Jana Kolarič: Potovanje

Ne poznate mojega imena.
Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje.
Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela.
Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje

in jih nalagale na ladje.

Kapitan je nabiral mornarje za posadko.
Priprave so bile dolge in naporne.
 
Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče.
Zakaj v neznano, tja – na rob sveta?
Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove.
Bila sem družabnica in pomočnica.
Neskončne tedne smo bivali skupaj na krovu, strmeli v zvezdnato nebo,
se borili z morjem, z vetrom, in sami s seboj.
Čas je valovil.
 
Nekega dne smo pristali.
Pljuskanje plitve vode na obali. Kričanje ptičev.
Brž ko so začutili trdna tla pod seboj, so zakurili ogenj. Razvili svojo zastavo.
Dali svoj pečat Novemu svetu.
Nato so začeli raziskovati, primerjati …
Vse je bilo tako drugače in vendarle enako.
Ptiči so imeli veliko bolj pisano perje, tako kot ljudje – Indijanci,

ki so se krasili z njim.

Enakomerni valovi. Valovi. Valovi. Valovi.
Pred njimi je bil svet, ki ga je bilo treba osvojiti.
 
Ne poznate mojega imena.
Opazovalka in pomočnica sem.
Slišite ta zvok jeklenih ptičev?
Preskočili smo stoletja. Država se spet zapleta v spopade.
Motorizirana vojna.
Jaz sem tu, da jim dajem ritem. A včasih me je strah …
 
Tudi sama se včasih zalotim pri enakomernih, živce parajočih udarcih.
Tok, tok, tok … kot s kladivom po kovini.
To so vendar otroci.
Pa ne pri igri. Otroci morajo delati v »potilnicah«, suženjskih delavnicah,

kjer nastajajo novi proizvodi. Za novo požrešno družbo.

Robotizacija.
Človek – robot.
Novi svet doživlja svoj razcvet.
V daljavi je slišati rafale strojnic.
 
Pozabila sem, kako mi je ime. Ne vem več, ali sem glasba ali vojna.
 
(pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Jana Kolarič
Latest posts by Jana Kolarič (see all)