisanjem o pisateljici Milojki Kofol v Naših razgledih. Ko je bila v osemdesetih v Cankarjevem domu prireditev, posvečena umetniški avantgardi, je Ivan Mrak povedal, da »brez podrasti ni visokih dreves«. To velja tudi za žensko pisanje. Ve se, da ženske pišemo veliko, bralke poezije so večinoma ženske, drugo pa je, kaj je del literarnega kanona. Se bo pa v naslednjih desetletjih situacija gotovo obrnila v prid pesnic in drugih umetnic, saj se je to področje v zadnjih 30 letih zelo feminiziralo in se bo še bolj. Na srečo je vedno več refleksije tudi, če govorim o poeziji, s strani pesnic, kritičark, esejistk, literarnih zgodovinark in teoretičark, kar gotovo razširja prostor za nas. V osemdesetih sem bila del pobudnic, ki smo se zbrale v ŠKUC-u in naj bi se po zamisli dr. Darje Zaviršek dobivale in razpravljale o književnosti. Na edinem sestanku na Kersnikovi sva se znašli jaz in še eno dekle, ki je želela razpravljati o liku ženske v književnosti. Zakaj se pobuda ni prijela, zdaj več ne vem. Tudi filozofinja dr. Eva Bahovec, urednica revije Delta, je izkazala posluh za umetnost, oziroma književnost z različnimi objavami v tej reviji, ki segajo na ti področji. V devetdesetih se je kritiška refleksija okrepila, kar velja tudi za tretje tisočletje. Malo sem pobrskala po internetu, da bi videla, kako se o ženskem pisanju piše danes, in odkrila intervju Primorskih novic z lanskoletno nagrajenko Vilenice Dubravko Ugrešič, ki na vprašanje »Pa so na vas vplivali kakšni slovenski literati?« odvrne: »…Potem so bile tu še slovenske pesnice, ki so v Jugoslaviji prve širile duha svobode. Spominjam se nekakšnih zbornikov, izborov slovenske poezije iz osemdesetih let. Ne spominjam pa se več imen pesnic.« Na novinarjevo naslednje vprašanje: »Najbrž je bila med njimi Svetlana Makarovič …« pa Dubravka odgovori: »Tudi ona, a še vrsta drugih, neznanih imen, začetniških pesnic. Vse to mi je bilo zelo … emancipirajoče.«

Če se vrnem k prejšnjemu vprašanju, v katerem sprašuješ o vplivih, vsekakor ne morem mimo Dubravkinih knjig, pa naj gre za Pojmovnik ruske avantgarde ali za romana Štefica Cvek v krempljih življenja in Forsiranje romana-reke. Ko sem začela pisati, sem pisala poezijo in prozo, tako da sem brala vse po vrsti. Po stroki sem komparativni književnik in literarni teoretik ter slovenist, tako da bi se gotovo našla plejada imen, a dejansko avtor težko presodi, kdo je zares nanj vplival. O tem lahko morda na osnovi literarne analize več povedo literarni teoretiki in zgodovinarji.

Navrgla bi še to, da se danes s pisanjem o ženski književnosti v Sloveniji ukvarja veliko ženskih in ne samo ženskih peres, kar je vsekakor hvale vredno. Mislim, da se ločnica briše in da je žensko pisanje vse bolj deležno resnega pristopa. Seveda je drugo vprašanje literarna zgodovina in pa poučevanje književnosti v šoli, kjer je še vedno kanoniziranih premalo književnic. Obenem kar pozabimo na vrhove naše poezije, na primer na Lili Novy, z natisom in kritiškimi izdajami bi lahko veliko naredili.

V tistem času si bila tudi članica več neo-avantgardnih skupin: skupaj z Juretom Detelo, Iztokom Osojnikom, Iztokom Saksido, Borutom Hlupičem in Sergejem Kapusom si bila članica Podrealistične skupine, ki se je kasneje preimenovala v Pisarno Aleph in še kasneje v Inštitut. Takrat si tudi skupaj z Iztokom Osojnikom, Iztokom Saksido in Andrejem Drapalom napisala igro Nezgoda na otoku treh milj. Pesnice in pesniki naj bi bili po splošnem naziranju precej samotarske narave. Kaj ti je oziroma kaj ti pomeni sodelovanje v tovrstnih skupinskih projektih?

Veliko mi pomeni izmenjevanje idej, tudi skupinsko delo. Mislim,da nas je bilo v Podrealistični skupini kakšnih štirinajst avtorjev, ne spomnim pa se veliko deklet, razen da sva se enkrat pri Juretu Deteli doma na enem našem sestanku srečali jaz in Boža Špes, z njo in Bojano Vajt pa smo potem uredile izbor ženskega pisanja in likovnih del Ženski zbornik, ki je izšel leta 1982 kot del Problemov na povabilo Mladena Dolarja in prinaša dela okrog 30 avtoric, književnic in likovnic.

Kaj pa vem, večino časa celo življenje preživim sama, čeravno večino časa s kom živim, a je pač tako. Skupinski projekti so se mi večinoma kar zgodili, saj imam z njimi veliko veselja. To velja tudi za samostojne projekte, le da je dinamika različna.

To, da sem bila pri Podrealistih in član Pisarne Aleph ter Inštituta je bilo naravno nadaljevanje druženja s kolegi s primerjalne, omenila bi predvsem Iztoka Saksido – Jakca, na katerega me je vezalo veliko prijateljstvo. Iztok je bil zelo načitan, razen tega ne poznam nikogar, ki bi imel tako dobro založeno knjižnico, od njega sem si sposodila celega Kafko, Borgesa in Kiša …

Kasneje sem sodelovala tudi s slikarko Ksenijo Baraga pri pesniško-likovni zgibanki in slikarko Marjeto Godler pri njenem projektu o čarovnicah na Ljubljanskem gradu. S filmsko režiserko Polono Sepe sem kot pesnica sodelovala pri filmu Leti, leti … ženska (2002), h kateremu sem ji pripeljala še Ksenijo in violončelistko Evo Julijo Čučkov, skupaj nas je nastopilo pet umetnic, za ta film sem posebej napisala pesem, ki jo v filmu deklamiram. Nekateri projekti, kot recimo pisanje drame, običajno niso skupinsko delo, a nam je tako ustrezalo. Kasneje sem na povabilo Gorana Schmidta z Nelo Bebler in Lelo Njatin sodelovala pri pisanju radijskih iger, nekakšnih trojčkov, vsakič naj bi nastale tri tematske povezane igre, a ta projekt ni bil dokončan.

Pred kratkim sem sodelovala pri pisanja romančka za otroke o zmaju, ki išče čarobni napitek in na ta račun potuje po svetu, bilo nas je okrog 15 odraslih, ki smo pisali zgodbo skupaj, se pravi, vsakdo je poprijel tam, kjer je prejšnji pisec nehal. Knjigo je izdala Evropska komisija. Najprej smo vsi pisali v angleščini, potem pa smo še dodali svoj del v svojem jeziku. Pri tem sodelovanju sem se zelo zabavala, kar lahko rečem tudi za dramo Nezgoda na Otoku treh milj, v kateri je vsako dejanje z drugimi štirimi protagonisti, vsakdo od nas je namreč prevzel enega od štirih glasov. Dramatika me je od vedno navduševala, razen tega imamo v Sloveniji odlična gledališča in fenomenalne igralce.

Posnela si več kratkih filmov. Kaj te je pritegnilo k filmu in kako doživljaš razliko med filmom in pesništvom?

Začela sem s fotografijo pri Radovanu Čoku v Mladinskem fotografskem klubu v Kopru, ko pa sem v Düsseldorfu od stricev in tet dobila veliko žepnine, sem si kupila glasbeno skrinjo (gramofon, kasetar in radio), ki sem jo pozneje prodala in si kupila Canonovo osmičko. Vsi moji filmčki so v Arhivu Slovenije, kjer čakajo na digitalizacijo. Leta 1979 smo skupinsko posneli Kras 88 pod vodstvom Koprčana Francija Slaka in dobili 1. Nagrado na Festivalu alternativnega filma v Splitu. Prvi človek, s katerim sem tam načela pogovor, je bil novosadski filmar Ivan Obrenov, pogovarjala sva se o “Mojstru in Margareti” Mihaila Bulgakova, potem o Andreju Tarkovskem in še bi lahko naštevala. Posnela sem še nekaj kratkih igranih 16-mm filmov, vse s profesionalno ekipo in amaterskim igralci. Kratki igrani film Ljubav na prvi krevet, ki govori o izgubi nedolžnosti, sem posnela na glasbo Buldožerjev s plošče Pljuni istini u oči. Imam ga za komedijo, tako kot še tri druge 16-mm kratke igrane filme. Tudi na študiju filma in videa v Parizu sem delala ekipno, skupaj s petimi fanti, šlo je za pedagoški film o vietnamskem borilnem športu WU. Vsi smo bili režiserji, pa tudi nosači opreme, montažerji in še kaj.

Film me je zelo zgodaj pritegnil . Kot otrok sem zahajala v hrpeljsko kinodvorano, prvi film, ki se ga od tam spomnim, je Potovanje v središče zemlje po romanu Julesa Verna. Potem sem si ogledala vse, kar se je dalo, ko smo bili na družinskem sprehodu v Kopru, sem na primer starše prepričala, da smo si v kinu ogledali Barbarello z Jane Fonda. V letih študija sem si ogledala na stotine filmov v Kinoteki. Pri filmu gre za zvok in sliko, obenem za zgodbo, dialoge, pa še za veliko tehnike, da o ekipi ne govorimo. Pri zadnjem filmčku, ki sem ga režirala, sem imela v ekipi 30 ljudi, moj producent Peter Milovanović Jarh pa mi je dal vedeti, da nismo v Hollywoodu, ampak da vse skupaj financira Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Ni lepšega kot režirati film. Pravzaprav zame med pesništvom in filmom ni velike razlike, sama si vse zamislim, ali pa to naredim s kolegi, potem pa gre le za realizacijo, za izbiro izraznih sredstev. Seveda je to splošna ugotovitev… Morda enkrat drugič bolj razvijem razmišljanje na to temo.

Zdaj že lepo število let živiš in delaš v Luksemburgu. Ali lahko bralcem in bralkam na kratko predstaviš luksemburško poezijo oziroma književnost in tamkajšnjo pesniško oziroma literarno sceno?

V zadnjih 25 letim sem več kot polovico časa preživela v tujini. V Pariz me je sredi devetdesetih zaneslo kot lektorico za slovenski jezik, delala sem na Inštitutu za vzhodne jezike in kulture (INALCO), ki je med največjimi tovrstnimi inštituti na svetu. Tudi v Luxembourg sem prišla v službo, delam kot prevajalka v eni največjih prevajalskih služb na svetu, v Generalnem direktoratu za prevajanje Evropske komisije, vseh skupaj nas je okrog 2.500 zaposlenih. Država Luksemburg je nekaj posebnega, kar zadeva jezikovni režim in pa sestavo populacije. Zelo sem zadovoljna, da lahko v enem dnevu govorim tudi v petih jezikih in sem v stiku z različnimi kulturami. V mestu Luxembourg, kjer sem živela dobrih 7 let, živi več kot 160 nacionalnosti. Zdaj živim na kmetih, ena okna naše hiše gledajo na belgijsko stran, proti Arlonu, druga na francosko, proti Longwyju, tretja pa na luksemburški vrt. Imam božji mir, a kot vedno mi radovednost ne da miru in hitro skočim v mesto, kjer sem v pol ure, do Longwyja ali Arlona pa v četrt ure, da ne govorimo, da sta do Pariza dve uri z vlakom TGV, kar pomeni, da sem lahko v stiku z različnimi kulturami, če se mi zljubi.

O luksemburški kulturi prej nisem ničesar vedela, a ko sem leta 2004 prišla sem, sem spoznala Guya Rewniga, ki je eden od petih, šestih književnikov, ki živijo od svojega pisanja. Podaril mi je otroško knjigo, naučil me je ene prvih besed v luksemburščini, ki je Kanner, otroci. Zdaj že lahko berem tudi v luksemburščini in portugalščini, od prej znam francosko, nemško, italijansko in angleško, literatura nastaja tukaj v različnih jezikih. Tako se nacionalne nagrade podeljujejo za književna dela, napisana v treh nacionalnih jezikih, ki so francoščina, nemščina in luksemburščina, zadnja leta pa tudi za dela, napisana v angleščini. Sem že nastopala z luksemburškimi in drugimi kolegi, objavila pa še nisem ničesar, na to se pripravljam. Književnost v luksemburškem jeziku obstaja od leta 1815, imajo vse žanre, ne morem pa kaj več povedati o njihovi književnosti, ker sem prebrala le par odlomkov.

Občutek imam, da je v Luksemburgu vse možno, da si lahko uresničim vse želje, saj je veliko prostora za ustvarjalce. Vedno več je tudi institucij, ki skrbijo za umetnost, tudi sodobno. Pred leti so umetniki množično odhajali v tujino, tako kot sicer tudi ljudje iz drugih poklicev, v glavnem iz ekonomskih razlogov in ker je bil Luksemburg enostavno premajhen za njihov razvoj. Zadnjih 10 do 15 let pa se veliko mladih po študiju vrne domov, saj se lahko tu realizirajo. Pa naj gre za raperje, šansonjerje, igralce, pesnike, pisatelje, dramatike ali režiserje …

Zaposlena si kot prevajalka pri Evropski uniji, ki je seveda poudarjeno večnarodnostna in večjezična organizacija. Kaj ti kot pesnici in prevajalki pomeni živeti in delati v takšnem okolju?

Imam srečo, da prevajam v slovenski jezik, kar je velik privilegij, če živiš v tujini. Obenem nas je samo na Evropski komisiji v Luxembourgu okrog 70 Slovencev, na drugih institucijah pa še nekaj deset, vseh Slovencev naj nas bi bilo v Luksemburgu okrog 1.000, predvsem se stalno veča najmlajša generacija, na delo so sem prišli v glavnem mladi ljudje, si tu ustvarili družino … Zelo sem hvaležna hierarhiji, ki mi omogoča, da sodelujem v najrazličnejših kulturnih projektih. Kulturna zavest na našem oddelku je visoka, smo pobudniki iniciative kultura na delovnem mestu, lani smo pripravili branje Odiseje v 19 jezikih, bil je odmeven dogodek. Imela sem celo možnost iz portugalščine prevesti eno pesem Fernanda Pessoe za knjigo za otroke in mladino o gozdu, ki je leta 2012 izšla v vseh 24 uradnih jezikih EU. To, da lahko dnevno govorim slovensko mi največ pomeni, seveda pa se družim tudi s kolegi od drugod, ne samo iz Slovenije. Okolje je kulturno in jezikovno bogato, najbolje pa se razumem s kolegi z Malte, marsikaj smo že skupaj naredili, saj je sem prišlo kar nekaj malteških pesnikov in pisateljev. Z njimi in z luksemburškimi pesniki italijanskega rodu prav dobro sodelujem, večkrat smo skupaj nastopili, predvsem ko je bil v gosteh Immanuel Mifsud. Eden od njih, Jean Portante je bil pa tudi že na Vilenici, ki je ne tako dolgo nazaj izdala zbornik luksemburške književnosti.

Razen tega gostujejo v Luksemburgu izjemni umetniki, predvsem z nemškega in francoskega govornega območja, a tudi od drugod, kot na primer Werner Herzog, Hannna Schygula, Jean-Luis Trintignant, Bob Wilson, Svetlana Aleksejevič, marca pride sem v okviru Luxfilmfesta pisatelj Douglas Kennedy, februarja je na Inštitutu Pierre Werner gostovala Leïla Slimani, zadnja prejemnica Goncourta, konec marca bo tam nizozemski pisatelj Gerbrand Bakke. Sem prihaja tudi veliko izvrstnih glasbenikov in plesalcev, svetovna imena. Mislim da je kulturna ponudba vedno boljša. Imamo tudi pesniško pomlad (Le Printemps des Poètes), na njej in v okviru drugih dogodkov so že večkrat nastopili tudi slovenski pesniki in pesnice, posebej sem bila vesela Iztoka Osojnika.

Kako doživljaš razliko med lastnim pisanjem in prevajanjem drugih pesnikov in pesnic? V pesmi Ti iz zbirke Devica in samorog (Lipa, 1990) si zapisala: »Pomagaš mi izustiti verz, / zakopan pod pepelom macesnovih debel.« …

Zelo rada prevajam poezijo, vendar tudi prozo, moj pesniški izraz se s prevajanjem bogati. Disciplina pri prevajanju poezije drugih je drugačna kot pri lastnem pisanju, potrebno se je potopiti v drugo kulturo, slediti napisanemu, pesniške svobode v pravem pomenu besede ni veliko. Pri svojem pisanju si ne postavljam omejitev, pri prevajanje drugih pa sem zamejena s formo, ritmom, glasbo, idejami idr. Tudi na področju prevajanja rada sodelujem, s tabo sem za revije in radio prevedla že kakšnih 30 različnih pesnikov, menim, da je skupinsko delo pri prevajanju lahko izredno pozitivno, vsaj taka je moja izkušnja.

Pesniki se med sabo nagovarjamo, imamo skrivno govorico, ki se ji reče poezija in ki nam najbrž govori drugače kot nekomu, ki sam ne piše. Radovedni smo, želimo stopiti v mojstrovo delavnico in odkriti skrivnost njegovega mojstrstva.

Prevajaš poezijo in prozo – kako vidiš razliko med prevajanjem ene in druge?

Pri prozi je odločilna predvsem dolžina, veliko več je besed, stavkov, poezija je v primerjavi s prozo res minimalistična. Obenem se pri poeziji prehaja na zunaj jezikovna področja, če lahko tako rečem, pomembna sta ritem in glasba v pesmi, glas pesnika. Seveda vse to velja tudi za prozo, a morda ni tako v prvem planu.

Ob krajših proznih odlomkih sem prevedla tudi roman Kruta Zelandija (Anonymous), ki je izšel leta 1985 (in v dotisu leta 1987) za erotično zbirko Dotik. Ta roman sega še na eno področje, prežema ga namreč humor, zato je bilo treba najti primeren slog. Ko mi je Goran Schmidt povedal, da sam ni mogel brati romana, ker se je tako krohotal, da mu ga je morala brati žena Mojca, sem bila zadovoljna z rezultatom. A večina romanov je bolj resne narave …  Za prevajanje romana se človek večinoma odloči na podlagi naročila, takrat je bil moj naročnik Branko Madžarevič, urednik na DZS. Prevajanje proze zahteva precej več časa, gre za nekaj mesecev. Gre tudi za to, iz katerega jezika se prevaja, za katero tematiko gre, koliko zunaj jezikovnega znanja je potrebnega, kakšen je avtorjev slog pisanja idr.

Pri poeziji je odločilen predvsem občutek, da si »zadel pravi ton«. Lahko še tako zvesto prevedeš neko pesem, a ta ne zveni, nekaj pač manjka. Zato lahko obstaja toliko različnih prevodov ene same pesmi, kaj šele opusa nekega pesnika. Želela bi si, da bi imeli svetovne klasike v več različnih izborih in izdajah, na primer Marino Cvetajevo, Charlesa Baudelaira. Pri domači poeziji se navdušimo nad določenim pesnikom, pri prevodni poeziji pa nimamo prave izbire, dobimo jo posredovano, odvisni smo od prevajalčevega glasu.

Mislim, da so pri poeziji najboljše dvojezične izdaje, ki ob prevod postavijo original. Tudi če nekega jezika ne znam ne vem kako, bom posegla po taki izdaji, saj bo pesnik zazvenel v svojem jeziku gotovo bolj pristno, vsaj tako si predstavljam. Vendar vem, da sem hvaležen bralec prevodne poezije, saj morda lahko nekega pesnika najbolj začutim prav v slovenščini. Menim, da bo ta paradoks vedno obstajal.

V nekaj dneh bo pri Kulturno-umetniškem društvu Poiesis izšla pesniška zbirka Darka Cvijetića »Paraolimpjske himne«, katere prevajalka oziroma soprevajalka si …

Zelo se že veselim te knjige. Vsak pesniški svet je drugačen, Darko je zelo zahteven za prevajalca, saj so čustva izredno močna. Vsaka prevodna knjiga je kot roka, ki se ponuja v prijateljstvo.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Vera Pejovič

Vera Pejovič

Rojena v Kopru-Capodistrii v Sloveniji, v Luksemburgu živi od leta 2004. Objavila je pesniško zbirko »Devica in samorog«, skupaj z Danetom Zajcem, Nikom Grafenauerjem in Petrom Semoličem pa dvojezični izbor »Štirje slovenski pesniki/Quatre poètes slovènes«. Njena poezija je bila objavljena v številnih antologijah in literarnih revijah, nazadnje v Ameriki v umetniški antologiji »Estuary: A Confluence of Art and Poetry«, ki je prejela nagrado Saboteur Award 2013 za najboljšo mešano antologijo. Njene pesmi so prevedene v angleščino, italijanščino, nemščino, francoščino, srbščino in hrvaščino, makedonščino in bolgarščino. Je pesnica in prevajalka, predvsem poezije.

Foto (c) Radovan Čok
Vera Pejovič

Latest posts by Vera Pejovič (see all)

O Vera Pejovič (1 Člankov)
Rojena v Kopru-Capodistrii v Sloveniji, v Luksemburgu živi od leta 2004. Objavila je pesniško zbirko »Devica in samorog«, skupaj z Danetom Zajcem, Nikom Grafenauerjem in Petrom Semoličem pa dvojezični izbor »Štirje slovenski pesniki/Quatre poètes slovènes«. Njena poezija je bila objavljena v številnih antologijah in literarnih revijah, nazadnje v Ameriki v umetniški antologiji »Estuary: A Confluence of Art and Poetry«, ki je prejela nagrado Saboteur Award 2013 za najboljšo mešano antologijo. Njene pesmi so prevedene v angleščino, italijanščino, nemščino, francoščino, srbščino in hrvaščino, makedonščino in bolgarščino. Je pesnica in prevajalka, predvsem poezije. Foto (c) Radovan Čok