Najnovejše objave

Pesniška delavnica Poiesis 2016

Ko me napiše pesem – pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016

V soboto, 18. marca 2017, se je v Hostlu Celica, v Galeriji Srečišče, odvil pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016 »Ko me napiše pesem«. Na začetku je predsednik Kulturno-umetniškega društva Poiesis Jaka Železnikar predstavil delovanje in cilje društva, v nadaljevanju pa smo prisluhnili poeziji desetim izmed dvanajstih avtoric in avtorjev, ki so prispevali svoje pesmi za zbornik. Nastopili so: Andreja B. Čerin, Barbara Gale, Majda Kočar, Jana [preberite več]

Ko me napiše pesem – Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016

Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016 Ko me napiše pesem prinaša pesmi avtoric in avtorjev, udeleženk in udeležencev pesniške delavnice, ki je spomladi 2016 potekala pod vodstvom Petra Semoliča. Zbornik je do neke mere prerez dela na delavnici, vendar pa je v veliko večji meri predstavitev individualnih poetik njegovih avtoric in avtorjev. V zborniku se predstavljajo pesnice in pesniki različnih generacij in različnih pesniških pisav, ki segajo od lirike prek narativne in mestoma [preberite več]

Karmen Vidmar: Nekaj sem morala prihraniti

nekateri spomini ne izginejo in ostanejo pripeti na zgodnje otroštvo mislim da sem bila še kot nepopisana tabla v učilnici spominjam se kako nisem razumela materinih besed sosed je umrl jutri bo pogreb nenavadno čudno sem pogledala  in si mislila  sem narobe razumela rekla sem  saj ne moreš umreti toda z odraščanjem sem opustila misel nona ki je bila katoliško usmerjena me je dobronamerno učila o peklu in nebesih ter bogu in angelih ki so za oblaki in nas gledajo [preberite več]

Vesna Šare: Luna

tvoj obraz je moja ahilova peta nikoli ne vem koliko se ga smem dotakniti da se bo obračal k meni kot moja luna zato ujamem vetrove jih odnesem na širna polja in pustim tam da ne razpihajo tvojega odseva na gladini mojih prstov   (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca [preberite več]

Petra Skušek: Starka

    Pred hišo me pozdravi starka, skoraj je ne bi opazila, ker so se njene pege zlile s šekastim ometom. Nasmehne se, njena vlažna zrkla počasi mežikajo. Na roki nosi prstan, čeprav je dragulj že zdavnaj odpadel in je zdaj le še kovinski okvir, prazna postelja. Pohitim mimo in se spomnim, kako sta babica in dedek premetala cele kupe zemlje, sta želela premakniti svet? Potem sta dolgo stala pred oknom in strmela v prazno. (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice [preberite več]

Marko Skok – Mezopotamsky: Ne zgibaj barčic, Ljubec!

  Ne zgibaj barčic, Ljubec!   Elegije mrtvih oči zagrinjajo gladino morja,   grabijo za nedosegljivim soncem in vse bolj nedostopno obalo.   Brez prestanka bledijo mrtve duše angelov in smrtnikov,   jekajo zapoznele misli iz razvalin bolečemrtvih jezikov,   amputirane zgodbe neutišanega razčlovečenja.   Čutiš, kako je prenasičen s soljo in do obisti zamorjen sleherni val?   Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ljubec, v beli so vse barve, [preberite več]

Alenka Kveder: Čas je

I.   v nekem valu si videla obraz je dobil barvo prsti nekega moškega so se oklenili razklenili in omahnili čas ni bil pravi so le ljudje kraji obale so vsako popoldne lezle pod gladino so kodrali vetrovi in v nekem valu si videla obraz   (pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca [preberite več]

Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae

Nekdo je premaknil kamen. Prepričan si v to. Leta že hodiš mimo njega in ves čas je ležal tam. Navadil si se nanj. Še včeraj je bil na svojem mestu ob poti. Nepremičen. Danes napol štrli nad prepadom. Gams? Popotnik? Ga je vzela v roko, z blazinico kazalca nekaj časa gladila njegovo kameno strelo in ga odvrgla? Ker je težek. Enkrat se bo dokončno prevalil. To si že videl. Spodaj na poti bodo ljudje. Oče in dva sinova. Upiralo se ti bo zakričati. Morda jih bo zgrešil. Premaknil [preberite več]

Ivanka Kostantino: Sinergija

Lovci se spuščajo po strmini. Sledi jim krdelo psov. Glave potiskajo k tlom. Ovohavajo.   Neverjetna je podobnost med hrti in drevesi, ki z golimi vejami segajo daleč v nebo.   (pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca [preberite več]

Jana Kolarič: Potovanje

Ne poznate mojega imena. Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje. Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela. Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje in jih nalagale na ladje. Kapitan je nabiral mornarje za posadko. Priprave so bile dolge in naporne.   Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče. Zakaj v neznano, tja – na rob sveta? Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove. Bila sem [preberite več]
1 2