Ne dolgo nazaj sta skupaj s sinom Milošem prejela nagrado WisławeSzymborske za najboljšo prevedeno pesniško zbirko na Poljskem, gre za zbirko pesmi Počasna plovba Uroša Zupana. Najprej iskrene čestitke tebi, soprevajalcu in pesniku. Naj začnem najin pogovor kar s to nagrado: primerljive nagrade, kolikor vem, v Sloveniji nimamo. Ali bi jo rabili in če bi jo, zakaj bi jo rabili? Kaj je tisto, na kar takšna nagrada opozori?
Ta nagrada je bila res veselo presenečenje. Poljska ima dosti nagrad za svoje pesnike. Mesta (Wroclaw, Gdansk, Gdynia …) kar tekmujejo med sabo, katero bo na podelitev take nagrade oz. na pesniški festival, povezan z njo, povabilo več avtorjev (v Wroclawu jih je bilo npr. letos kar 140!), vendar pa je nagrada Szymborske bolj izjema v tem, da upošteva tudi tuje pesnike v prevodu (posebno nagrado za prevajalce ima tudi festival v Gdansku). Tudi letošnja podelitev teh nagrad v krakovski Operi poljskemu zmagovalcu in Urošu Zupanu je bila res veličastna. Njen enourni potek – z vključenimi filmi o nominiranih pesnikih – si lahko vsak ogleda na youtube (Wręczenie nagrody Szymborskiej), mene je pa še posebej veselilo, da sem v zahvali lahko opozorila na nekaj dejstev: v nasprotju z odličnim sprejemom slovenske poezije med samimi poljskimi pesniki oficialna poljska literarna kritika do zdaj ni posvečala dovolj pozornosti prevedenim slovenskim pesnikom (samo sama sem na Poljskem izdala 12 takih pesniških zbirk in dvojezično antologijo 25 pesnikov in pesnic od Prešerna do Zupana, če ne omenjam res številnih blokov v poljskih revijah). Rekla sem še, da je lavdacija poljske literarne kritičarke, predsednice žirije (razen nje in še enega poljskega univerzitetnega profesorja je bilo v njej 5 poznavalcev poljske literature iz prav toliko držav) glede tega pravi prelom. (Ne pozabimo, da je Rebula že zdavnaj (se pravi v svojih najboljših letih, ko so bila njegova razmišljanja o poeziji v samem vrhu takratne slovenske poetološke misli) napisal, da je Slovenija »pesniška velesila«!)
Tudi tisk, radio in televizija so tej nagradi posvetili ogromno pozornosti. Ob svojem imenu v Googlu sem ob sličicah naštela 28 različnih medijev, nekateri časopisi pa so o tem tudi spet in spet pisali. Kaj to pomeni za širjenje veljave pesništva v kaki deželi pa seveda ni težko uganiti.
Kje, kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje? Vem, da pesmi ne samo prevajaš, ampak jih tudi pišeš – na facebook strani Širi poezijo, ne strahu si lahko bralke in bralci preberejo tudi tvoje haikuje. Te je poezija vodila v prevajanje ali obratno in te je prevajanje pesništva spodbudilo, da si pričela s pisanjem verzov?
Pa posezimo daleč nazaj. Je poletje leta 1949. Pod vrbo žalujko na vrtu dedkove vile v Ptuju mama mene in leto dni starejšega brata Tomaža vsak dan pripravlja na vstop v tujo šolo: vemo, da jo bova obiskovala (jaz prvi razred, Tomaž drugi) v Mostarju, ker so očeta, pediatra, tja kazensko premestili – na nekem zdravniškem kongresu je namreč kritiziral direktive zdravniškega vodstva. Midva pa v odmorih med učenjem (celo cirilice!) na skrivaj pripravljava za mamo (kot darilo) vsak svojo pesniško zbirko: še zdaj imam ohranjen majhen karirast zvežčič, kjer je zapisanih (z velikimi tiskanimi črkami) in opremljenih z »ilustracijami« 43 mojih pesmic o vsakdanjih ali izmišljenih dogodkih (recimo: »Kača ni igrača! Po grmovju plazi se, če vas piči, k zdravniku hitro morate!« ali pa: »En, dva, tri, mački se mudi, tja v Škofjo loko, z mačkom na poroko itd.«) Pozneje sem seveda postala družinski »dvorni« pesnik in morala za vsako proslavo napisati kako prigodnico. Ko smo se po enem letu Mostarja lahko vrnili in se naselili v Kopru, so mi tu že kmalu začeli priobčati pesmice v lokalnem časopisu. Šlo je pač za moje veselje do rimanja in izmišljij, kar pa mi je po nekaj letih zaustavil goli intelekt. Potem sem postala bralka prave poezije in me je kak Lorca ali Župančič znal zanesti v številne ekstatične trenutke, o katerih pa sem vedela, da jih lahko samo podoživljam, ne pa sama ustvarjam. Tako sem se že na začetku srednje šole odločila, da bo moja ustvarjalnost v pisanju o odkritih zakonitostih v vsem, kar se tiče pesniške energije, in prenašanje teh odkritij bralcem svojih analiz, da bi čim več ljudi lahko vstopalo v stik s to energijo. (Kaj je zame ta energija, pa sem podrobneje opisala v poljskem intervjuju, ki se ga zdaj – prevedenega – lahko prebere v moji zadnji knjigi Med Slovenijo in Poljsko.) Tudi prevajati sem začela poezijo zato, da bi jo posredovala bralcem v drugem jeziku, še prej pa, da bi se sama zavedla, v čem je njeno bistvo. To, da sem pred kakimi dvajsetimi leti napisala nekaj deset haikujev, pa je bilo že vračanje v »otroški« čas veselja do podoživljanja kakih občutkov v strogi formi, ki pa s pravo poezijo nima dosti skupnih točk. Tebi sem jih dala za projekt Širi poezijo, ne strahu! bolj za šalo kot zares, iz simpatije do takega projekta, ki lahko pozitivno deluje v družbi, ampak velika poezija, ki me je vedno najbolj zanimala, je seveda nekje drugje.
Študirala si slavistiko v Ljubljani, Zagrebu in Krakovu, kjer si leta 1976 tudi doktorirala. Kako se spominjaš tistega časa, v čem je, sploh z ozirom na poezijo, podoben današnjemu času in v čem se razlikuje od njega? In kako so se mesta in dežele, kjer si študirala in tudi živela, razlikovala med sabo?
Moje življenje je bilo res ves čas povezano z literaturo: predvsem v mladostnem hotenju vsrkati vase kar največ vsega, tičočega se besedne ustvarjalnosti in njenega raziskovanja, sem leta 1963 za eno leto zapustila dušečo me Ljubljano in se vrgla v študiranje v Zagrebu in Krakovu. Sem pa bila ves čas bolj »samotna volčica« in sem se družila predvsem s knjigami v tamkajšnjih bibliotekah in knjigarnah. Mi je pa imponirala »zagrebška stilistična šola« in njeni v vsem svetu uveljavljeni profesorji, šla sem pa tudi na primer v uredništvo takrat odlične revije Razlog, da bi jo potem predstavila v naši študentski Tribuni. Iz Krakova pa sem pisala o poljskem kulturnem življenju (ki je bilo res na visokem nivoju) največ za Naše razglede. Tudi velike poljske poloniste se mi je še posrečilo poslušati, takrat so bili izredno vplivni (recimo profesor Wyka s svojo skrbjo za vso poljsko literaturo kot »gospodar ne celotni posesti«) in so tako držo kot visoko poslanstvo prenašali tudi na svoje študente. Pomembno pa je bilo tudi to, da je bilo takih polonističnih univerzitetnih središč zelo dosti in da sem se lahko udeleževala tudi srečanj njihovih študentskih znanstvenih krožkov z množico referatov. Spominjam se, da sem po petih letih od zaključka svojega študija v Ljubljani ljubljanskim slavistom očitala, da se v tem času na tej fakulteti ni nič spremenilo, medtem ko so na Poljskem v tem obdobju pritegnili k znanstvenemu raziskovanju domače literature »vsaj sto novih mladih ljudi«.
Poljska je ob Irski ena mojih dveh pesniških arkadij, občutek imam, da prav tam najdem zame najbolj vznemirljive pesnice in pesnike. Kaj je tebe pritegnilo na Poljsko? Skozi čigavo poezijo te je prvič nagovorila poljska poezija in na kakšen način te je nagovorila?
O tem, kako sem tam odkrila Czeslawa Milosza (ki je bil kot emigrant sicer na »indexu«) se lahko prebere v že omenjeni knjigi Med Slovenijo in Poljsko (pred kratkim je bil ta tekst tudi prebran v Arsovi oddaji Esej na radiu). Sicer pa me je od samega začetka na Poljskem navdušil visok nivo njihove sodobne poezije, predvsem tiste izpod znaka Eliota. Knjigarniške police so se tudi šibile pod množico zelo poceni pesniških zbirk. Spominjam se, kako sem jih na desetine nosila po žepih vintjake, recimo na smučanju v Tatrah ob velikonočnih počitnicah (kjer sem, mimogrede rečeno, spoznala tudi svojega bodočega moža). Vse te prebrane zbirke sem pozneje izkoristila kot gradivo za svojo študijo O poljski liriki XX. stoletja, ki je izšla leta 1964 v treh številkah Sodobnosti (in je ponatisnjena v knjigi S poljskimi avtorji (in ne samo …). Sicer pa pred tem privatnim (študijskim) odhodom na Poljsko nisem dosti vedela o njihovi poeziji, čeprav sem od začetka študija v Ljubljani hodila na lektorat poljskega jezika.
Ob prevajanju ne moreva mimo tvojega znanstvenega dela. Si avtorica izjemno zanimivega dela, ki ga več kot priporočam v branje vsem, tudi pesnicam in pesnikom, Anton Podbevšek in njegov čas (1972). Zakaj si se odločila za proučevanje Podbevška in zgodovinskih avantgard? Ali meniš, da bi izkušnja zgodovinskih avantgard morala biti danes bolj navzoča v slovenskem pesništvu?
Za preučevanje Podbevška sem se odločila, ker sem videla nekatere podobnosti med avntgardo in poezijo Tomaža Šalamuna, ki je v tistih časih brez dvoma bil najzanimivejši pojav v Sloveniji (čeprav naj tudi povem, da je Tomaž takrat Podbevška označil kot »genialoida«). Definicije o tem, kaj je res ustvarjalna poezija, ki sem jih zbrala v tej knjigi, so verjetno povzročile, da je imela ta študija precej velik odmev. Kar nekaj ustvarjalcev mi je pozneje reklo, da so jo z navdušenjem brali, recimo Miklavž Komelj, Dean Komel, Boris Šinigoj in še kdo, mladi Jančar npr. je objavil zelo pozitivno recenzijo itd. Ko pa sem v 3. številki I.D.I.O.Ta prebrala izbor podobnih definicij poezije, sem navezala stik s to skupino in jim ponudila prevode. Tibor Hrs Pandur je pozneje iz lastne iniciative prebral to mojo knjižico in se mi zahvalil za njen obstoj. Škoda pa je, da premalo ljudi upošteva, da je to samo polovica (na Poljskem predelana) doktorata, ki sem ga zagovarjala in izdala v poljski znanstveni založbi; drugi del obravnava Antona Vodnika. Ves ta tekst je v celoti preveden in je izšel v moji prvi knjigi izbranih študij S slovenskimi avtorji, za izdajo katere se je leta 1994 zelo potrudil Andrej Brvar. Tam je tudi prevedena moja avtorefleksija nad tezami tega doktorata, za katero sem hotela, da bi jo – pod psevdonimom – objavila najboljša poljska revija, pa se mi ta »podvig« ni posrečil. Šlo mi je pač za širjenje lastnega videnja tega, kar je najvažnejše v poeziji, ne glede na uveljavljene literarnozgodovinske oznake. To sem pravzaprav delala celo svoje življenje, tako z izborom pesnikov, ki sem jih prevajala, kot s pisanjem o njih. Ker mislim, da je imelo to pisanje nadčasovno vrednost, mi je za to, da bi to kdo spet in spet bral – odtod moj napor, da sem na stara leta sama pripravila nov izbor svojih starih tekstov (»tretji – zadnji avtorski – izbor iz člankov in razprav«), sem pa jih pospremila z dedikacijo »novim generacijam, da bi segle po prvem in drugem izboru«, saj je v prvih dveh knjigah največ močnih tekstov.
Prevajaš, če smem tako reči, dvosmerno: iz slovenščine v poljščino in iz poljščine v slovenščino. V čem se ti dve smeri prevajanja razlikujeta in v čem se pokrivata? Torej ali se srečuješ s podobnimi problemi pri prevajanju iz slovenščine v poljščino kot pri prevajanju iz poljščine v slovenščino? In še, prevajaš tako poezijo kot prozo – v čem se razlikuje prevajanje poezije od proze?
Začela sem prevajati pesmi ali dele pesmi iz poljščine ob tisti omenjeni prvi veliki študiji o poljski liriki XX stoletja, da bi ponazorila svojo razlago o teh pesnikih, potem pa sem jih začela prevajati za Tribuno, Dialoge itd., da bi Slovenci spoznali tudi tiste pesnike, ki jih študija ni zajemala. Prvi moj zelo zahteven prevod iz poljščine (če tu zanemarimo prevode treh dram, ki jih je naročilo SNG Drama) pa je bil roman W. Gombrowicza Ferdydurke, v katerem sem hotela njegove prevratne ideje kar najbolj približati Slovencem, se pravi, jih nekako »posloveniti«. Zato sem tam, recimo, namesto množice naslovov poljskih pesniških zbirk, ki jih Gombrowicz osmeša, navajala slovenske, ko se pisatelj norčuje iz sebi nasprotnega kritika in s tem namenom priobča njegovo pesem, sem tja namestila pesem slovenskega pesnika, ki me je hotel diskvalificirati itd. Torej sem bila tu blizu tvojih naslednjih dveh vprašanj, kjer plediraš za prevod, gledan predvsem kot avtorsko delo. Naj se torej tu znajdeta ti dve tvoji vprašanji:
In kaj je zate prevajanje? Je v prvi vrsti prestavljanje neke pesniško/pisateljske izkušnje iz enega jezika v drugega ali pa je vendarle tudi avtorsko delo? Gayatri Spivak je nekje zapisala, da se prevajalec, prevajalka morata »predati« tekstu prav tako, kot se mu morata predati avtor ali avtorica.
In še vprašanje, ki se mi vedno znova zastavlja in ki botruje tudi mojemu vrstnemu redu »čestitanja« v prvem vprašanju: kdo je avtor prevoda – prevajalka oziroma prevajalec ali avtor, avtorica originala? Zame osebno je, ker se tudi sam poskušam v prevajanju in vem, kako zahtevno delo je to, avtor prevoda prevajalec oziroma prevajalka …
… jaz pa se bom vrnila k tvojemu 6. vprašanju: pri prozi se lahko marsikateri stavek po svoje pove in je to prevodu samo v korist. Pri veliki poeziji (in samo to sem na začetku hotela predstaviti Poljakom) pa se ne sme spremeniti ene same besede, ker je bil tekst »ustvarjen« in ne samo »napisan« (po znani definiciji Josipa Vidmarja). Pa tudi takrat še nisem bila tako samozavestna v poljščini, da bi lahko kaj enakovrednega dodajala od sebe. Obe ti predpostavki sta botrovali mojemu vedno bolj trdnemu prepričanju, da mora prevajalec samo stopiti v isto občutje (ujeti isti »val«), kot ga je imel avtor v trenutku ustvarjanja, in biti samo posrednik, prevajalec (prevodnik kot pri električnem toku) ustvarjene energije, se pravi medij, ne pa avtor. Če je pesem res tako kvalitetna, da je vsaka beseda edino možna na edino možnem mestu, se kot taka pojavi tudi v drugem jeziku. Če pa si je pesnik, ko je pisal pesem, moral izmišljati posebne »trike« v obliki, da bi pesem delovala, potem, seveda, morajo ti »triki« biti izumljeni v drugem jeziku drugače, in je tudi prevajalec potem res tudi avtor prevoda. Torej »predanost« tekstu absolutno; čim boljši je tekst, pa v prevodu tem manj »jaza« prevajalca … In če se vrnem k začetku tvojega 6. vprašanja: v slovenščino lahko prevajam tudi poljsko prozo, v poljščino pa samo tako prozo, ki ima iste lastnosti kot velika poezija, ki torej ni bila samo »napisana«, ampak »ustvarjena« (in tu se umeščajo moji prevodi Gruma, Kovačiča in Šelige, pa mladih Bracota Rotarja, Branka Gradišnika, Marka Švabića in Prežihovega Voranca – bibliografija vseh prevodov, pa tudi drugih tekstov, je objavljena v knjigi Med Slovenijo in Poljsko).
Za konec bi se rad posvetil zbirki Dve poljski pesnici, ki bo v kratkem izšla v obliki dvojezične e-knjige pri Poiesis. Gre za zbirko dveh odličnih poljskih pesnic, ki ju loči kar velik generacijski »prepad«: Maria Pawlikowska Jasnorzewska se je rodila leta 1893, Justyna Radczyńska leta 1965. Gre za izjemno zanimiv koncept, pri katerem sem zelo »zastrigel z ušesi«, saj ne gre le za predstavitev ene same avtorice slovenskemu bralstvu, temveč za zbirko, ki nemara tudi v okviru poljske pesniške tradicije vzpostavlja neke navezave, gradi pesniške mreže …
Moj izbor za tvojo novo knjižno zbirko je bil namenoma tak, da bi povezoval »staro« in »novo«, če je le tu in tam mogoče zaslediti resnično pesniško energijo. Radczyńska je predstavnica poljske pesniške generacije, ki je zelo radikalno uvajala »novo«, za kar se je zdelo, da ne more imeti nič več skupnega s »starim«. Kot podobno tvegan podvig bi ta generacija lahko imela mojo zamisel slovenske antologije, kjer sem, »touttes proportions gardées«, začela s Prešernom in končala s Tomažem Šalamunom in mlajšimi. (Mimogrede – seznam teh mojih petindvajsetih izbrancev z naslovi vseh prevedenih pesmi si lahko vsak prebere v knjigi S poljskimi avtorji (in ne samo . . .). Pa vendar sem v pogovoru za Delo s Tanjo Jaklič, ob tem, ko sem leta 2008 dobila Lavrinovo diplomo, lahko navedla dva poljska pesnika iz omenjene »nove« generacije, ki sta pisala tako:
Znani kritik in pesnik K.Maliszewski v reviji Studium. Pismo Literacko-Artystyczne 1996/5: »Pesmi je izbral in prevedel nekdo, ki ima zelo premišljene filozofske preference, lastno in sugestivno vizijo tega, kar je v poeziji najbolj kvalitetno (. . . ) In tako ustvarjalna in zavestna sestavitev tuje antologije postane pomemben glas v diskusiji o najnovejši poljski poeziji.« In še je napisal: »Nenadnih odkritij, presunljivih in fascinantnih trenutkov ima tu občutljivi bralec na pretek.«
Drugi literarni kritik M. K.Wasilewski, na začetku svoje poti prav tako pesnik, pa je v reviji Czas Kultury 1996/3 svojo obširno recenzijo začel tako: »Ne bo pretirano, če zatrdim, da je antologija slovenske poezije ena najbolj nenavadnih pesniških knjig, kar jih je izšlo na Poljskem v zadnjih nekaj letih . . . Mah in srebro je magična knjiga, mogočna s svojo fantastično energijo in prelepa v patetični preprostosti . . .«
Torej je vredno povezovati »novo« s »starim«, če smo le dovolj občutljivi za čudež, ki se mu reče »poezija«.
* Od takrat so v knjižni obliki izšli tu še moji izbori Prešerna, Župančiča in Jesiha – op. 2023.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved