Wojciech Kass: Govorile so ženske

Potrkal sem na vrata starega pesnika,
z rožami, skuto iz Wejsun,
paradižniki iz Wojnowa, številko revije
Topos in diplomo pesniške nagrade Orfej.
Posadili so me v sobi,
kamor je vsak hip pritekla vnukinja
Lena, tekala je ven in not
kot kakšen angelček, enkrat mi je dala toplo
pando, drugič surikatko z izbuljenimi
očmi. Pesnik je sedel na zofi
med ženskami svojega življenja,
ženo Swietlano in hčerko, in skoraj nič
ni govoril, razen enega stavka o tem,
da se je v njegovi starosti in s takimi boleznimi
težko česar koli veseliti.
Govorile so ženske, on pa, pogreznjen sam vase,
je s težavo držal glavo pokonci in se nagibal
na levo stran, kot da bi mu težilo srce,
kot da je to utež, ki vleče
njegovo suho telo na dno doline,
v pokrajino, kjer se sen svetlika kot negibno
jezero. Zdel se mi je kot nemočen
otročiček v pernici, h kateremu vsak čas
priteče mamica, da bi ga posadila
pokonci. Njegove oči so še vedno žarele
kot lampijoni, jaz pa sem pomislil na oči
zaskrbljenega volka, ki je na preži na robu
gozda in ne ve, ali naj izbere človeška
bivališča, ali pa naj se umakne v goščavo
k svojim, ki jih je iztrebila zgodovina,
preoblečena v lovsko uniformo, k vonju
po svojih, k praznim ležiščem po njih.
Govorile so torej ženske, on pa se je nagibal
na levo stran, kot da bi hotel zaspati in sanjati
o svobodni Mazurski deželi, ki napolnjuje z ljudmi
niše, hodnike, ganke, izbice
teh preprostih sanj, ki jih nekdo sovražno
prekinja kot amaterski filmski trak.
Govorile so ženske, on pa se mi je naenkrat
zazdel majhen, nenavzočen,
in nazadnje sem zagledal ti dve ženski,
ženo Swietlano in hčerko, kako ga primeta za roke
kot fantička, ki se je obesil na njune
močne roke in brca po zraku z nožicami,
kot da se pelje na nevidnem otroškem kolesu,
ampak sploh ni lahek, ker je sprejel vase exodus
mazurskega plemena, njegovo težko usodo,
krajinske slike, ki jih ni več, predvsem pa
tisti posebni odtenek njihove duše,
katere ogrodje se ravno zdaj,
v notranjih prostranstvih pesnika,
začenja drobiti, osipati in spreminjati v pepel.
Še naprej so torej govorile ženske.

Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka

About
Latest Posts

Wojciech Kass

Wojciech Kass, pesnik, rojen leta 1964 na severu Poljske, organizator literarnega življenja in sourednik revije Topos, že četrt stoletja živi v mazurskih gozdovih, v zgodovinski hiši ob jezeru, ki jo je spremenil v pomembno pesniško središče (tu podeljujejo tudi nagrado za zbirko leta Orfej). Do zdaj je izdal 18 pesniških zbirk, v svojem opusu pa ima tudi številne knjige esejev in zapiskov. Tu prevedene pesmi so iz obširnega izbora njegovih pesmi in pesnitev iz let 1996-2021, natisnjenega z naslovom Metafizični kamenček.