Najnovejše objave

Ivo Frbéžar: Zakaj pesniti, če ne govoriš za nikogar več?

Ko se sprašujemo o relevantnosti književnosti in knjževnika v današnjem času se znova sprašujemo čemu pesniti. Ker sem pesnik, se bom omejil predvsem na poezijo in vprašanje »Čemu poezija?« O tem so se spraševali že Miodrag Pavlović v svojem eseju (Čemu poezijia,1967), Hilde Domin  (Wozu Lyrik heute? 1968), Friedrich Hölderlin (…und wozu Dichter in dürftiger Zeit? v sedmi elegiji); Wozu Dichter? je ponavljal že Martin Heiddeger ob dvanajstletnici Rilkejeve smrti (1964); Čemu pesniki v ubožnem času? se sprašuje slovenski pesnik Niko Grafenauer v svojem eseju, 1986. In nato v istem uvodnem tekstu nadaljuje z razmišljanjem: »V čem je smisel in pomen pesnjenja v ‘svetovni noči’, ko je v blokadi ideološkega in tehnicističnega totalitarizma izginilo božje in sveto?« Zakaj je vprašanje ostro aktualizirano tudi danes, ko ima vendar kot ena omembnejših dejavnosti človeka poezija tako majhno vlogo v njegovem življenju?

Čemu peti, se sprašuje vsak pesnik sam, ko je svet tako ravnodušen do poezije njegovega časa. Je poezija poleg filozofije edina, ki v svojem eksistencialnem erotizmu vztraja na sledi izgubljenega sveta? Ne gre morda za povzdigovanje mišljenja in pesnjenja, ki naj bi bila poklicanost redkih posvečencev? Je edina rešitev znova poiskati, najti, poimenovati sveto, božje, etično, miselno in pesniško? In ali je to sploh še mogoče?

Pred grštvom se pesniško in sveto še ni razločevalo. To se je zgodilo šele ob ločitvi od kultne literature. In kdaj je nastopila »svetovna noč?« Že v času Platona, ko sta se razcveteli filozofija in poezija ali kasneje? Danes? Kdaj? Problem možnosti poezije v komercialni in tehnicizirani civilizaciji rešuje najprej Baudelaire. O tem teoretično razmišlja v svoji prozi, njegovo pesništvo pa kaže pot. In ta pot pelje v območje skrivnostnega. Z njim se pričenja razosebljanje moderne lirike (lirika besed ne izhaja več iz enotnosti pesništva in empirične osebe). Baudelaire ve, da je usodi časa primerno pesništvo mogoče doseči samo s tem, da »poseže po nočnem in abnormalnem; samo to je edino mesto, kjer sama sebi odtujena duša še lahko pesni in uhaja trivialnosti napredka, s katerim se zagrinjajo poslednji dnevi.« V skladu s tem imenuje svoje Fleurs de Mal »neuglašeni izdelek muz poslednjih dni.« Baudelaire definira napredek kot progresivno upadanje duše, progresivno gospostvo materije, atropijo duha. Vendar prav v propadajočem, zlobnem, umetnem svetu velemest, ki pripadajo v svoji nenaravnosti svobodi duha, sluti in išče nova pota. Takemu pojmu modernosti dodaja tudi svojo estetiko grdega; idejo, ki se začenja pravzaprav že pri Schleglovih »transcendentalnih norčijah« in nadaljuje pri Hugojevi teoriji grotesknega in absurdnega. Prav absurd postane pogled v irealnost  s katero se hočejo Baudelaire in njegovi nasledniki izogniti utesnjeni realnosti. Ob tem je naraščala potreba po intelektualiziranju pesništva in po povezovanju z arhaično prakso. Na podlagi Novalisovih pojmov in teorij E. A. Poeja je prodiralo prastaro spoznanje o sorodnosti poezije in magije. Spoznane so možnosti kombiniranja zvočnih in ritmičnih prvin jezika, prisluškuje se predjezikovnemu tonu. Pesem ne posreduje več resnice, je »the poem per se« (Poe). Rojena je bila »poésie pure«. Beseda izvira (po spekulacijskih teorijah jezika) iz kozmičnega pra-enega; pesništvo potaplja vsakdanje reči v skrivnosti njihovega metafizičnega porekla.

»Moderno pesništvo je deromantizirana romantika,« pravi Hugo Friedrich. Že v Vignyjevi pesmi La Maison du Berger se lirika spremeni v tožbo o nevarnosti tehnike, ki ogroža dušo. 

Francoski romantiki razlagajo pesnika kot nerazumljenega vidca, kot svečenika v svetišču umetnosti. »Lirika je izraz družbe,« je dejala Mme Staël. Trditev že v romantiki izgubi smisel. Lirika postane opozicija družbi in literaturi, postane literatura prihodnosti in literatura izobčenosti. Lirika se razcveti. »Poezija je prajezik človeštva, je totalni jezik totalnega subjekta, je pesnikovo samopoveličevanje.« Rodi se pesnjenje iz jezika. Utemeljitelj postopka je Victor Hugo: »Beseda je živo bitje …/… porojena iz teme, ustvarja smisel, ki ga sama hoče; ona je tisto (in več), kar zunaj nje pričakujejo, mišljenje, gledanje, čutenje; je barva, moč, radost, sen, grenkoba, ocean, neskončnost; je božji logos.«

Naslednji vezni člen z liriko 20. stoletja je Apollinairov programski spis L’esprit noveau et les poétes, ki govori »novem duhu« absolutne svobode. Stil modernega pesništva pričenja vsebinam odrekati pomen. Vedno išče »nov jezik, ki ga slovničarji ne poznajo«, ki je brutalen, disonanten, božanski obenem. Aragon pravi, da poezija obstaja samo zaradi nenehnega ustvarjanja jezika. Yeats govori o tem, da nima jezika, ampak samo podobe, analogije, simbole. Saint-John Perse pa o utiranju novih poti do še ne slišanih pesmi. Liriki govorijo o »presenečanju«. Valery: »Vsakih pet let na nov način rešujejo problem šoka.« Breton: »Lirika je razvijanje protesta.«

Paul Valery trdi, da moderna sredstva na industrijski način proizvajajo poezijo, ki ne zahteva nobenega napora, vrednosti, angažiranega sodelovanja, ampak samo minimum sebe. Ta forma poezije se poenostavlja na več ali manj močnejše občutenje, ki se ga da doseči tudi s sredstvi, kakršna so fizika, tehnika (npr.: glasba, arhitektura). Daje se »poezija«, ki je »fast food«, ki je zasenčila poezijo iz časa rim. Ta velika moč, to obvladovanje sveta pa nekaj stane, v njem se izgubljamo, izgubljamo tudi dušo. Poezija pomeni dvoje. V njej se spajata dve različnosti. Najprej je poezija pomen besed, ki je zasnovan na jeziku. Drugi pomen je splošnejši pa manj razložljiv, t.j. emotivno stanje, ki istočasno sprejema in ustvarja. Ustvarja fikcijo, fikcija pa je naše življenje. V stanju fikcije, od fikcije, neprestano živimo. To so naši načrti, upi, spomini, kesanja. Smo stalna invencija. Vse te fikcije se nanašajo na nekaj, kar ne obstaja, ki je samo v duhu. Zato se borimo proti dejstvom, kot je npr. smrt. In to so globoka nasprotja, brez katerih ne moremo živeti. Tedaj nastajajo potrebe, da stvari spreminjamo. Obstajajo pa smeh, solze, ki jih je mogoče uvrstiti v kategorijo ekspresije. In ko ustvarjamo pesem (glasbo, sliko), želimo osvoboditi svoja čustva. Raziskujemo lastno senzibilnost, ki ostaja v odnosu do stvarnosti omejena. Umetnost, poezija, je v začetku spontan proizvod senzibilnosti. V tem trenutku pa priskočijo na pomoč postopki, sredstva matematike, kombiniranja, analiziranja, razvrščanja. Rezultat je kompozicija, ki smo jo prisiljeni zgraditi s svojimi sposobnostmi. Čustvenost je torej prisotna samo na začetku in na koncu, med tema skrajnostma pa so intelekt in vsa miselna sredstva, ki so in morajo biti uporabljeni. In prav to večkrat očitajo pesniku, češ, naj delajo tako, kot dihajo. »Pesnik pa opazuje svoje delo na listu in izpopolnjuje tu in tam obraz svoje pesmi …« 

»Poezijo je treba,« pravi Enzesberger, »razumeti kot neodstranljivi, kot najnovejši in najmočnejši element naše tradicije. Treba jo je odtegniti tako golemu občudovanju kakor tudi pozabi in posnemanju. Ob njej bi se bilo treba meriti, jo ad liminem ustvarjalno požgati – to je dejanja, iz katerega staro vedno znova izhaja kot feniks. Tradicija moderne je v tem kontekstu izziv in ne posvetilo.« Le književnost lahko piše literarno zgodovino, in to ne le svojega časa, temveč vseh časov. Mnogoterostim stoletij lahko dodamo tudi posebnosti našega stoletja.

In pesniki sprejemajo ta izziv, zajemajo iz muzeja svetovne književnosti. Odgovor pomeni obenem tudi upor. Skozi izkušnjo pesniki, vsak na svojem koncu, počnejo isto, pišejo enega od vidikov zgodovine tega sveta. Delajo tisto, kar so delali in kar bodo delali.  

Vsakdo izmed njih je bil prepuščen samemu sebi v sovražnem času.Vsakdo govori v isti brezodmevni prostor zgodovine, ki se imenuje prihodnost. »Funkcija poezije in odgovor na to vprašanje,« meni Pavlović, »postaja vse bolj zapletena zadeva. Pesmi se pišejo resigniranosti, poniževanju, neprisotnosti, nepomenljivosti navkljub. Poskušajo biti komunikativnejše, družbeno angažirane, pišejo jim programe in manifeste, dogajajo se jim happeningi in eksperimenti, pa tudi odrekanja in umik v samega sebe.« 

In ko pesnik pod pritiskom sodobnih sredstev komunikacije, politike, sam poskuša biti supermoderen in ko vsakega novega dne poskuša zasnovati novo poetiko (in novo atomizacijo pesniškega tkiva), dela absurdno napako. »Če ima poezija neko moč, potem je ta moč v tem, da to novo nikdar ni in ni bilo novo. Njena moč je v vertikalnem prodoru skozi čas: traja – v bodočnost, spominja – spodbuja naše spominjanje – v preteklost. To temporalnost komunikacije poezije mora vsaka doba odkriti vedno znova.« 

Prav tu pa nastaja novo vprašanje, novo križišče. Se ta »univerzalnost« poezije razume sama po sebi ali jo mora današnji pesnik iskati sam tudi zunaj jezikovnega kroga? Na to mora odgovoriti pesnik sam, vsekakor tega ni mogoče obiti! Enzesberger odgovarja na to vprašanje tako, da trdi, da je moderna poezija postala svobodna. Po letu 1910 je moderna poezija nastopila svojo vladavino. Njeni pesniki so dosegli med sabo »soglasje«, ki je odpravilo meje nacionalnih pesništev in pripomoglo k uveljavljanju pojma »svetovno pesništvo«. Pavlović pa meni, da ob tem vendarle nastaja nevarnost; brezosebnost kot posledica univerzalizma na eni in pa nacionalna dekorativnost in nehoteni lokalni hermetizem na drugi strani. 

Tudi sicer so sredstva ekspanzije literatur in jezikov velikih narodov danes močnejša kot kdajkoli prej. V taki literarni supermantiji teh literatur bodo pesniki, ki ustvarjajo v svojih jezikih in tradicionalnih oblikah, vedno boljši. 
Se je tej nadvladi treba upreti, ko vendar vemo, da je pogoj za razcvet neke nacionalne literature njena odprtost, sposobnost za komuniciranje in občevanje. Ob tem pa nastajajo, neodvisno, celo sorodni paralelni literarni pojavi, ki pravzaprav izhajajo iz duha časa. »Pesem nenadoma ne nosi več državne barve na svojih prsih!« (Enzesberger). Temu v prid govorijo celo biografije posameznih avtorjev, kot so Albert-Vladimir-Apollinaire Kostrowitzky alias Giulliame-Albert Dulcigni, Oscar Wenceslav de Lubics Milosz, Vincente Huidobro, Aimé Césaire, Jean Arp alias Hans Arp, Vallejo, Hikmet, Pound, Supervielle, Neruda, Kavafis …

Poezija in književnost naj bi danes bila v krizi. Kako je s krizo danes, se sprašuje, kot sem rekel, že Miodrag Pavlović. Kje je danes književno ustvarjanje, lahko samo ugibamo. Smeri, vrednosti, merila niso bila in niso vedno enaka. Danes je pisati književna dela nemoderno. To združuje pisce vseh usmeritev. Nešteto je vprašanj določene dobe, določenega časa. Včasih književniki odgovarjajo pred teoretiki. Vendar ne vemo, če so njihova pota prava. Danes prevladuje jezik: kot informacija, komunikacija, izraz, arheologija, izziv, arhiv. Vse se pretaka v jezik, se izvija iz gramatičnih shem in spon konvencije. 

Govori se o krizi literature, literatura pa je v ekspanziji. V krizi je najbrž le literarno zgodovinski koncept književnosti kot cerkve. Govorjenje o moči umetniškega je že stvar preteklosti ali zahteva primitivnih in majhnih (zakompleksanih) družb, ki umetnine potrebujejo za svoje rituale.

Kaj pa slovenska poezija? Ta je kot del evropske poezije občutila (in še vedno občuti) t.i. »ubožni čas«, čas brez temeljnih vrednot, tudi čas mraka. 

Slovenski pesniki se že od nekdaj sprašujejo tudi po smislu svojega početja. Danes se zdi, da je pesniška skrivnost močan etični naboj, ki pesnika povezuje s svetom tako v duhovnem izročilu, jeziku, literarni tradiciji in že izrečenem; pripadnosti in drugačnosti. 

Morda je naš čas res ubožen, vendarle ne za poezijo. Če je »ubožnost« duhovna izpraznjenost, odsotnost zavesti o sebi in drugih, za poezijo to ne velja. Poezija je vendar nastala zahvaljujoč neprestanemu beganju človeka po brezkončnem, nedoumljivem atlasu življenja. Med številnimi negotovostmi sodobnega življenja »sveti moč poezije«. 
»Samo pesnik,« pravi Branko Miljković, »poznaje sve puteve i vetrove / vetrove i njihove vrtove, / vrtove u kojima rastu reči / i puteve od reči i nade …« 

Pesnike so neštetokrat imenovali »vest človeštva«. Vendar, če poezija že ima neki smisel, to ni ne moralni ne revolucionarni aktivizem. Ne sme sprejeti nobene »naloge«. Če je svet »ubožen«, potem je ta ubožnost temeljna, imanentna, povrh tega je naš čas ne samo ubožni čas, je čas Totalitete, Smisla, Reda (Poniž).

Živimo v dobesedno praznem času in tega se sodobna poezija tudi zaveda. V tem skuša preživeti. Ona edina »dopušča biti«. Ubožni čas sam resda ne potrebuje poezije. Dovolj so mu smodnik, svinec, plin, kri, taborišče (Adorno), kataklizma. Ljubi pogum, patriotizem, moč, pravičnost …, ne mara pa dvoma, skepse, vprašanj, sploh pa ne mara poezije v najširšem, najbolj človeškem pomenu besede. Lahko bi dejali, da se literatura celo obnavlja, da na novo obstaja. Aleš Debeljak pravi: »Nisem bil priča razpadlega sveta, prišel sem v razpadli svet …« Izhaja iz filozofije fragmentiziranega, razbitega sveta, zato ga takega tudi upesnjuje.

Poezija kot način eksistence? Umik poezije? Ali vztrajanje pri individualni, enkratni osebni drži, ki je obenem paradoksalna, saj se tudi na ta način upira izzivom današnje postmoderne dobe in produkcije množičnih iluzij in spektaklov. Kako naj ohrani svojo eksistenco v takem prostoru, ki se je začel oblikovati že z Baudelairom. 

»Zakaj pesni tisti, ki ne govori za nikogar več«? (če se vrnem k izhodiščnem naslovu) se je spraševal Rimbaud. Je to reševanje svobode duha v danem trenutku, ki je v tem trenutku oropana svojega bistva? Naj bi si duh, ki so mu vsa bivališča postala neugodna, ustvaril svoje EDINO BIVALIŠČE IN DELAVNICO V PESNIŠTVU? se je spraševal, ko je »beležil neizrazljivo«.

Ivo Frbéžar

Ivo Frbéžar

Ivo Frbéžar (*1949, Ljubljana, Slovenija) je pesnik, pisatelj, slikar, grafični oblikovalec, publicist, fotograf, urednik in založnik (založba Mondena). Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in odnose z javnostmi na Londonski LSPR. Je član DSP in Slovenskega centra PEN. Piše predvsem poezijo, lirično prozo, pesmi in prozo za otroke, radijske igre ter literarno kritiko. Do sedaj je izdal 15 lastnih knjig, od tega 2 v prevodu v tujini, z izborom (zborniki, antologije) pa sodeloval v sedmih. Prevodi njegovih del so v angleškem, italijanskem, španskem, francoskem, portugalskem, češkem, slovaškem, poljskem, ruskem, romunskem, makedonskem, bolgarskem, hrvaškem in srbskem jeziku, haikuji tudi v japonskem. Prejel štiri mednarodne nagrade za poezijo. Živi na Mali Ilovi Gori, kjer se zadnja leta posveča predvsem poeziji in slikanju.
Ivo Frbéžar postavlja v ospredje pesniški eksperiment, ki ga razume in uporablja kot preskušanje skrajnih meja v pomenih besed in celo v njihovi strukturi, vse do najmanjšega sestavnega dela: glasu oziroma črke. Blizu mu je igranje z večznačnostjo in mnogoplastnostjo, razbijanje in graditev, ločevanje in povezovanje, zapisovanje in brisanje, prepoznavanje in nespoznavnost, razkrivanje in skrivanje, premetavanje in sestavljanje. Raziskuje izrazne možnosti jezika, navezuje se tudi na izročilo ljudskega pesništva in impresionistično liriko ter obravnava tudi eksistencialne in družbenokritične teme. *(Matevž Kos; Enciklopedija.si) Kot literarni teoretik se ukvarja predvsem s poetiko.
Njegova zadnja pesniška zbirka »Anti/SONETI« je izšla pri Založbi Franc&Franc, v Murski Soboti.
Ivo Frbéžar
O Ivo Frbéžar (13 Člankov)
Ivo Frbéžar (*1949, Ljubljana, Slovenija) je pesnik, pisatelj, slikar, grafični oblikovalec, publicist, fotograf, urednik in založnik (založba Mondena). Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in odnose z javnostmi na Londonski LSPR. Je član DSP in Slovenskega centra PEN. Piše predvsem poezijo, lirično prozo, pesmi in prozo za otroke, radijske igre ter literarno kritiko. Do sedaj je izdal 15 lastnih knjig, od tega 2 v prevodu v tujini, z izborom (zborniki, antologije) pa sodeloval v sedmih. Prevodi njegovih del so v angleškem, italijanskem, španskem, francoskem, portugalskem, češkem, slovaškem, poljskem, ruskem, romunskem, makedonskem, bolgarskem, hrvaškem in srbskem jeziku, haikuji tudi v japonskem. Prejel štiri mednarodne nagrade za poezijo. Živi na Mali Ilovi Gori, kjer se zadnja leta posveča predvsem poeziji in slikanju. Ivo Frbéžar postavlja v ospredje pesniški eksperiment, ki ga razume in uporablja kot preskušanje skrajnih meja v pomenih besed in celo v njihovi strukturi, vse do najmanjšega sestavnega dela: glasu oziroma črke. Blizu mu je igranje z večznačnostjo in mnogoplastnostjo, razbijanje in graditev, ločevanje in povezovanje, zapisovanje in brisanje, prepoznavanje in nespoznavnost, razkrivanje in skrivanje, premetavanje in sestavljanje. Raziskuje izrazne možnosti jezika, navezuje se tudi na izročilo ljudskega pesništva in impresionistično liriko ter obravnava tudi eksistencialne in družbenokritične teme. *(Matevž Kos; Enciklopedija.si) Kot literarni teoretik se ukvarja predvsem s poetiko. Njegova zadnja pesniška zbirka »Anti/SONETI« je izšla pri Založbi Franc&Franc, v Murski Soboti.