V tvoji drugi pesniški zbirki Pokrajina se tu nagiba proti jugu, ki je izšla v sklopu Pesniškega almanaha mladih (1982), berem »svojo mitologijo sem zgradil iz nekakšnih / ruševin na jugu …«. V verzu slutim odmeve od Gottfrieda Benna do Kajetana Koviča. Sva v osemdesetih letih minulega stoletja, v času postmodernizma, ko se je bralo Borgesa in je Umberto Eco marsikoga presenetil z izjavo, da v romanu Ime rože ni niti enega stavka, ki bi ga sam napisal. V tvoji poeziji najdem številne reminiscence na druga literarna in ne samo literarna dela, hkrati pa jo berem kot eksistencialno zaostreno liriko. Kako sam vidiš, doživljaš pri pisanju razmerje med izkušenjskim in prebranim in ali sploh lahko potegnemo jasno mejo med obojim?
Mislim, da je jasno mejo težko potegniti. Navadno je izkušnja, življenjska prelomnica ali kakorkoli to že hočeš imenovati, sprožilna točka, ki narekuje pesem, kako pa jo napišem, je vsaj v mojem primeru precej odvisno od tega, kaj sem prebral, kaj mi je ugajalo, za kaj se mi je zdelo, da nekako ustreza moji življenjski izkušnji in morda tudi estetiki. Še vedno so mi najbolj všeč pesmi, ki niso preveč razčustvovane, ki skušajo določeno izkušnjo ali stanje izpovedati stvarno, z neobičajnim sopostavljanjem besed, s čim bolj izvirnim jezikom in bogato leksiko, še posebej pa z nenavadnimi figurami. Vsi pesniki, ki jih omenjaš, so bili zame zelo pomembni (no, Eca nisem nikoli maral), morda najbolj prelomen pa je bil Borges, ki sem ga po zaslugi Tomaža Šalamuna odkril na začetku osemdesetih. Takrat je bilo do takih knjig še težko priti, Tomaž pa je imel za tisti čas fantastično knjižnico poezije v angleščini, in posodil mi je prvo Borgesovo knjigo, zelo verjetno Selected Poems. Način Borgesovega pisanja me je popolnoma prevzel, zlasti na prvi pogled diametralno nasprotje med skoraj znanstvenimi zgodbami in izrazito ljubezensko, hrepenenjsko liriko. Šele ko sem kakih dvajset let pozneje prebral njegovo izvrstno biografijo angleškega borgesovca Edwina Williamsa (Borges – A Life, Viking 2004), ki so jo Argentinci nemudoma prevedli, ker sami nimajo boljše, sem dejansko ugotovil, da je bil Borges v mladih letih nesrečno zaljubljen in da so pesmi z začetka njegove kariere skoraj po vrsti ljubezenske. Ker sem se tudi sam podobno počutil, mi je njegov način pisanja pokazal, da je mogoče o tem čustvenem stanju pisati drugače. Naslov zbirke ima dvojni pomen – po eni strani sem bil vedno bolj za jug kot za sever, pa tudi deklica, v katero sem bil zaljubljen, je bila z juga – tako po videzu kot po temperamentu, in večina pesmi v zbirki je tak ali drugačen komentar najinega burnega razmerja.
Drug zelo pomemben vpliv je bila Grčija. V vseh oblikah. Od pesnikov, ki sem jih nekaj let resnično oboževal (Elitis, Seféris, Ritsos in še zlasti Kavafis, ki me je prav tako naučil smotrnega ravnanja z besedami in metaforami pa navezovanja na zgodovinske osebe ali vire), pokrajine (ki jo je tako čudovito opisal Henry Miller) in zgodovine, da o čarobnosti ljudi, krajev in običajev niti ne govorim.
Kot pesnik si se formiral v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kako se spominjaš tistega časa, torej sedemdesetih in tudi osemdesetih let, in v čem je tisti čas podoben današnjemu in v čem se razlikujeta?
Primerjava najbrž niti ni mogoča. Časi so se tako temeljito spremenili, da je danes o tem že skoraj mučno govoriti. Po eni strani je bilo vse dosti bolj preprosto in pristno, po drugi pa seveda tudi dosti bolj komplicirano. Živeli smo v svetu, ki je poznal meje in omejitve, vendar smo se večinoma obnašali tako, kot da teh vsaj za nas ni. Ideološkemu enoumju smo se upirali z nenehnimi drobnimi provokacijami in ker je bilo komunikacijskih sredstev veliko manj, smo se toliko več družili in pogovarjali. Z rdečim jugoslovanskim potnim listom si zlahka (v nekatere dele sveta vsekakor lažje kot danes) prišel kamorkoli, problem je bil samo denar. Pretok informacij in kulturnih dobrin je bil že sorazmerno tekoč, da smo z nekajmesečno zamudo dobivali skoraj vse, kar smo želeli in smo si lahko privoščili. Morda je prav ta zamik, to, da nisi mogel priti do filma, knjige ali glasbe s preprostim klikom, poskrbel, da smo te stvari jemali mnogo bolj resno in imeli do njih veliko bolj ljubeč odnos.
Kje, kdaj in iz kakšnih spodbud je vstopila poezija v tvoje življenje? In še, kateri so bili tvoji pesniški predniki in prednice, torej tisti in tiste, ki so v največji meri vplivali oziroma vplivale na tvoje pesniške začetke?
Poezija je v moje življenje vstopila posredno. Šola mi je do nje seveda uspela vzpostaviti odpor, ker me kot večine drugih učenje lajnastih rim na pamet ni veselilo. Sem pa vedno rad in veliko bral. Rekel bi, da je bila zame največja življenjska prelomnica, ko sem se naučil brati.
Ko sem se v najstniških letih začel zanimati za popularno glasbo, pa je poezija naenkrat postala pomembna, saj sem se za razliko od vrstnikov, ki so večinoma prisegali na skupine, začel zanimati za »individualiste«, za tiste (ameriške) glasbenike ali pevce, ki so bili večinoma tudi odlični pesniki. Bob Dylan, Joni Mitchell, Leonard Cohen, Neil Young, Randy Newman, Tom Waits, John Prine, John Martyn in drugi so mi o življenju povedali veliko več kot pesniki iz šolskega berila, in pod njihovim vplivom me je začela zanimati tudi »resna« poezija, hkrati pa tudi njeno ustvarjanje. Začel sem sorazmerno pozno, pred koncem srednje šole in še zlasti na začetku študija, prve pesmi so bile »angažirane«, nekakšni komentarji vsakdanjega dogajanja in iskanje svojega mesta v njem. Imam prijatelja, ki sem mu nekaj tega takrat dal v branje in mi danes »grozi«, da bo enkrat vse skupaj objavil, čeprav dvomim, da bi kdo od tega kaj imel. Potem sem začel res intenzivno prebirati vso poezijo. Spominjam se, da sem v prvem letniku študija vsak teden iz knjižnice prinesel vsaj deset pesniških zbirk. V slabem letu sem se dodobra seznanil tako z domačo tekočo produkcijo kot tudi z najboljšimi svetovnimi pesniki, ki smo jih imeli v prevodih. Hkrati sem začel pesniške zbirke na veliko tudi kupovati, kar takrat ni bilo težko, kajti knjige so bile sorazmerno poceni.
Ne spominjam se natančno, kdo so bili prvi pesniki, ki so me navdušili (prijateljica me je skušala navdušiti nad Prevertom, pa ji ni čisto uspelo, malo bolje je šlo s Saint-Johnom Persejem in Villonom, ((zanimivo, sami Francozi)), vem samo, da sem izredno veliko poslušal ploščo Odpotovanja Tomaža Pengova in da so se mi pesmi, kot je Danaja, zdele popolnoma čarobne. Po drugi strani sem bral tudi Tomaža Šalamuna, ki sicer ni neposredno vplival name, mi je pa, tako kot tudi drugim, dajal svobodo in širino, ki ju drugače morda ne bi poznal. Da smo imeli pesnika, ki je v tistem času tako svobodno in zlahka potoval po svetu, v poeziji pa nazaj prinašal eksotiko daljnih dežel in ljudi z nenavadnimi imeni … Neprecenljivo! Nekoliko pozneje sem odkril Milana Jesiha in še zlasti njegovi zbirki Kobalt in Volfram, ki sem ju potem precej časa vedno nosil s seboj na vsa potovanja. Dolgi, valujoči verzi Jesihovih pesmi so me vedno navduševali.
Beseda pokrajina se pojavi tudi v naslovu tvoje tretje pesniške zbirke Ambienti zvočnih pokrajin (1986). Že sam naslov zbirke, kot tudi nekatere pesmi v njej, še posebej cikel pesmi Eno, posvečen glasbeniku Brianu Enu, nas vodijo v bližino glasbe. Kako vidiš, doživljaš razliko med pesništvom in glasbo? V pesmi Jezik si zapisal: »jezik vselej le odškrne vrata / da zasije v lomu prizme barvni spekter melodije.«
Ne vem več natančno, kako sem prišel do naslova, vsekakor pa odraža takratno intenzivno premišljevanje o zvočnosti, pomenu in glasbi kot njuni imenitni povezovalki. S tem ne mislim samo petih pesmi z močnimi besedili oziroma peto poezijo, ampak glasbo nasploh, morda bolj klasično ali »resno«, pa tudi etno ali »svetovno« glasbo, ki je tedaj začela prodirati v medije. Čeprav imam glasbo res rad in jo veliko poslušam, so nekateri glasbeniki še posebej vplivali name, ker sem jih zares začutil. Ni jih tako veliko in se med seboj zelo razlikujejo. Recimo strunar Ry Cooder, še posebej z glasbo za kultni Wendersov film Pariz-Teksas in z navezavami na blues in mehiško glasbo, pa pokojni afriški kitarist Ali Farka Toure, skupina The Smiths in cela vrsta jazzovskih glasbenikov od Colemana Hawkinsa do Milesa Davisa, Coltrana in Keitha Jarretta.
Toda najbolj sta me osupila Brian Eno s svojo ambientalno glasbo in armenski virtuoz na duduku Djivan Gasparyan. Ko sem ju prvikrat slišal, sem pri obeh doživel skoraj popolno vizualizacijo glasbe. Pri Enu se spominjam, da sem imel občutek, kot da hodim po barju, nad katerim lebdi nizka meglica. Potem sem nekje prebral intervju z njim in presenečeno ugotovil, da je bil točno to tudi njegov namen. Ko sem prvikrat slišal Gasparyana, pa sem »videl« do podrobnosti natančno armensko pokrajino z značilnimi odtenki barv, in zdelo se mi je, da skozi njegovo glasbo prodiram v plasti pogosto tragične zgodovine njegovega ljudstva. Plošča I Will Not Be Sad On This World (Na tem svetu ne bom žalosten) me je s svojo preprosto otožno liričnostjo in melodičnostjo popolnoma razorožila in mislim, da zelo dolgo nisem poslušal ničesar drugega. In pomenljiv dodatek: plošča je prvikrat izšla leta 1983 pri založbi Melodija v tedanji Sovjetski zvezi. Na Zahod pa jo je prinesel prav Brian Eno. Ki je med drugim ustvaril tudi več imenitnih glasbenih »Ambientov«.
Kot sem skušal povedati v zapisu k zbirki, so me je vse bolj zanimale povezave glasbe in poezije, zlasti ritem in melodija oziroma zvočnost jezika. Iskal sem bolj neobičajne ritme in skušal zvočnost jezika poudariti z uporabo notranjih rim. Ker nisem glasbenik, seveda ne morem ustvariti oblike, ki bi bila enaka pomenu, vendar se mi je zdelo, da tudi sam jezik premore dovolj magičnosti, da je z njim mogoče ustvariti izjemne zvočne in pomenske strukture. Hkrati me je, tako kot nekatere sodobne »resne« glasbenike, kot sta Terry Riley in Steve Reich, zanimala repetitivnost , namreč nenehno ponavljanje že odgovorjenega in iskanje novega pomena v tem že odgovorjenem.
Si eden najpozornejših premišljevalcev sodobne popularne glasbe pri nas. Poiesis od vsega začetka poskuša na različne načine opozarjati tudi na to, čemur se je nekoč reklo, ali pa se nemara še reče, kantavtorstvo, torej na peti vidik pesništva, zato moje vprašanje meri prav na kantavtorstvo. Kako vidiš sodobno kantavtorsko sceno v Sloveniji in izven nje in v kolikšni meri lahko besedila, napisana za songe, dojemamo tudi kot samostojne pesniške tekste? Nenazadnje se je pred nekaj leti med nobelovimi nagrajenci znašel prav kantavtor, Bob Dylan …
Vrsto let že sedim v žiriji našega Kantfesta, ki v Rušah vsako leto izbira najboljše domače in okoliške kantavtorje in jim za nagrado podeljuje kante za smeti. Vsako leto znova me osupi, koliko mladih se še vedno ukvarja s pisanjem in izvajanjem lastnih pesmi. Jasno, da vsi niso dobri ali celo odlični, toda vsako leto se najde vsaj nekaj takih, ki pokažejo dovolj glasbenega in jezikovnega daru in znajo hkrati stvari povedati na svoj način. Zdi se, da je kantavtorjev po vsem svetu še vedno dovolj, samo zelo težko je priti do njih, kajti najprej moraš nekako prodreti v njihove medmrežne kanale, kar je seveda najtežje ali skoraj nemogoče, ker je tega veliko preveč. Ne bi sicer rekel, da je mogoče kantavtorske tekste dojemati kot samostojne pesniške tekste, ker se mi zdi navezava na glasbo preveč pomembna, zdi pa se mi, da je prav zaradi te navezave sporočila mogoče posredovati mnogim takim, ki poezije ne bi nikoli vzeli v roke. In tukaj je vloga Boba Dylana prav gotovo ključna. Ravno on je namreč folk oziroma ljudsko glasbo pripeljal najprej v 20. in nato v 21. stoletje. Danes je v to težko še koga prepričati, ker so nekatere stvari tako samoumevne, da o njih nihče več ne razmišlja. Če ne bi bilo njega, bi bila vsa besedila nekoliko ambicioznejših popevk bistveno revnejša, po njegovi zaslugi pa so v popularno glasbo prišle teme, ki so se zdele prej nemogoče. Zato se mi zdi povsem upravičeno, da so mu podelili nobelovo nagrado, toliko bolj, ker ima fantastičen opus več kot 500 pesmi in ker je danes gotovo eden najboljših interpretov znotraj popularne glasbe. Pravim interpretov, ker bi si tudi sam želel, da bi imel boljši glas, toda sporočilo, ki ga v svojih pesmih prenaša, je vedno jasno in posredovano tako učinkovito, kot to redkokdaj doživimo. Če k temu dodam, da nobene svoje pesmi nikoli ne izvede na popolnoma enak način, da je torej vsak njegov koncert nekaj posebnega, potem brez pretiravanja lahko trdim, da je eden najpomembnejših umetnikov našega časa.
Si pesnik, glasbeni kritik in prevajalec z res zavidanja vrednim prevajalskim opusom, tako po številu kot kvaliteti prevedenih del. Kakšna je razlika med prevajanjem in lastnim ustvarjanjem, pesnjenjem? Na to vprašanje dobivam diametralno nasprotne odgovore, od takšnih, da gre tudi pri prevajanju za podobno izkušnjo kot pri lastnem pisanju, do takšnih, ki med prevajanjem in lastnim pisanjem ne vidijo nobene prave povezave. Kakšna je tvoja izkušnja? In še, kakšna je razlika med prevajanjem proze in prevajanjem poezije?
O vsem tem lahko očitno govorim samo v preteklosti. Glasbene kritike ne pišem več, ker je nimam kje objavljati. Pri nas časopisi in revije glasbe nikoli niso jemali čisto resno, najbrž zato, ker jo imamo vsi radi in o njej vemo ravno toliko, kot je treba, podobno kot uredniki množice radijskih postaj, ki jih premoremo in ki vse predvajajo skoraj enako muziko, seveda z računalniškim programom. Prevajam tudi ne več, ker nimam česa. Že nekaj let je, odkar se je vse ustavilo, delno zaradi krčenja programa, delno zaradi vse večje konkurence. Očitno kvaliteta mojih prevodov kljub vsemu ni bila dovolj velika, da bi lahko zdržal do pokoja. Ostalo mi je samo še pisanje poezije.
Ko sem začel prevajati, sem bil prepričan, da je pisanje poezije in prevajanje odlična kombinacija. Vendar se je pokazalo, da ni nujno tako. Če veliko delaš (in drugače pri prevajanju sploh ne gre), si po celodnevnem delu tako sit teksta, da raje počneš kaj drugega – recimo poslušaš glasbo.
Kadar sem prevajal knjigo, ki mi je zares ugajala, ki me je pritegnila ne samo z zgodbo, ampak tudi z jezikom in ritmom, sem v prevajanju zelo užival in zelo sem se trudil, da bi zapisano v vseh ozirih čim bolj natančno prenesel v drug jezik, naj je to slišati še tako nemogoče. So pisatelji, ki sem jih tako »začutil«, da sem se bil zanje pripravljen truditi čez vsako običajno mero, pri pesnikih in poeziji pa brez tega sploh ne gre. Žal sem vsaj v knjižni obliki prevedel le peščico pesnikov, vendar se zadnje čase vsaj občasno ukvarjam z Allenom Ginsbergom, ki sicer ni eden mojih najljubših pesnikov, vendar menim, da si je že zdavnaj zaslužil malo boljšo predstavitev, kot jo sicer premoremo.
Tvoja za zdaj zadnja pesniška zbirka Stvari v praznini je izšla leta 1990. Temu je kasneje sledil še cikel pesmi, objavljen v reviji Literatura, nato pa si se vsaj javno zavil v pesniški molk. Vprašanje je preprosto: kaj je botrovalo tvojemu molku in ali je šlo pri tem le za javni molk ali za dejanski, notranji odstop od pesnjenja? In naj vprašanje še dopolnim, kaj meniš o misli, da pesnikov molk ni zgolj navadno molčanje, temveč da gre tudi tu za pesniško dejanje
Kot sem skušal povedati v zapisu k zbirki, so me vse bolj zanimale navezave glasbe in poezije, zlasti ritem in melodija oziroma zvočnost jezika. Iskal sem bolj neobičajne ritme in skušal zvočnost jezika poudariti z uporabo notranjih rim. Ker nisem glasbenik, seveda ne morem ustvariti oblike, ki bi bila enaka pomenu, vendar se mi je zdelo, da tudi sam jezik premore dovolj izzivov. Stvari v praznini so bile zame nekakšna prelomnica. Hotel sem temeljito spremeniti način pisanja, hkrati pa sem se hotel od poezije tudi nekoliko odpočiti, ker me je pisanje te zbirke res precej izčrpalo. Nekaj let je trajalo, da sem doumel, da ne morem temeljito spremeniti načina pisanja, znam pač to, kar znam, drugače ne gre. Ker me je v tem času zelo zaposlovala družina in sem imel tudi obilico prevajalskega dela, pisanja večinoma niti nisem pogrešal. In ko se enkrat dovolj oddaljiš, je pravzaprav težko znova vstopiti, ker se ti zdi, da nimaš povedati ničesar ključnega. Za poezijo je najpomembnejše, da sam verjameš vanjo, da si iskren in »čist«, da si stoodstotno osredotočen nanjo. Ob vsem, kar me je zaposlovalo, tega preprosto nisem več čutil in tudi če sem kaj zapisal, se mi sploh ni zdelo dobro.
Molk je najbrž res lahko pesniško dejanje. Zdi se mi, da je bolje molčati, kot pa govoriti tjavdan. Je pa seveda zelo radikalna odločitev, ki od ustvarjalca zahteva veliko žrtev in zdi se mi, da je ne zmore vsak.
Ko sva se lanskega decembra po dolgih letih srečala, si rekel, da spet pišeš. Ana Ahmatova je po svojem, če se prav spomnim, dvajsetletnem pesniškem molku zapisala, da jezik zdaj zveni drugače. Kako zveni jezik tebi v razmerju do jezika tvoje zgodnje poezije in tu mislim na tvoj pesniški prvenec Aiton, ki je izšel leta 1980? Občutiš med takratnimi in zdajšnjimi pesmimi določeno kontinuiteto ali prej diskontinuiteto? Kako dojemaš pesmi iz tistega časa, se z njimi še lahko identificiraš? In … no, tega res nočem vprašati, a si ne morem pomagati, da ne bi vprašal: kdaj bomo lahko brali tvoje nove pesmi?
Borges je vse življenje popravljal in »izboljševal« svoje pesmi in ko sem v njegovih hrvaških zbranih delih prebral nekaj njegovih zgodnjih pesmi, ki sem jih imel nekoč zelo rad, sem bil popolnoma razočaran, ker sem jih komaj prepoznal in ker je uspel zabrisati vso strast, razočaranje in hrepenenje, ki sem jo v teh pesmih cenil. Zdelo se je, kot bi skušal revidirati lastno zgodovino. Tudi meni jezik zveni nekoliko drugače, zdi se mi, da sem nekoliko previdnejši, ko izbiram besede, ampak mogoče gre samo za izkušnje. Domišljam si, da sem uspel po Aitonu jezik nekoliko zgostiti in mu dodati nekaj dimenzije, nekaterih pesmi v zbirki morda ne bi več objavil, vendar se mi zdi, da gre vseeno za kontinuiteto, da sem to jaz, čeprav v mlajši, bolj naivni in neizkušeni podobi. Pravzaprav mi to samo dokazuje staro modrost, da ves čas pišeš eno samo pesem oziroma da radikalna sprememba jezika in stila nista mogoči.
Že nekaj časa me zaposlujeta dve temeljni temi, o katerih zdajle sicer ne bi govoril, vendar vidim, da mi še vedno zmanjkuje časa in koncentracije, da bi ju lahko hitro zaključil. Morda bom moral za nekaj časa res nekam na samo, da mi bo to uspelo. Ampak nekaj pesmi si že upam pokazati.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved