Najnovejše objave

Sanjin Sorel: O »Poslednjem tasmanskem tigru« Mladena Blaževića

Četudi je zbirka pesmi Poslednji tasmanski tiger drobna, saj sestoji iz vsega skupaj petindvajsetih besedil, in četudi teče beseda o pesniškem prvencu Mladena Blaževića, jo vseeno lahko opišemo, ali pa jo vsaj poskusimo opisati. Kadarkoli spregovorimo o pesništvu, bi morali vsaj v minimalni meri odgovoriti na tri vprašanja – v katerem kontekstu se to pojavlja (družbenem, kulturnem, ideološkem idr.), o čem govori in kako govori, torej, s kakšnimi modeli/poetikami se srečujemo?

Blaževićeve pesmi vstopajo v hrvaško pesništvo na nevsakdanji način – preko prevoda v drug jezik in v drugi, slovenski kulturi. Pri tem pa se nam zastavlja več vprašanj, kot se nam ponuja odgovorov – o statusu pesništva v dveh kulturah, kaj nam pomeni Drugi, o mejah razumevanja kontekstov, kakšna je vloga osebnih kontaktov v sociologiji književnosti, kakšne vse jezike premore hrvaška poezija? In najpomembnejše vprašanje – ali je Mladen Blažević sploh pesnik? Namreč nemogoče ga je proučevati v okviru hrvaških pesniških modelov, vsaj v luči upoštevanja nacionalnih meja ne, in vendar – je! V kulturi, ki se intenzivno zapira do t.i. regije, je vsako pesniško dejanje odpiranja ideološka opredelitev za nepristajanje na za književnost, in še posebej za liriko, ozke nacionalne okvire. V tem kontekstu se zdi, kot da se še vedno vrtimo okoli tistega absurdnega vprašanja – čigav književnik je Ivo Andrić?

Ne glede na zahtevna vprašanja, povezana z vlogo majhne književnosti v regionalnem kontekstu, moramo pogledati, o čem pesmi govorijo. Temeljni predmetno-tematski odnos knjige se izrisuje na relaciji narava – kultura/zgodovina, na relaciji, ki želi poudariti nespremenljive topose obeh predmetov. Oddaljene kulture in oddaljeni prostori se izravnavajo z bližnjimi v eni od kulturoloških idej, ki jo povezujejo z ekologijo. V tem smislu je poezija ena od družbenih praks, ki se razvija, evolucionira na sebi lasten način. Raznovrstnost, zmožnost spreminjanja, odprtost, kreativnost, notranjost – vsi ti elementi so skupni pesništvu in ekologiji. Blažević ne promovira krajinarskega impresionizma, simbolizma ali tistega, kar je Zvonimir Mrkonjić poimenoval poetika izkušnje prostora, ampak svoje pisanje in razumevanje funkcije književnosti zastavlja širše. To pomeni, da poezijo vidi kot svojevrstno prakso kulturnega ekosistema. In če je res tako, potem gre za zaznamovan kontekst, ki v hrvaško pesništvo prinaša določeno razliko, čeprav je morda za takšno sodbo še prezgodaj, saj temelji na tekstih, ki realno gledano, zavzemajo le polovico klasične zbirke.

Iz povedanega lahko zaključimo, da je pričujoče pesništvo v prvi vrsti logocentrično, saj ne postavlja pod vprašaj odnosa med svetom in doživljanjem lirskega subjekta. Temelj logocentričnega mišljenja je realističen, zato tudi Blažević vztraja na logosu kot dominantnem razumevanju sveta, a ker pesništvo presega realistično koncepcijo resničnosti, tudi Blažević logos širi in usmerja onkraj racionalnosti. In na tem mestu metafore in analogije igrajo ključno vlogo v proizvodnji smisla poslednosti – tasmanski tiger je izumrla avstralska žival, ki je zadnjič hodila v zoološkem vrtu leta 1936, zato se metafora smrti zdi logično prvo mesto vstopa v diskurz avtorjevega pesništva. Blažević izenačuje različne vidike thanatomorfologije – ubijanje narave (ekocid) z rasizmom/ksenofobijo v naslovni pesmi, v kateri je zahodni, kolonialistični odnos do živali enak odnosu do ljudi (aboriginov). Kontekst je tu postkolonialna teorija z enim svojih osnovnih vprašanj – na kakšen način gradimo sliko o drugem in kakšne posledice izhajajo iz nje.

Ne glede na to, ali govori o splošnih rečeh (National Geographicu, Julesu Vernu, Roaldu Amundsenu, o svetu kot ravni plošči na hrbtu slona/želve, Thoru Heyerdahlu idr.) ali o posamičnostih (gradišču, psu, pitju kave, ribolovu, hoji), Mladen Blažević opaža minljivost, z njo posledično pa tudi paleto čustev v razponu od nostalgije, preko resigniranosti in občutenja nemoči do komaj zaznavne melanholije.

In za konec, tu se ne srečujemo s poezijo, ki bi v opazovanju resničnosti in lastne čustvenosti videla svoj smisel, saj se njena misel razteza čez meje posamične izkušnje. S tem ko povezuje splošno s posebnim v neki vrsti objektivnega korelativa, avtor spretno tiša čustvenost, a tudi pretirano racionaliziranje, kar mi pove, da imamo opraviti s pesnikom, ki kontrolira lastni izraz – to pa je predpogoj vsakršnega pisanja.

Prevedel Peter Semolič 

(pričujoči tekst je spremni tekst k pesniški zbirki Mladena Blaževića Poslednji tasmanski tiger / Posljednji tasmanijski tigar, ki izide oktobra 2017)

 

Sanjin Sorel

Sanjin Sorel

Sanjin Sorel se je rodil na Reki leta 1970. Tam je po srednji šoli končal Filozofsko fakulteto in leta 2003 doktoriral na temo “Mediteranizam i tijelo u poeziji Tončija Petrasova Marovića”. Poezijo, prozo, kritike, eseje in znanstvene študije objavlja tako v domačih kot tujih revijah in časopisih. Do zdaj je objavil deset pesniških zbirk, roman in zbirko kratkih zgodb, več del s področja literarne zgodovine in kritike, uredil pa je tudi več kritičnih izdaj različnih hrvaških pesnikov. Živi na Reki, kjer je predavatelj na tamkajšnji Filozofski fakulteti.
Sanjin Sorel
O Sanjin Sorel (1 Člankov)
Sanjin Sorel se je rodil na Reki leta 1970. Tam je po srednji šoli končal Filozofsko fakulteto in leta 2003 doktoriral na temo “Mediteranizam i tijelo u poeziji Tončija Petrasova Marovića”. Poezijo, prozo, kritike, eseje in znanstvene študije objavlja tako v domačih kot tujih revijah in časopisih. Do zdaj je objavil deset pesniških zbirk, roman in zbirko kratkih zgodb, več del s področja literarne zgodovine in kritike, uredil pa je tudi več kritičnih izdaj različnih hrvaških pesnikov. Živi na Reki, kjer je predavatelj na tamkajšnji Filozofski fakulteti.