Tvoja prva pesniška zbirka nosi naslov (U)sodno tolmačenje (2005). Njen naslov me asociira na lepo vrsto vprašanj. A naj začnem z morda najbolj očitnim, z oddaljenostjo ali bližino med resničnostjo in poezijo. Pri branju tvojih pesmi imam vseskozi občutek, da so realistične, da torej na nek neposreden način prevajaš resničnost v pesmi, po drugi strani pa se v veliki meri dogajajo, kot namiguje že naslov sam, v jeziku. Kako sam doživljaš pri pisanju razliko med jezikom in resničnostjo? In kako doživljaš razliko med pesništvom in jezikom – je poezija isto kot jezik ali je vendarle nekaj drugega?
Jezik je pesniški instrument. Pesnikova odločitev pa je, koliko resničnosti bo vnesel v svojo poezijo. Sam menim, da pesnik kot intelektualec in občutljivo bitje ne more mimo resničnosti. Kot pesnik živim tu in zdaj. Pri meni ne gre za neorealizem, ki prevladuje v sodobni poeziji, marveč je moja želja poezijo približati tudi preprostemu bralcu, nisem pristaš larpurlatizma. Če bi živel v kakšni zakotni vasici, bi gotovo pisal drugače. Zadnje čase veliko hodim v naravo, na sprehode po Golovcu. Vendar zaradi tega ne bom opeval narave. Res je, da me njena lepota prevzame, vendar to ne bo vodilo za mojo pesem, prej bo to misel na medveda iz Bosne, ki je med vojno prebežal k nam in obstaja verjetnost, da nanj naletim. Zavedam se, da s pretapljanjem resničnosti v poezijo, nemalokrat hodim po tanki črti, da lahko zapadem v banaliziranje in prav to je zame velik izziv.
In naj nadaljujem z asociacijami. Tokrat gre za prevajanje in pisanje. V kolikšni meri je prevajanje leposlovnega dela, še posebej pesniškega dela, podobno lastnemu pisanju pesmi in v kolikšni meri se prevajanje in pisanje pesmi razlikujeta?
Žal je za prevajanje pesniškega dela dosti manj zanimanja kot za prozo, razloge za to dobro poznamo. Precej več prevajam prozo. Pri meni sta prevajanje in pisanje pesmi dva popolnoma ločena procesa. Ko prevajam, ne pišem. Tako je v zadnjih desetih letih pri meni luč ugledala ena pesniška zbirka in več kot dvajset prevodnih del. Vedno me je strah, da bi se lahko delo, ki ga prevajam, nezavedno prikradlo v mojo pisavo. Prevajanje zame ni samo najpodrobnejše branje, poustvarjanje, ampak soustvarjanje. Sam težim k temu, da se z avtorjem, ki ga prevajam, poistovetim, da mu dobesedno zlezem pod kožo, da on vodi moje roke, včasih gre pri tem za malodane shizofrena stanja. Ko prevajam, se avtorju predam v celoti in tako je lastno ustvarjanje nemogoče.
Kje, kdaj, na kakšen način je vstopila poezija v tvoje življenje oziroma kdaj in iz kakšnih spodbud si sedel k pisanju pesmi?
S tem se rodil. Že od malih nog sem veliko bral in pisal. V osnovni šoli sem hotel sodelovati pri šolskem časopisu, vendar po naročilu še danes ne znam pisati in je bil moj uspeh precej klavrn. V srednji šoli je mojo žilico za pisanje odkril profesor slovenščine. Bil izjemno strog. Mislim, da si pri peti manjkajoči vejici dobil nezadostno in meni so vejice vedno delale preglavice. Tako sem enkrat dobil oceno minus dve z dostavkom, da bom morda nekoč pisatelj. Tudi pisanja romana sem se že enkrat lotil, a ga nikoli nisem dokončal. Pesmi pa sem ves čas pisal za »v predal« in prav je bilo tako. Mislim, da zmorem precej samokritičnosti in tako sem jih, potem ko se je obdobje predala zaključilo, nekaj časa nosil po žepih, vse do uspešnega nastopa na odprtemu branju v KUD-u France Prešeren, kjer se je začela moja javna pesniška pot.
Tvoja nova pesniška zbirka Srednja leta (2017) se začne s pesmijo Družinski vrt, v kateri na ironičen način povežeš Voltairovo misel Il faut cultiver notre jardine z domačim vrtom, a tudi s pesništvom. Kdo so tvoji pesniški predniki? Torej tisti in tiste, ki so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke in tisti in tiste, s katerimi skozi pisanje stopaš v dialog danes?
Kot prej rečeno, si želim, da bi bilo tega vpliva čim manj. Gotovo je bil nas to Menart, od tujih pa Whitmann, Rimbauda sem veliko prebiral kot srednješolec, Brane Mozetič v moji pisavi vidi vzporednice z Ervinom Fritzem. Morda me je najbolj odprla romunska poezija. Tam sem se naučil, da v poezijo lahko vstopi malodane vse. Tako sem se znebil vseh predsodkov, kriterijev, kakšna naj bi poezija bila, in pišem kakor pišem.
Morda nekoliko nenavadno, tudi ezoterično vprašanje – kaj ti pravzaprav pomeni biti pesnik? Je biti pesnik vendarle nekaj drugega kot na primer biti avtoklepar ali pilot? Brane Mozetič je v pogovoru za Poiesis rekel: »Svet poezije in pesnikov je po moje le nekakšen drug svet …«
Mislim, da je pesništvo poslanstvo. Pesem te poišče, zagrabi za vrat in čaka, da se zapiše. Nikoli ne veš, kdaj se pojavi, zato sem jih veliko izgubil. Šele zdaj sem začel dosledno nositi beležnico v žepu. Po drugi strani pa rabiš veliko spretnosti in nadarjenosti, da si dober avtoklepar, pilot, tudi to je poslanstvo. Bi se kar strinjal z Branetom, da ima vsak človek svoj svet, le da pesniki večkrat vstopamo v njihove svetove, kot oni v naše, jih uporabljamo za snov in jaz si, kot rečemo, želim, da bi pesniški svet, koliko je mogoče približal njihovemu.
Doktoriral si iz romunske književnosti na univerzi v Bukarešti. Najbrž se strinjava, da Romunija in romunska književnost nista ravno najbolj popularna izbira podiplomskih študentov pri nas. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi za Romunijo in romunsko književnost? In še – ker zagotovo dobro poznaš tamkajšnjo literarno sceno – v čem je podobna slovenski in v čem se razlikuje od nje?
Kot velikokrat v mojem življenju, je šlo tudi tistikrat za naključje. Ko me je na začetku devetdesetih, takoj po padcu komunizma pot zanesla v Temišvar, me je navdušil jezik, ki je mešanica slovanskega in romanskega jezika, govorim namreč tudi francosko. Ko sem po vrnitvi domov na vratih Filozofske fakultete zagledal obvestilo o lektoratu za romunski jezik, sem se takoj vpisal in ga obiskoval do odhoda na podiplomski študij. To je bila izjemna priložnost, da odkrijem nekaj čisto novega, kot anglist bi najverjetneje pristal v kakšni šoli. Tako pa skrbim za zbliževanje slovenskega in romunskega literarnega sveta.
Kar se literarne scene tiče, se tam dogaja dosti več. V Bukarešti so tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih knjigarne odprte do desetih zvečer in ob vsaki uri dobro obiskane. Nedavno so odprli knjigarno, ki je namenjena izključno poeziji. Bil sem na književnem festivalu, kjer je imel pesniški nastop toliko občinstva kot prozni. Pesniki so mi povedali, da se zanimanje za poezijo vrača. Skoraj vsako leto se za en teden odpravim v Bukarešto polnit baterije in pisat.
Ukvarjaš se ali si se ukvarjal veliko tudi z gledališčem. Kaj te je pritegnilo h gledališču?
»Ves svet je oder in moški in ženske samo igralci,« je rekel Shakespeare. Tudi gledališče je preprosto v meni. Že kot majhen, kot otrok, sem iz vsega, kar mi je prišlo pod roke, uprizarjal lutkovne predstave. Za potrebe gledališča sem, navkljub strahu pred višino, hodil po zunanji okenski polici, da so morali enkrat sosedje mamo poklicati v službo. Veliko pa se z gledališčem ne ukvarjam. V zadnjih letih sem kot dramaturg in pisec besedil sodeloval pri dveh eksperimentalnih predstavah, Šestnajst obratov in Feng šus v gledališču brez igralca. Izhodišče je bilo, da je gledališče postalo vse bolj vizualno, spektakularno, tako rekoč prava paša za oči, primarno vlogo igralca in besedo pa je potiskalo v ozadje. Tako smo se zbrali, avtorska ekipa, s področja zvoka, luči, scenografije in seveda besede in dali t.i. imenovanim »podpornim« elementom možnost, da zažarijo v vsej svoji luči. To je čisto druga oblika komunikacije. Je pa pri timskem delu vedno potrebno veliko usklajevanja, medtem ko si pri pisanju poezije popolnoma svoboden.
V svojih pesmih si neredko družbeno kritičen, angažiran. Kakšen je tvoj odnos do angažirane literature? Kje pravzaprav leži njen angažma in, ali meniš, da bi morali biti danes pesnice in pesniki bolj angažirani kot smo?
V prejšnjem odgovoru sem citiral Shakespeara, na tem mestu pa bi še filmskega režiserja Fassbinderja, ki je rekel, da moramo stvari, če jih že ne moremo spremeniti, vsaj opisati. Mislim, da je dolžnost umetnosti, da družbi postavlja ogledalo. In to počnem tudi sam. Poskušam verjeti, da bo poezija spremenila svet in priznam, da mi to ne uspeva, sem pa prepričan, da umetnost vendarle lahko pripomore k boljši družbi, da naredi svet, v katerem živimo, znosnejši. Umetniki se moramo ves čas oglašati in ne samo takrat, ko smo sami prizadeti, ampak še posebej, ko so prizadeti drugi. Menim, da je družbena angažiranost umetnikova dolžnost, nekateri to počnemo s svojimi deli, ostali pa lahko s svojimi dejanji.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved