Šel sem s počasnim korakom po ulici Giovanni Boccaccio
v smeri nasprotni teku Mugnoneja, ki se izliva v Arno,
šel sem mimo platan, tis in lovorjev, katerih liste tudi
pri nas uporabljamo kot začimbo pri pripravljanju juh.
Šel sem mimo oljčnih nasadov, mimo akacij, grmov
s cvetovi glicinij in vrtnic in mimo še dveh rastlin,
za kateri imena sem zvedel v Lapiczah na Podlesju.
Pot se je nenehno dvigala, v San Domenico
sem šel mimo samostana s sliko Matere božje med angeli,
izpod čopiča brata Janeza iz Fiesol, imenovanega Fra Angelico:
kopijo njenega angela, tistega s portativom, uporabljanega
med procesijami in podajajočega ton gregorjanskim
zborom, sem dobil v dar od B. trideset let po tem,
ko je bila prvič, v nekem dnevnem časopisu,
objavljena moja kratka, okorna pesem.
Pot, ujeta med zidove, pokrite z bršljanom
in divjo trto, železna vhodna vrata, vile Papiniano, Albizi,
Malafrasca, Rondinelli, je še vedno, tokrat
po ulici Vecchia Fiesolana,vodila navzgor, šel sem mimo vile, kjer
je poletne dni preživljal pont max Pius XII in vile Medičejcev,
kjer so hoteli zastrupiti brata, lepotca Julijana in grdega
Lorenza II Veličastnega. Sto oseminpetdeset let prej
je šel tod, po tej stari, ozki poti, avtor Stare bajke,
ki je potem napisal: razgled je prelep, vsak obrat
glave ga popestruje. Ko sem torej obrnil glavo nazaj,
nisem mogel verjeti, da to, kar vidim, je: Arno in njegova
dolina, po kateri so se razlile Firence, okamnele,
ki se zdaj leskečejo v soncu kot dragoceno namizno posodje,
nad vsemi njenimi posodicami pa se dviguje
kupola Duoma. In ko sem se vračal, po isti poti,
sem nekje blizu ulice Giovannija Boccaccia zaslišal ritem
svojih korakov: To je, to je, to je.
To je.
Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka
- Wojciech Kass: Krize, krhanja - 4. 2. 2023
- Wojciech Kass: Govorile so ženske - 1. 2. 2023
- Wojciech Kass: Pisoča roka – fragmenti* - 31. 1. 2023