Najnovejše objave

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Prvo pismo Andražu Poliču

Andraž

Dolga pisma so pisali v časih, ko je bilo dvajset kilometrov na uro to, kar je za nas danes 210. Skratka, čas je bil takrat tisočkrat počasnejši, raztegljivejši, danes pa je skrčen na množico trenutkov, v katerih smo zasipani z milijonom enih, večinoma nepomembnih informacij, brez katerih si ne predstavljamo sveta in ki prihajajo z vseh strani tako intenzivno, da se na njih ne odzivamo več fizično, ampak samo še mentalno. Racionaliziramo strah, potlačujemo jezo, skrivamo veselje, zatiramo lastno norost in praznino želje filamo s potrošniškimi sladkorčki. Če tisočkrat vidim sliko pohabljenega otroka, se bom nanjo sčasoma privadil, še posebej če bom v naslednji porciji dobil najbolj vpojne ženske vložke, ki uspešno brišejo sledove krvi. Na facebooku včasih objavim kakšno svoje razmišljanje in čakam na odziv, nazadnje sem odprl večno temo t. i. močnih žensk, ki obglavijo moškega, da bi nato svojo dvospolno pozicijo opravičevale z njegovo krivdo, ker je stisnil rep med noge. Tokrat sem takšnim ženskam popihal na dušo, ker sem objavil, da z močjo prikrivajo svojo ranljivost, na drugi strani pa »obsodil« svoj spol, da je pri njih odpovedal na celi črti, ker je hotel ohraniti svoj ego za vsako ceno, da bi ga še kaj ostalo za njegove siceršnje oboževalke. Kot vidiš, sem dregnil v osat, saj so me ženske že začele postavljati na oltar kot edinega moškega, ki je pripravljen priznati svojo šibkost, in si s tem na simbolni ravni onemogočil tisto, kar »normalni« muškarci spretno izkoriščajo: v ženski namreč klic pomagaj mi, pomeni ne me jemati resno, vsaj ne tako zelo, kot se jemljem sama. Hočem reči, da je sodobna komunikacija bolj vezana na trenutek, v katerem kaj objaviš, in na takojšnjo reakcijo, brez nekdanjega predhodnega premisleka, ki se je včasih počasi in mnogokdaj previdno (včasih seveda tudi strastno) prelil na nepopisan list papirja. Hipna reakcija pa je skoraj vedno čustvena, kot takšno pa jo tudi hitreje obžaluješ, tudi če je ne, pa jo dokaj hitro že zamenja nova, ki prvo včasih celo demantira. Hočem reči, da, klinično rečeno, ne živimo v psihotičnem, ampak shizofrenem svetu, v katerem jaz ni več statičen, pogreznjen v svoje vesolje, ampak je sestavljen iz drobnih koškov neprestanih zunanjih provokacij, ki ga določajo bolj, kot si je pripravljen priznati. Tako je na primer na področju vzgoje, kjer skorajda nehote raje uporabljamo armado priročnikov in samo na videz neobveznih nasvetov, kako naj se obnašamo do svojih otrok, ki smo jih, mimogrede, pričeli dojemati kot mala božanstva, ali na področju zdravja, kjer nas farmacevtska industrija zasipava z različnimi čarobnimi napoji in čudežnimi pilulami, da bi nas obvarovala pred lastnimi samoobrambnimi mehanizmi in nas tako laže kontrolirala. Nori Althusser in »promiskuitetni« Foucault se nam vsak s svoje kritične pozicije lahko samo smejeta, saj po njunem mnenju, če jaz kaj vem, kaznovalni, represivni, korektivni mehanizem ne tiči več ne v (mrtvem) Bogu ne v (shirani) državi, ampak se vsak dan bičamo in cenzuriramo kar sami, ko pristajamo na norme in pravila, ki mislijo namesto nas in sprejemajo naše odločitve, v bistvu pa jih s svojim strahom nezavedno proizvajamo. Ne zameri mi, ker sem kar takoj, brez uvodnega pozdrava, prešel na tisto, kar je po mojem bistvo stvari, to pa je, da se včasih, tako v politiki kot tudi zasebno, obnašamo skrajno nezrelo, sebično in egoistično. Vsaj tak občutek imam, sam pa presodi, koliko je pravilen. In s tem ti tudi vračam žogico nazaj in te izzivam z naslednjim vprašanjem: ne kaj se je danes zgodilo s pisemsko, ampak tudi z mentalno evolucijo, ki tako kot nobena evolucija ne more brez revolucionarnih sprememb. Razmišljajva, za začetek, o komplementarnosti obeh zgornjih pojmov in poglejva, ali smo v vsem tem času in še posebej danes dosegli kakšen napredek, ki za spremembo ni vezan na tehnologijo. Zdravstvuj!

Vid

Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci.

Foto (c) Murr
Vid Sagadin Žigon
O Vid Sagadin Žigon (6 Člankov)
<p>Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci.</p> <p>Foto (c) Murr</p>