Najnovejše objave

Pogovor s Klariso Jovanović

Si pesnica, prevajalka in glasbenica. Kot prevajalka prevajaš iz več jezikov. V kolikšni meri vstop v nek drug jezik redefinira tvoj pogled na svet? Ali če vprašam drugače: v kolikšni meri se strinjaš z znamenito Wittgensteinovo mislijo, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta?

Vsak vstop v jezik, v katerikoli jezik, je vstop v določeno kulturo v najširšem pomenu besede: vstop v nematerni jezik pa, zagotovo, vstop v kulturo, ki je drugačna od tiste, ki nas nagovarja v maternem jeziku. Strinjam se z Wittgensteinovo mislijo: meje mojega jezika so meje mojega sveta, kajti svet, ki ga izrekam v maternem jeziku, ima povsem drugačen relief – in drugačne razsežnosti nasploh – kot svet, ki domuje v drugih jezikih (Mimogrede: če si od otroštva dvo- ali večjezičen, so meje zelo fluidne in jih z lahkoto prestopaš). Seveda se zavedam, da je omenjena trditev lahko zelo dvorezna, ker jo pisatelji, ki pripadajo po naturi ali po sili razmer dvema kulturama, lahko narobe razumejo. Ko sem pred kratkim nekje izjavila, da ima igralec telo in jezik, pisatelj pa samo jezik, so bili nekateri odzivi zelo burni. Kljub temu še vedno vztrajam pri svoji trditvi in s tem nikogar ne omalovažujem: literatura pripada najprej tistemu jeziku (in kulturi), v katerem je napisana. Turška pisateljica, ki piše v angleščini? Grški pisatelj, ki piše v angleščini? Kvečjemu angleška pisateljica turškega rodu, angleški pisatelj grškega rodu. Seveda pa vsako literarno delo, ki si takšno ime zasluži, postane prej ali slej tudi kamenček v zakladnici svetovne literature. Vloga prevajalca je tukaj ključna.  

Gottfried Ben je govoril, da je pesnjenje predaja temni hidri jezika, Gayatri Spivak pa nekje pravi, da se mora tudi prevajalka ali prevajalec predati tekstu. Kako sama doživljaš razliko ali podobnost med pisanjem lastne poezije in prevajanjem pesmi koga drugega?

Povsem netravmatično. Gre za različni zadevi, ki pa ju – vendarle in spet! – povezuje jezik. Jezik, v katerega prevajam, ki je, ponavadi, tudi jezik, v katerem pišem/pesnim. Prevajanje leposlovja seveda ni kloniranje (ali vsaj ne bi smelo biti) originala, in če to velja za prozo, velja še bolj za poezijo. Prosti verz je, kajpak, laže prevajati kot metrično urejeno poezijo. A so tudi med pesniki zelo velike razlike. Kavafis je, denimo, tako zelo grški, da v prevodih izgubi zelo veliko svoje bíti; prepesnila sem nekaj njegovih pesmi, marsikatere, ki so mi zelo ljube, pa raje pustim kar pri miru, tam, kjer so … Isto velja za Prešerna v tujih prevodih … izjemen pesnik zveni v prevodih (v tistih, ki sem jih brala) nekam zaprašeno … tudi Njegošev Gorski venec v Gradnikovem prevodu je kljub roki velikega pesnika, ki se je podpisala pod prevod, nekam papirnat … Ne, ne iščem dlake v jajcu in ne kritiziram, kje pa, samo ugotavljam, da obstaja poezija, ki pri presajanju v tujo zemljo izgubi barvo in vonj, tako kot obstaja poezija, ki ji prevod dobro dene in nemalokrat celo razkrije kakšno novo, doslej skrito razsežnost … Presajati rastline v tujo prst je vsekakor delikatno opravilo … in če mi je to opravilo naloženo (ali sem si ga sama naložila), potem so tudi pri prevajanju poezije ključnega pomena moji jezikovni kriteriji, ki jih ne delim vedno s svojimi kolegi … Najprej besedilo prevedem kar najbolj dobesedno, nato pa se začnem z njim spopadati … in če mi neki stavek ali besedna zveza v slovenščini zveni povsem neužitno (in naj je še tako zvesta originalu in naj se še tako predajam izvirniku), je pač ne bom uporabila, iskala bom naprej …  dokler ne najdem rešitve, ki mi kolikor toliko ustreza … ali, bolje, ki ustreza mojemu občutku za jezik … Sicer pa bi o prevajanju poezije lahko napisala esej, a to zagotovo ni namen tega intervjuja. Naj pripišem samo, da teksti, ki jih prevajalci (včasih) dobimo na mizo, niso (vedno) čisto zlato – in iz povprečnega besedila prevajalec ne more narediti mojstrovine.  

Kdaj in na kakšen način je poezija vstopila v tvoje življenje? Kdaj si prvič sedla k pisanju z namenom, da bi napisala pesem?

Glede na to, da izhajam iz dvokulturne družine, moram poudariti, da je imelo očetovo izročilo močnejši vpliv. Od otroštva sem poslušala očeta in sorodnike po očetovi strani, kako stresajo iz žepa odlomke dolgih epskih pesmi pa tudi odlomke iz Gorskega venca … najmlajši očetov brat je recitiral ruske pesnike … In potem je to sedlo vame … Pri enajstih sem prebrala Odisejo v Sovretovem prevodu … in se z veseljem učila na pamet tudi pesmi, ki se mi jih ne bi bilo treba … Res pa je, da smo se v osnovni šoli in, pozneje, v gimnaziji, zelo veliko poezije, slovenske in tuje klasike, učili na pamet … in ni mi škodilo, nikomur ni škodilo … Prvo pesem – 2 štirivrstičnici, trohej, rima aa bb – sem napisala v drugem razredu osnovne šole. Hudomušna pustna prigodnica. Znam jo na pamet, a je ne mislim nikjer objaviti … Edina vrednost, ki jo ima, je čustvena. Pozneje se mi je zapisalo kar nekaj verzov in pesmi, ki jih prav tako ne bom nikoli objavila, večina je obstajala samo v fizični obliki in sem jih s papirjem vred, ki jih je trpel nekaj let ali/in po pomoti nekaj desetletij, uničila … brez škode in obžalovanja, spadale so v šolo pesnjenja in še niso bile poezija tako kot gimnastične vaje še niso ples … čeprav vidim in berem pesniške zbirke, ki prav tako še niso poezija in ni jih malo … toda vsakdo pač sledi svojim kriterijem …  

Tvoja prva pesniška zbirka Zgiban prek Mure ni zbirka pesmi, temveč obsežna lirska pesnitev. Ko jo berem, imam občutek, kot da je nastala v enem samem dihu, kar je seveda malo verjetno. Kako pišeš poezijo? In če vprašanje še malo bolj konkretiziram, na kakšen način se pri tebi prepletata pri pisanju daljših pesemskih tekstov navdih in načrt pesmi? Vsaj predstavljam si, da za knjigo Zgiban pek Mure stoji načrt …

Zgiban prek Mure je zares izbruhnila iz mene kot gejzir, in vendar ni bila samo plod trenutnega navdiha, v njej so se namreč znašli verzi, besedne zveze in podobe, ki sem jih že dolgo nosila v sebi in so čakali na primeren čas in vzgib … Dolgo sem pisala in tu in tam tudi kaj objavila, s prvo knjigo poezije pa sem se obirala, vedno sem zagovarjala tezo, da morajo biti kriteriji za knjižno objavo zahtevnejši kot za revialno … in od nekdaj sem vedela, da bo nekoč prišel čas za knjigo … V nekaj dneh sem postavila ogrodje in kakšnega pol leta pisala. Nato sem zadevo za dva meseca odložila in potem začela čistiti, piliti, popravljati in neusmiljeno črtati. Kar je ostalo, je ekstrakt tistega, kar je bilo prvotno napisano. Nasploh vedno precej več napišem, kot gre v objavo. Tega principa se je, denimo, držal tudi (in ni edini) pokojni Predrag Matvejević – naj bliskovito pristavim, da ga gledam od spodaj navzgor, da ne bo pomote.

Si tudi glasbenica, predvsem interpretinja in reinterpretinja narodnih pesmi. Zdi se mi, da se akt ustvarjanja začne pravzaprav s tem, ko izberemo nekaj in izpustimo ali celo zavrnemo nekaj drugega. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi, da se kot glasbenica posvetiš prav narodnim pesmim različnih narodov?

Čeprav menim, da so najgloblji vzgibi iracionalni, bom vendarle poskusila odgovoriti na tvoje vprašanje. Gotovo se ustvarjanje, kot si sam povedal, začne tako, da nekaj izberemo in obenem nekaj zavrnemo. Tudi z ljudskimi pesmimi je tako: niso mi vse enako blizu in ne nagovarjajo me vse z enako močjo. Če v meni zazveni srčna struna, potem bom iz te pesmi tudi nekaj naredila – ne bom je samo zapela, temveč ji bom dodala tudi nekaj svojega, prežela jo bom s svojo srčno močjo. Gotovo pa je moji afiniteti do ljudske pesmi botrovalo, med drugim, to, da sem jih od otroštva poslušala in v njih zelo zgodaj začela zaznavati odtise vzorcev, ki sem jih šele veliko kasneje znala tudi imenovati: gre za arhetipe. Ravno slednji pa ponujajo neizmerno širok spekter interpretacije in so, vsaj zame, zelo navdihujoči.

Na kakšen način vključuješ v svoje pesništvo glasbeno izkušnjo? To sprašujem tudi zato, ker sem imel ob branju tvoje pesnitve občutek, da lahko takšen tekst, ki je po eni strani zanosen, po drugi strani pa izjemno natančno grajen, napiše le nekdo, ki mu glasba ni tuja …

Veseli me, da je tvoje občutljivo uho zaznalo ritem in melodijo besedja, ki kar kipi od strasti. Vse, kar napišem, na glas preberem in gotovo gre v omenjeni pesnitvi (pa tudi v Izgnani, ki čaka na objavo) tudi za zven, in ne le za pomen. Pravzaprav je vsak spev natančno orkestriran, dinamika orkestra pa se giblje od pianissima do fortissima ali, bolj prozaično, od šepeta do krika.

Po knjigi Zgiban prek Mure izide zbirka haikujev Kimono, na otip. Zamenjava pesniške oblike, še posebej tako radikalna zamenjava, kot je prehod od pesnitve h haikuju, ni nikoli zgolj pesnikova ali pesničina muha – ali lahko reflektiraš ozadje tega premika? Kaj ti je ponudil haiku, česar ti ni mogla ponuditi pesnitev in obratno, kaj ti ponuja pesnitev, česar ti ne more ponuditi haiku? Ne nazadnje na izid čaka tvoja tretja pesniška knjiga, Izgnana, v kateri se ponovno vračaš k obliki pesnitve …

Nikoli ne reci: nikoli, toda, kot kaže, se s haikujem ne nameravam več ukvarjati … Pa saj Kimono, na otip ni zbirka pravih haikujev, gre prej za antihikuje, kot je duhovito pripomnila Alenka Jovanovski. Moje trivrstičnice v omenjeni zbirki imajo naslove in se, resda držijo strukture 5-7-5, to pa je tudi vse. Ne, ni šlo za nikakršno muho, prej za izziv ali, če hočeš, za odgovor na (skorajda retorično) vprašanje, ali lahko izrazimo neko človeško dramo v 3 vrsticah, ki so za povrhu omejene na 5, 7 in znova 5 zlogov. (Na enako zastavljeno vprašanje sem odgovorila v nekem drugem intervjuju, zato odgovor, ki ga ravnokar zapisujem, ni posebno izviren). Kajti večina pesmi, ki se dotika »… njih obrazov, njih del in reči ter njih pokrajin…«, govori o človeških dramah. Poskusila sem torej omenjeno ubesediti v najkrajši pesemski obliki, ki jo poznam – in to je vse. Sicer pa tudi način, kako sem se tega lotila, verjetno nima nič skupnega s haikujem: določeno témo (ki jo sugerira naslov), sem sprva ubesedila tako, kot to počnem tudi sicer: dala sem si duška. Nato je sledilo čiščenje in črtanje, ki je pri meni običajno, le da sem bila tokrat veliko bolj radikalna: odmetavala sem verze, kot liste čebule, dokler ni ostala samo srčika, ki sem jo slednjič izpilila in poravnala v želeno asketsko strukturo … V omenjenih trivrstičnicah sem bila torej skrajno neusmiljena do svoje (očitno prirojene) epskosti, in to je bilo boleče. Dobra plat te zgodbe pa je morda ta, da je vsaka trivrstičnica zaključena celota in bi jo lahko kjerkoli objavila, medtem ko posamezni spevi (katerekoli pesnitve) vendarle (in če so še tako zaokroženi) ne delujejo povsem avtonomno, ker so iztrgani iz celote, ki se ji reče pesnitev, zato je objavljanje slednjih pred knjižno izdajo dokaj nehvaležno delo … 

Odlomek iz pesnitve Izgnana, ki ga bomo imeli priložnost prebrati tudi v knjigi Triglav-Vardar / Vardar-Triglav, se začne z verzom: »Izgnala sem se iz očetove hiše.«  Tu govoriš o tradiciji. Skozi prevajanje se srečuješ z mnogimi med seboj tudi relativno različnimi kulturami, kot glasbenica se posvečaš narodnim pesmim različnih narodov, v tvoji poeziji neredko naletimo na drobce, ki prihajajo iz starogrških mitov, bibličnih zgodb, tudi slovenskih in najbrž ne samo slovenskih srednjeveških pesmi … Naj te za konec vprašam po tvojem odnosu do tradicije, kaj ti pomeni tradicija, zakaj je pomembno, če je to sploh pomembno, da zgradimo aktiven odnos do tradicije in kakšen naj bi ta odnos bil?

Da govorim o tradiciji? Se ti zdi? Prej bi rekla, da je v Izgnani očitna navezanost na podobe arhaičnega sveta, ki sem mu bila v svoji mladosti priča – in ki torej niso izključno plod pesniške domišljije, čeprav jih slednja s pridom gnete po svoje. Sicer pa Izgnana govori o travmi ločitve in o samosti, ki ju prej ali slej občuti vsak človek, ker so del odraščanja, le da so podobe, s pomočjo katerih se izražam, obenem tudi del nekega izročila. Kakšen naj bi bil odnos do slednjega? Hm … zdi se mi, da nas izročilo prizemlji, da nam daje moč … Seveda imam v mislih tvoren odnos do tradicije in ne golo posnemanje tistega, kar so zabeležili etnologi. Izročilo nam je, kot pove sama beseda, izročeno v dar; kaj bomo z njim počeli (če sploh kaj), pa naj se vsakdo sam odloči. V neki hipotetični globalistični družbi bomo nemara samo še lebdeli pod stropom kot milni mehurčki …  

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Klarisa Jovanović

Klarisa Jovanović

Klarisa Jovanović (1954) je pesnica, glasbenica, prevajalka, profesorica francoščine in primerjalne književnosti. Prevaja iz novogrščine, srbščine in hrvaščine, makedonščine, italijanščine ter iz francoščine. Objavila je dve pesniški zbirki, leta 2007 Zgiban prek Mure, ki je bila leta 2008 nominirana za najboljši prvenec, in leta 2013 Kimono, na otip. Na objavo čaka njena tretja knjiga poezije Izgnana. Lep del svoje ustvarjalnosti na področju književnosti posveča otroški literaturi. Izdala je 3 knjige za otroke: Široko morje, beli breg (Zadruga Novi Matajur, 2008), Dvanajst mesecev (Lepa beseda, 2010) in Dobra jed se sama ponuja.( Ztt-Est, 2016), od leta 1993 pa v mladinski reviji Galeb objavlja besedila z domoznanskimi in jezikovnimi vsebinami. Kot glasbenica z bogato diskografijo se posveča zlasti interpretiranju uglasbene poezije in reinterpretiranju ljudskih pesmi. Za svoje prevajalsko delo je leta 2004 prejela nagrado Društva grških književnih prevajalcev.
Klarisa Jovanović

Objave avtorja Klarisa Jovanović ( poglej vse)

O Klarisa Jovanović (1 Člankov)
Klarisa Jovanović (1954) je pesnica, glasbenica, prevajalka, profesorica francoščine in primerjalne književnosti. Prevaja iz novogrščine, srbščine in hrvaščine, makedonščine, italijanščine ter iz francoščine. Objavila je dve pesniški zbirki, leta 2007 Zgiban prek Mure, ki je bila leta 2008 nominirana za najboljši prvenec, in leta 2013 Kimono, na otip. Na objavo čaka njena tretja knjiga poezije Izgnana. Lep del svoje ustvarjalnosti na področju književnosti posveča otroški literaturi. Izdala je 3 knjige za otroke: Široko morje, beli breg (Zadruga Novi Matajur, 2008), Dvanajst mesecev (Lepa beseda, 2010) in Dobra jed se sama ponuja.( Ztt-Est, 2016), od leta 1993 pa v mladinski reviji Galeb objavlja besedila z domoznanskimi in jezikovnimi vsebinami. Kot glasbenica z bogato diskografijo se posveča zlasti interpretiranju uglasbene poezije in reinterpretiranju ljudskih pesmi. Za svoje prevajalsko delo je leta 2004 prejela nagrado Društva grških književnih prevajalcev.