Jure Potokar: Stene

stene, bele stene pomnjenja,
z ostrino noža izrisan svet,
s pogledom upognjena senca telesa.
 
povsod okoli tebe so, razpete kakor
mreža nad dnom sveta, ki zeva vate.
stene, bele stene vsega pozabljenega,
 
mrzle in trdne kot obljuba samote.
med njimi se skrivaš, med njimi bediš,
noč za nočjo se obljube spreminjajo v prah.
 
vstal si in na žebelj pri vratih obesil življenje.

Jure Potokar

Latest posts by Jure Potokar (see all)