Najnovejše objave

Alenka Kveder: Čas je

I.

 

v nekem valu si videla

obraz je dobil barvo

prsti nekega moškega so

se oklenili razklenili in

omahnili čas ni bil

pravi so le ljudje kraji

obale so vsako

popoldne lezle pod

gladino so kodrali

vetrovi in v nekem

valu si videla obraz

 

(pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Alenka Kveder

Alenka Kveder

Po začetnih verzih, ki so nastali v najstniškem obdobju, je sledila dolga pavza. Po končanem študiju se je pričelo obdobje obiskovanja gora. Sčasoma so se iz enodnevnih obiskov visokogorja porodili trekingi, ki so se povezovali s spoznavanji drugih dežel, kultur, običajev. Po nekaj daljših tovrstnih potepanjih, ki so bila v osnovi namenjena goram in so bila v manjšem delu popotniško obarvana, je gorovje počasi izgubljalo višino in je ostalo le še pohajkovanje in spoznavanje, hm, verjetno predvsem sebe. Pred dobrim desetletjem, ko sem začutila, da mi kot naravoslovki nekaj manjka, sem se odločila za podiplomski študij družboslovja. Tu so me našle besede, ki so se začele sramežljivo povezovati v neke druge nove pomene. Začela sem s haikuji pa tankami, počasi so nastajale tudi daljše pesmi, ki pa še vedno niso dolge. Leta 2012 sem bila finalistka Pesniškega turnirja, tega leta je izšla tudi moja prva pesniška zbirka "Lunini o(d)pilki". V kaj se bo prelilo pisanje, ne vem, vem pa, da me že nekaj let ob pisalni mizi vztrajno čaka postavljeno slikarsko stojalo.
Alenka Kveder

Objave avtorja Alenka Kveder ( poglej vse)

O Alenka Kveder (1 Člankov)
<p>Po začetnih verzih, ki so nastali v najstniškem obdobju, je sledila dolga pavza. Po končanem študiju se je pričelo obdobje obiskovanja gora. Sčasoma so se iz enodnevnih obiskov visokogorja porodili trekingi, ki so se povezovali s spoznavanji drugih dežel, kultur, običajev. Po nekaj daljših tovrstnih potepanjih, ki so bila v osnovi namenjena goram in so bila v manjšem delu popotniško obarvana, je gorovje počasi izgubljalo višino in je ostalo le še pohajkovanje in spoznavanje, hm, verjetno predvsem sebe. Pred dobrim desetletjem, ko sem začutila, da mi kot naravoslovki nekaj manjka, sem se odločila za podiplomski študij družboslovja. Tu so me našle besede, ki so se začele sramežljivo povezovati v neke druge nove pomene. Začela sem s haikuji pa tankami, počasi so nastajale tudi daljše pesmi, ki pa še vedno niso dolge. Leta 2012 sem bila finalistka Pesniškega turnirja, tega leta je izšla tudi moja prva pesniška zbirka “Lunini o(d)pilki”. V kaj se bo prelilo pisanje, ne vem, vem pa, da me že nekaj let ob pisalni mizi vztrajno čaka postavljeno slikarsko stojalo.</p>