Tepih spustim iz valja na štiri strani.
Izgubljen beduin v puščavi
poskušam najti celo pesem v pesku.
Abeceda, nemirna kača v porah,
miga z jezikom iz živega srebra.
Igra se, kakor da bi hotela reči:
»Zame ni prepovedanih stvari,
grem in se spet vrnem, živa, živa,
ujeta v kaplje, razbita in cela,
bogastvo žarka najdem v pravem kotu,
lesk iztisnem iz svojega hrbta,
jezik razžrem človeku, ki poje.«
Abeceda, nemirna kača v porah,
môra pesmi v tankolasi gubi prepiha.
Latest posts by Krištof Dovjak (see all)