Andreja B. Čerin: Rdeči čeveljci

Še vedno jih sanja. Gladki kot svila in rdeči kot
so bila njena lica, ko si jih je prvič nadela.
»Adijo, spodobnost«, je zašepetala tistega dne.
Je bila to radost, ki jo je klicala po imenu?
 
Čeveljci so rdeče žareli in žarela je ona.
Čudna lakota jo je gnala v vedno isti ples,
brez konca, brez konca, brez konca.
Na rdečih čeveljcih se kri komaj opazi.
 
Rdeče so gorela njena stopala, ko se je zmuznila
skozi edino špranjo svetlobe in odšla
iz svojega pretihotapljenega življenja.
 
Zastrupljeni rdeči čeveljci, prepovedani
in ljubljeni, še vedno vabljivo žarijo.
Ona pa pogled odvrne stran.
 
(pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Andreja B. Čerin

Latest posts by Andreja B. Čerin (see all)