Katarina Šalamun Biedrzycka

Dve poljski pesnici / Dwie polskie poetki: Maria Pawlikowska Jasnorzewska in/i Justyna Radczyńska

Dvojezična pesniška zbirka Dve poljski pesnici / Dwie polskie poetki prinaša pesmi dveh med seboj v času precej oddaljenih avtoric: pesmi klasika moderne poljske poezije Marije Pawlikowske Jasnorzewske (1891-1945) in sodobne poljske pesnice Justyne Radczyńske (r. 1965), ki nam nazorno uzaveščata »razliko med nekdanjim in sedanjim načinom pisanja poljskih pesnic« (Katarina Šalamun Biedrzycka). Pesmi je izbrala, prevedla ter k njim spremni notici napisala Katarina Šalamun Biedrzycka. [preberite več]

Maria Pawlikowska Jasnorzewska: Naravi

Narava, vsemogočna, bodi mi danes domovina! Naj ti bom podložna, s celim svojim grenkim srcem … (Kar sicer itak sem! Hote ali proti svoji volji bom morala nekoč umreti na tvoj ukaz …) Neusmiljena, tako do močnih kot do šibkih, si bila prva in boš zadnja. Zmagoslavno se boš pojavila sred ruševin, ob zatonu človeštva, kot zimzelen na mrtvaških spomenikih. Tvoj prapor: m a v r i c a – naj bo tudi moj, tako pisan kot nobeden drug na svetu. Ker kaj naj mi pod njim [preberite več]

Pogovor s Katarino Šalamun Biedrzycko

Ne dolgo nazaj sta skupaj s sinom Milošem prejela nagrado WisławeSzymborske za najboljšo prevedeno pesniško zbirko na Poljskem, gre za zbirko pesmi Počasna plovba Uroša Zupana. Najprej iskrene čestitke tebi, soprevajalcu in pesniku. Naj začnem najin pogovor kar s to nagrado: primerljive nagrade, kolikor vem, v Sloveniji nimamo. Ali bi jo rabili in če bi jo, zakaj bi jo rabili? Kaj je tisto, na kar takšna nagrada opozori? Ta nagrada je bila res veselo presenečenje. Poljska ima dosti [preberite več]

Justyna Radczyńska: v legnici se zdaj pišejo pesmi tako:

predvsem z belim šivom do zdaj uporabljanim samo za ločitve verzov z verzi rokuje se bolj s prazno vrstico in zgovornim molkom ker pomanjkanje besed je postalo edino protitelo za neizbežni erotizem jezika zdaj ga kroti neizgovorjeno, ki zaznamuje vsak naš molk z minusom besed torej smo tam prakticirali izključno pozdravljanja ki pa jim nismo dodali poslavljanj in ko mi niste govorili ničesar sem najbolj dojela, kaj ste hoteli reči in nisva molčala izmenoma, ampak [preberite več]

Pogovor z Justyno Radczyńsko

Začniva najin pogovor kar na začetku: kdaj in kako si začela pisati poezijo? To je bilo v mojih zgodnjih tridesetih. Takrat sem doživela neke vrste identitetno krizo, kar je pogosto pri ženskah, ko pridejo v ta leta, in prišla sem na misel, da bi redefinirala samo sebe. Pisanje mi je dalo tisti znameniti občutek pretakanja,toka, za katerega se včasih zdi, da je znak za pravo odločitev v zvezi s poklicem. Kmalu sem začela objavljati na spletu. Spletne strani, ki so odprte za javnost, [preberite več]

Maria Pawlikowska-Jasnorzewska: Razkošno poletje

Razkošno poletje, velikanski pav, ki stoji za ograjo parka in razprostira peresno pahljačo, ki se dviguje kot črnovijoličasti dim: naokrog se ozira z modrimi očmi, njegove zlato-sinje trepalnice so ganljive. In iz njegovih bleščečih prsi se trgajo močni kriki, da se trese lapuhov zeleno meso, drgečejo velika rabarbarina srca in zlatice, ki prevračajo listke iz ljubezni do žara, in orhideje, ki že, čeprav še pojejo, usihajo. O, sedi na moje okno, prečudovito poletje, naj zarijem [preberite več]

Patryk Czarkowski: ***

speč čutim, izluščaš nekega mene iz še nerazvitih slik kot da bi skušala zadeti v jedro. Na straži za vrati imaš svetlobo in spomin. nek svet. jaz tega ne morem vedeti za gotovo. spim. ko se zbudim je v sobi svetlo. Prevedla Katarina Šalamun [preberite več]

Józef Baran: Brez sodbe

vstopili smo v hlevu je leno zdaj pa zdaj zažvenketal mir muhe so z razmahom uganjale svoje norčije pod trebuhi telet nekatere so prirejale akrobatske točke sprehajajoč se po stropu z nogami navzgor kot po navadi pred božičnim večerom so se krave učile človeške govorice (ravnokar so ponavljale glagole) razen tega je bilo vse tiho nihče ni nič slutil nobena slamica ni zaškripala v opozorilo zajci niso prekinili svojega vsakodnevnega poučevanja malih vadeč staro umetnijo miganja z [preberite več]

Jadwiga Malina: Ko

Ko sem bila majhna sem mislila da ljudje vedno govorijo kot ljudje da je belo belo ko pa je sneg je zima da imajo vse mame rade svoje otroke ko pa si lačen kruh ne izgine kar na lepem mislila sem da vojna prihaja iz Nemčije in se k Nemcem vrača pravo življenje pa me čaka čez sto let ko bom pridna in bom rodila dosti otrok Prevedla Katarina [preberite več]

Miloš Biedrzycki: Porumbescu po sledovih Herodota

Šipci bodo torej zmeraj hoteli pesmi o Šipcih. V to sem prepričan. Šopci bodo hoteli brati o Šopcih. Pesmi Etiopcev so, kot vemo, temnopolte in širokonose. Tračanov – pegaste in rdečelase. Ko bi krave in konji pisali pesmi, bi njihove pesmi imele vsaka štiri noge. Šepci in Šapci so odkrili v sebi haploskupine. Nekaj kot zgrbančenja na kromosomih. Izhajajo iz starodavnih bojevitih ljudstev. Saj vendar ne iz nekakšnih kmetavzov. Punce, podobno kot lulčkov, verjetno nimajo [preberite več]