Ideja sence

ki se je prenesla

na površino

tvojega obraza

je brez iluzije Jaza.

Odvrgla je čipke

s prividnega telesa

slekla je kožo

navideznosti

sezula je čevlje

lažnih konceptov

in se bosih stopal

predala plesu Niča.

Njeno Sonce

je v zenitu časa

njeno srce

leži v naročju vetra

njene sence

se kopajo v svitu.

Njeni metulji

preletavajo trenutek

namenjen podobi

ki je ena sama

onstran podob

ki slepijo pogled.

Da ne more videti

čez sebe.

Njene oči

se obračajo vase

in sanjajo o sebi

v sobi sebstva

brez vrat in oken

brez umetnih svetil

ki se grejejo

v varljivi svetlobi.

Padajo v brezdanjost

nikogaršnjega zrkla

njihov vzhod je zahod

za navpična obzorja

podvojenih smrti.

Ne moreš jih preglasiti

s svojimi trpečimi glasovi

lahko le krikneš vanje

z radostjo Biti.

Ne bojo se sesule

pa čeprav so iz peska

ki polzi po uri dneva.

Ne bojo se usule

kot cvetni listi

z otrple kože

drhtečega dotika.

Nekoč bodo vstale

brez tujega telesa

in te upognile v nebo

ki ne bo več tvoje.

Odrekle bodo ubogljivost

tvoji silhueti

in na hrbtni strani

tvojih porazov

izrisale nov obraz.

Z eno samo

besedo na čelu.

Ko jo boš izgovoril

bodo sence utonile

za rob noči

in ti ne boš več Jaz

ki se poslavlja od njih.

• About
• Latest Posts

Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci.

Foto (c) Murr

Latest posts by Vid Sagadin Žigon (see all)

• Vid Sagadin Žigon: Jaz - 25. 1. 2016
• Pogovor z Vidom Sagadinom Žigonom - 29. 11. 2015
• Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Tretje pismo Andražu Poliču - 20. 6. 2015