Najnovejše objave

Pogovor z Mladenom Blaževićem

Živiš v bližini Vižinade, v Istri. Konec osemdesetih let minulega stoletja sem se za dve leti in pol preselil v Istro. Istro sem doživel kot zelo specifično pokrajino, kjer sem srečal ljudi,  ki so vsaj deloma še vedno živeli v nekem predmodernem svetu, svetu magije oziroma svetu magičnega dojemanja sveta. Kako ti doživljaš Istro in na kakšen način vpliva na tvoje pisanje?

Istra je prostor, ki ga človek lahko z lahkoto idealizira. Ne bom objokoval, da se tisto najlepše v Istri nepovrnljivo in hitro izgublja. Zahodno istrsko obalo, v katere bližini živim, je že zdavnaj pogoltnil turizem in nasilna želja po dobičku. Vendar pa še vedno obstajajo predeli Istre, ki se temu upirajo in so le rahlo načeti, in morda bodo še nekaj časa ostali takšni. Dober primer je Dolina Mirne, ki na svojih obronkih skriva arheološko neraziskane pečine, gradišča iz bronaste in železne dobe, antična naselja, nekropole … To je še popolnoma neraziskano bogastvo, ki se skriva v travi že na tisoče let. Med pomembnimi zgodovinskimi lokacijami danes gradijo hiše, namenjene oddajanju, ki navadno le slabo oponašajo toskansko arhitekturo. Podobno je tudi z ljudmi, jezikom, zgodbami. Kljub poudarjanju potrebe po avtohtonosti in ohranjanju običajev in kulture, vplivi globaliziranega sveta neustavljivo pronicajo v vsakdanje življenje in tisto resnično magično v Istri se nepovrnljivo spreminja v besedilo v turistični brošuri. In nesmiselno se je temu upirati. Dobro v tem nepovrnljivem procesu pa je, da se v Istri, tako kot pred več tisoč leti, tudi danes mešajo različni ljudje, vplivi, kulture. Seveda takšne spremembe in mešanja neizogibno vodijo tudi v konflikte, vendar pa mi prav to omogoča, da kljub temu, da na prvi pogled živim v izoliranem zaselku, ki premore le nekaj hiš, neposredno občutim procese, ki se odvijajo povsod po svetu. Nenazadnje te magične, predmoderne elemente v enaki meri najdemo tudi v največjih mestih, čeprav imamo tam v prvem planu estradizirano podobo družbe. Tu gre za vprašanje, na kaj smo pozorni.

Tvoja biografija je precej neobičajna za književnika – reciva temu – z naših prostorov in je morda bolj podobna biografiji kakšnega ameriškega pisatelja – tu mislim na tvoje menjanje različnih poklicev, ki segajo od vrtnarja do urednika. Na kakšen način vključuješ izkušnje, ki si si jih pridobil skozi posamične poklice v svoje pisanje, in ali meniš, da je neka neposredna izkušnja bistvenega pomena za pisatelja?

Veliko število različnih del, ki sem jih opravljal, je po eni strani posledica različnih interesov, ki so me zaposlovali in me še zaposlujejo, po drugi strani pa tudi vojne in tranzicije, ki sta v marsičem zaznamovali mojo mladost. In to kljub temu, da sem le deloma neposredno sodeloval v vojni. Predvsem gre tu za posledice sprememb v družbi, v kateri sem taval med eksistencialno osmislitvijo svoje prihodnosti in poskusi, da bi uskladil svoja marsikdaj nezavedna tavanja z deli, katere sem bil prisiljen opravljati. Med tem tavanjem, ko sem opravljal različna dela,  sem slučajno uspel zapreti nekaj krogov, narisanih z vijugastimi črtami, ki se med seboj prekrivajo. Prav na točkah prekrivanja najdem pojme in besede, orodja, s pomočjo katerih pišem. Nekateri bi temu rekli izkušnja, vendar sam ne maram te besede, saj ne opiše namena, da bi te kroge stalno širil in poskušal zarisati nove. Mislim, da je prav potreba po širitvi krogov in najdenju novih krogov resnično bistvena za nekoga, ki se ukvarja s pisanjem. Seveda pa to ne pomeni, da bi moral vse, o čemer piše, tudi neposredno izkusiti. To pač velja za takšne, naporne in taktilne tipe, ki se moramo vsega dotakniti, da bi verjeli in razumeli.

Pišeš poezijo in prozo. Kako doživljaš razliko med pisanjem pesmi in pisanjem zgodbe ali romana?

Pri prozi mi je, če le imam dobro zgodbo, najpomembnejša pripoved. To, kako bi povedal zgodbo. Ali natančneje rečeno, kako bi povedal zgodbo, kakršno bi rad sam bral. In to s kar največjo količino besed in stilističnih sredstev, ki pa so vsa izključno v funkciji pripovedovanja. Dopuščam, da poetika, če za to obstaja potreba, sama priplava iz pripovedovanja. Če temu ni tako, je ne iščem na silo, ampak se zadovoljim z dogajanjem. Kar malo me je strah nasilnega stilističnega izražanja, stavkov, v katerih pisec kaže svoje bogato poznavanje slovarja ali pa po drugi strani odkriva bralcu »skrite in pomembne resnice«. Pri poeziji poskušam začetno idejo ali asociacijo takoj zapisati. Tako se včasih zgodi, čeprav zelo redko, da napišem kaj takšnega, za kar se mi zdi, da ima neko vrednost. Pravzaprav se vse zvaja na vprašanje tehnike. Romane pišem tako, da sedim za računalnikom, kar podrazumeva, da sem ga prižgal, sedel za mizo, si natočil kozarec vode ali vina, si prižgal cigareto. Pesem pa bom, na primer, poskušal napisati med vožnjo z avtom in to tako, da bom s palcem tipkal v beležko svojega vse preveč pametnega telefona. Na ta način pesmi le redko nastanejo, najpogosteje ostanejo le iztočnice, pa še te se izgubijo iz spomina, ko menjam telefon. A nekateri pravijo, da se to vseeno kdaj pa kdaj zgodi.

Kako si prišel pisati oziroma na kakšen način je književnost stopila v tvoje življenje? In ali si najprej začel pisati prozo ali poezijo? In še, kateri avtorji so v največji meri vplivali nate?

Prozo pišem vse od dne, ko sem se naučil pisati, šlo je povečini za drobne fragmente, in z ambicijo, da nekega dne napišem roman. Vendar pa sem svoj prvi roman napisal pri relativno zrelih letih. To je povezano s tistim tavanjem in poznim izhodom iz pubertete. Zdi se, kot da sem z objavo romana čakal na to, da oddelam dovolj različnih del, izrišem dovolj krogov in si ustvarim družino. Poezijo sem začel pisati šele pred nekaj leti, k objavljanju pesmi na družbenih omrežjih pa me je spodbudil prijatelj Alen Kapidžić. Avtorja, ki sta v največji meri vplivala in še vplivata name sta prijatelja Darko Cvijetić in Alen Brabec. Vsako napisano pesem pošljem njima, da mi jo komentirata. Seveda name prav tako vpliva tudi njuna poezija, za katero menim, četudi se njuno pisanje zelo razlikuje, da je vrhunska. Od njiju se dnevno učim. Ostale, tako klasične kot tudi sodobne avtorje, in slednjih je več, ne bi mogel izdvojiti. Tudi oni se nahajajo v tistih prej omenjenih nerodno izrisanih in prekrivajočih se krogih, in se pojavijo, ko to najmanj pričakujem oziroma se tega niti ne zavedam.

V pesmi »Akomodacije, refrakcije, kabrioleti« pišeš:

»vendar včasih se črke ki visijo

in se sušijo

razletijo v roju okoli mene

in zabijejo v hrbtenico

kot žeblji

 tedaj si nadenem očala da jih povežem v besede« (prevedel Borut Petrovič Vernikov)

Kako pri tebi nastane pesem? Ali je v večji meri rezultat navdiha ali racionalnega mišljenja? V tvojih pesmih srečamo elemente, ki prihajajo iz znanosti …

Ne verjamem v navdih, kot si ga predstavlja in ga opisuje večina ljudi, ali bolj natančno rečeno, navdiha nisem deležen, če pred tem nisem oddelal svojega dela in določen čas neuspešno poskušal napisati pesem. Toda v stanju popolne natreniranosti se včasih odpre in zdi se, kot da besede prihajajo same od sebe. V tem občutenju bi si želel preživeti večji del življenja, a se to zgodi zelo redko. In to bi bil najbrž navdih, toda ta ne pride, če mu ne predhodi vse tisto, kar sem prej naštel. Dolgotrajno bezanje z rokami po mulju in blatu. Samo tako se občasno zgodi, da iz blata potegnem pesem ali da pride ven sama. Včasih jo je treba dolgo izpirati in drgniti z rokami, toda včasih se prikaže sama in to bi bil najbrž čisti navdih. Tako sem prepričan, da gre pri meni vedno za kombinacijo navdiha in racionalnega mišljenja, ki predhodi navdihu. Znanstvene elemente uporabljam samo delno in to zaradi svojega svetovnega nazora. Znanstvena dejstva so po svoji definiciji univerzalna in presegajo naša majhna vesolja, v katerih se rojevajo tako ustvarjalnost kot tudi vsa zla. Vendar pa ta vesolja znajo uiti prek meja znanosti ali jih razširiti. Znanost mi pravzaprav pomaga pri nečemu drugemu. Če si po Dawkinu zamislimo gen kot najmanjšo enoto življenja, se s tem spremeni naš pogled, naša perspektiva, vsa naša prizadevanja so se iztrošila in kot vrsta smo že oddelali svoje, saj smo z vesoljsko sondo prenesli anaerobno bakterijo na neko nebesno telo, kjer bo lahko čakala na nadaljevanje svoje evolucije, človeška vrsta pa se bo pokazala kot zabavna stranpot, ki pa je izpolnila svojo nalogo. V takšnem prikazu nepomembnosti mi znanost daje svobodo plitkega potapljanja, možnost, da pogledam na drugo stran površine, ki zamejuje naše vesolje. Tako ali tako nimam kaj izgubiti.

Vem, da veliko popravljaš svoje pesmi. Kdaj veš, da je neka pesem končana?

Zgleda, da pesmi nikoli ne končam ali pa so v nekem drugem smislu končane že ob svojem prvem zapisu. Res je, da jih brusim pri vsakem branju, vendar pa le v pogledu ekonomičnosti izraza ali ostrejšega prodiranja v bralčev um, drugače pa so tudi v nebrušenih verzijah to vedno iste pesmi. A včasih se mi zgodi, da me kak verz povleče za sabo in potem z dodajanjem novih podob spremenim pomen pesmi. Najbrž bo tega še več, če bom čez deset let že iz kakšnega razloga spet bral svoje pesmi.

Rodil si se na Reki, kjer si tudi odraščal. Reka je bila eden izmed centrov panka v nekdanji Jugoslaviji. Kako se spominjaš Reke svoje mladosti, v čem se razlikuje od današnje Reke?

Težko je določiti, kaj je tu žalovanje za izgubljeno mladostjo in kaj je tu resničen občutek svobode in možnosti izražanja, ki sem ju imel v obdobju adolescence. Izognil se bom temu, da bi Reko hvalil kot nek poseben prostor, četudi je zame posebna. Kaj lahko bi pri tem padel v past in idealiziral nekdanjo ali sedanjo Reko. Vseeno pa – kot mlad fant sem si želel pisati za časopise in sem tako pisal za mladinski občinski časopis. Zanimala me je prazgodovina in sem leta in leta sodeloval pri izkopavanjih in obhodil vse pečine in gradišča v okolici. Zanimalo me je preživetje v naravi in sem dneve in dneve preživel v naravi in spal po gozdovih. Številnih športov niti ne bom omenjal. Pomembno pri tem je, da sem lahko vse to počel v tedanji Reki ne da bi mi morali starši plačevati prostočasne aktivnosti. V tem pogledu je bil za mladega človeka iz družine s povprečnim dohodkom to čas odprtih možnosti. Poslušalo se je pank in pametnejši del novega vala, ki sta v krogu moje družbe pršela vse naokoli. Vendar pa nismo bili le njuni porabniki, ampak smo poskušali razumeti tekste, ki smo jih včasih prepoznali kot odsev družbene situacije. Mislim, da je tako še danes. Najdeš krog ljudi, ki ima enake interese kot ti. Edini problem je, da so te aktivnosti danes vezane na financiranje s strani staršev, saj je drugače mlad človek obsojen na neko obliko prezgodnjega odpadništva in se mora popolnoma osredotočiti, če hoče pri nečem sodelovat. To je sicer dobro z vidika prodiranja v globino, izgubi pa se paleta izkušenj, ukvarjanje z marsičim – zdi se mi, da je moja generacija to uspela izkusiti, potrebno pa je za to, da si ustvariš širšo družbeno sliko. Vse to je problem tako Reke kot tudi drugih mest. In to ne le na Hrvaškem.

Naj se navežem na prejšnje vprašanje in ga poskusim povezati s tvojo poezijo – v tvojih pesmih relativno pogosto srečam reminiscence na preteklost ali če rečem drugače, ko berem tvoje pesmi, imam občutek, kot da pod njimi teče čas, kulture se rojevajo in propadajo, in za sabo pustijo le sem ter tja kakšen znak … Kakšen je tvoj odnos do preteklosti, zgodovine in kakšen odnos bi pravzaprav morali imeti do zgodovine? Danes smo priče ne le novim interpretacijam zgodovine, temveč tudi poskusom njenega revizionizma …

Zgodovina me zanima iz radovednosti. In bolj kot je oddaljena, zanimivejša mi je. Ne delim mišljenja, da je zgodovina učiteljica življenja, saj bi se v tem primeru do zdaj že kaj naučili. Nenazadnje se z zgodovino ukvarjamo vse od kar smo jo spočeli. Vseeno pa lahko razumevanje in poznavanje zgodovine posameznikom pomaga prepoznati neposreden in pomemben trenutek, pred katerim smo se znašli in ki nas lahko odvede v različne smeri. Ne zato, ker bi se zgodovina ponavljala, ker se ponavlja, ampak zato, ker nam bo zgodovina pomagala izbrati novo napačno pot. Tako je tudi to, čemur pravimo fašizem, le delno vračanje k fašizmu, saj to ni nikoli tako preprosto, razen pri resnično marginalnih skupinah, ampak je iskanje nove, najverjetneje še slabše poti, pravzaprav neprimerno slabše, kot je bila tista, na kateri je velik del človeštva v dvajsetem stoletju zabredel v vse tiste grozote.

V tvojih pesmih prav tako najdem oddaljene narode oziroma kulture: Čukče, Aborigine, narod Evenkov … Kaj so oni? So Drugi? V pesmi »v naši bazi na severni polobli Marsa …« celo v neki neopredeljeni prihodnost, v kateri ljudje živijo na Marsu, če gre tu za ljudi, srečamo druge in kot danes tukaj, se tudi tam odvija vojna med »nami« in »njimi« …

Čukči in Aborogini so seveda drugi. Vendar pa jih nočem niti podcenjevati niti idealizirati. Drugi so na enak način, kot tista dvojica, ki sedi za sosednjo mizo, medtem ko midva pijeva kavo. Ker že na tej ravni ti in jaz izgubiva individualnost in postaneva dvojica za dvojico pri sosednji mizi, ljubosumna na njiju, ker jima natakarica posveča več pozornosti. Vedno gre za izgubo posebnosti v korist večje skupine, ne glede na to, če skupino označuje vera, nacija, seksualna usmerjenost ali pa miza številka 4 na terasi. V tem pogledu ne samo da bodo prihodnji prebivalci Marsa drugi v razmerju do Zemljanov, ampak se bo vojskovalo tudi na Marsu, saj bodo živeli v različnih bazah in bodo »obranili naše morje / izhlapelo v vsemirje«, tako kot danes branimo naše meje pred begunci, četudi nimamo česa braniti, saj ne posedujemo nič vrednega.

Tvoja poezija se ukvarja s temami, zaradi katerih bi jo lahko uvrstili v polje angažirane literature. Kakšen je tvoj odnos do angažirane književnosti? Kako vidiš svojo poezijo? In kako vidiš poezijo nasploh v tem poeziji ne tako naklonjenem času – ali še ima nek pomen, smisel, in če ga ima, kakšen bi ta bil?

Če nismo angažirani, mislim da je boljše, da opustimo ukvarjanje s »praznimi marnjami«. Pri tem seveda ne mislim na politično angažiranost. Mislim, da mora biti tudi ljubezenska poezija (če bi kaj takšnega danes lahko obstajalo) v svoji osnovi angažirana, saj lahko le tako začini objektivnost s svojim individualnim doživljanjem stvarnosti bodisi pri dekonstrukciji obstoječih bodisi pri ustvarjanju majhnih osebnih svetov. V tem pogledu ima veliko moč, vendar samo če vzame v obzir tisto Dawkinsonovo ali Adamsovo nepomembnost in sicer tako na ravni človeške vrste kot na osebni ravni. In to še posebej v kontekstu družbe »winers and losers«, v kakršni živimo. V tem zavestnem pristajanju na lastno nepomembnost, ker je ne moremo do kraja misliti, vidim tudi svoje pesništvo. Če vzamemo v pretres poezijo na družbenih omrežjih, ki trenutno edina živi s polnimi pljuči, bomo videli, da ji grozijo enake nevarnosti kot drugim oblikam umetnosti, kulturi na splošno, a tudi znanosti. Nevarnost leži v tem, da se njena vrednost izgubi pod sloji in sloji trivialnosti. Kjer vse plava v istih oceanih. Po drugi strani pa, četudi se zdi, da po teh oceanih iščemo sporočila v steklenicah, že samo dejstvo, da še obstajajo ljudje, ki jih iščejo in ne čakajo, da bi do njih prišla sama, kaže na to, da smo na istem, kot so bili ljudje pred petsto leti, ko so se želeli naučiti brati zato, da bi lahko odkrivali nove svetove. Teh ljudi nikoli ne zanima samo poezija ali slikarstvo ali znanost. To so tisti, ki morajo pogledati, kaj je za ovinkom, saj bi drugače umrli od radovednosti. To širi blag optimizem in nam govori, da kot družba sicer ne napredujemo, a tudi ne nazadujemo. Od tod tudi naše črnjenje papirja, ekranov. Zaradi zvoka »čof«, ko steklenica pade v ocean. In zaradi upanja, da je nekdo na drugi celini prav tako odvrgel steklenico.

Pogovarjal se je Peter Semolič

 

Mladen Blažević

Mladen Blažević

Mladen Blažević se je rodil leta 1969 na Reki. Opravljal je različna dela, bil je novinar, arheolog, delal je v trgovini, prodajal zavarovalne police, kmetoval in vrtnaril. Objavil je dva romana, »Tragovi goveda«, 2008, in »Ilirik«, 2015, in je soavtor zbirke distopičnih zgodb »NDH 2033«, 2014. Poezijo in kratke zgodbe objavlja v različnih literarnih revijah in časopisih, pri nekaterih je delal tudi kot urednik. Trenutno pripravlja za izid pesniško zbirko »Poslednji tasmanijski tigar«.
Mladen Blažević
O Mladen Blažević (6 Člankov)
Mladen Blažević se je rodil leta 1969 na Reki. Opravljal je različna dela, bil je novinar, arheolog, delal je v trgovini, prodajal zavarovalne police, kmetoval in vrtnaril. Objavil je dva romana, »Tragovi goveda«, 2008, in »Ilirik«, 2015, in je soavtor zbirke distopičnih zgodb »NDH 2033«, 2014. Poezijo in kratke zgodbe objavlja v različnih literarnih revijah in časopisih, pri nekaterih je delal tudi kot urednik. Trenutno pripravlja za izid pesniško zbirko »Poslednji tasmanijski tigar«.

1 Trackbacks & Pingbacks

  1. Mladen Blažević – Posljednji tasmanijski tigar iz istraskog sela Ćuki – zoran žmirić

Comments are closed.