Petra Skušek: Starka
Pred hišo me pozdravi starka, skoraj je ne bi opazila, ker so se njene pege zlile s šekastim ometom. Nasmehne se, njena vlažna zrkla počasi mežikajo. Na roki nosi prstan, čeprav je dragulj že zdavnaj odpadel in je zdaj le še kovinski okvir, prazna postelja. Pohitim mimo in se spomnim, kako sta babica in dedek premetala cele kupe zemlje, sta želela premakniti svet? Potem sta dolgo stala pred oknom in strmela v prazno. (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice [preberite več]