Maria Pawlikowska Jasnorzewska: Naravi

Narava, vsemogočna, bodi mi danes domovina!
Naj ti bom podložna, s celim svojim grenkim srcem …
(Kar sicer itak sem! Hote ali proti svoji volji
bom morala nekoč umreti na tvoj ukaz …)
 
Neusmiljena, tako do močnih kot do šibkih,
si bila prva in boš zadnja. Zmagoslavno
se boš pojavila sred ruševin, ob zatonu človeštva,
kot zimzelen na mrtvaških spomenikih.
 
Tvoj prapor: m a v r i c a – naj bo tudi moj, tako pisan
kot nobeden drug na svetu. Ker kaj naj mi pod njim grozi?
Kdo je od tebe močnejši, da bi naju ponižal?
Kdo bi me lahko izgnal iz tvojih vseobjemajočih posesti?
 
Ker kje so tvoje meje, najstarejša patria?
Sonce in mesec – najina, in mlečnih cest razlitje.
Kdo naj bi naju premagal, kdo bil močnejši od naju?
Pred kom trepečejo vladarji, ko jih branijo štabi zdravnikov?
 
Mavrica, zastava, ki se viješ nad vsemi paviljoni
vseh držav! Roke okupatorjev te ne morejo doseči!
Sedembarvno kokardo hočem nositi na prsih
in na velikost narodov gledati čez rame.
 
Moja polomljena krila, potrgano preteklost
polagam predte. Od zdaj naprej, žareča od ponosa,
bom gledala brez strahu in brez zanosa
na spreminjajoči se vsako leto zemljevid …
 
Za tvoje obvarovanje mi ni treba moliti,
ker se boš obvarovala sama, ti, na veke vekov večna.
 
leta 1941, London
 
Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka

Maria Pawlikowska Jasnorzewska

Latest posts by Maria Pawlikowska Jasnorzewska (see all)