Barbara Gale: Otrok

Nisem prezahteven.
Pravzaprav najraje sedim na veliki rumeni žogi
ter padam počasi.
Na njeno mehko površno obdelano oblogo.
Včasih zajočem.
Vendar moj jok ne traja dolgo.
Skrbno pazijo name.
Me skorajda ne izpustijo izpred oči.
Ljubijo me.
Seveda me ljubijo.
Poklanjajo mi igrače.
Take, ki govorijo, se smejijo.
Vse, samo za moj nasmeh.
Najljubša jim je modra barva.
Posnetek visokega vala, ki tako naravno in gladko
boža rjavi pesek ob obali.
Ta isti pesek, ki spolzi skozi moje prste v trenutku.
Trudili so se.
Da bi vzljubil hladne valove.
Meni so se zdeli okrutni.
Zato sem zrl v galebe in trepetal skupaj z njimi,
ko so se vzpenjali višje in višje nad valove.
Veste jaz nisem navaden otrok.
Ne znam se obnašati ob tolikih igračah.
Pred obraz mi molijo njihove plastične ude
in z žagovino zapolnjene praznine.
Mirno čakam z zaprtimi očmi ter se bliskovito spremenim v rožnato kurkumo.
Na svojem tankem steblu zadovoljno opazujem potek
ter pazljivo spremljam vsakršen šum v moji prisotnosti.
 
(pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Barbara Gale

Latest posts by Barbara Gale (see all)