Najnovejše objave

Članek , Vid Sagadin Žigon

O Vid Sagadin Žigon (6 Člankov)
Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci. Foto (c) Murr

Vid Sagadin Žigon: Jaz

Ideja sence ki se je prenesla na površino tvojega obraza je brez iluzije Jaza.   Odvrgla je čipke s prividnega telesa slekla je kožo navideznosti sezula je čevlje lažnih konceptov in se bosih stopal predala plesu Niča.   Njeno Sonce je v zenitu časa njeno srce leži v naročju vetra njene sence se kopajo v svitu.   Njeni metulji preletavajo trenutek namenjen podobi ki je ena sama onstran podob ki slepijo pogled.   Da ne more videti čez sebe.   Njene oči se [preberite več]

25. 1. 2016

Pogovor z Vidom Sagadinom Žigonom

Leta 1917 so dadaisti s Hugom Ballom na čelu odprli poglavje zvočne poezije. Ball je kasneje dejal: »S temi pesmimi smo se odrekli jeziku, ki opustoša – jeziku, ki ga je iznakazilo novinarstvo.« Leta si bil lektor pri časopisu in torej dnevno soočen z novinarskim jezikom. Kako si občutil dihotomijo med novinarskim in pesniškim jezikom? Moja izkušnja – konec osemdesetih let sem bil tri leta in pol zaposlen na nacionalnem radiu – je bila precej negativna, saj sem imel občutek, da [preberite več]

29. 11. 2015

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Tretje pismo Andražu Poliču

Andraž! Kot že rečeno, imaš ti raje pastelne barve Kieslowskega in poetično sprehajanje po čarobnih poteh praških ulic, na katerih soočaš misli mojstrov besede in mojstrov duha s svojimi lastnimi doživljanji, jaz pa raje masturbiram ali še bolje disturbiram (beseda je Dantojeva in pomeni ne samo masturbacijo (masturbation) kot hipno potešitev, ampak hkrati kot nekaj, kar vznemirja (to disturb), kar prebije opno naveličane snovi do te mere, da postane nevarna in provokativna). Ne [preberite več]

20. 6. 2015

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Drugo pismo Andražu Poliču

Andraž   Pozorno sem prebral, kar si napisal, in zanimivo mi je, kako vedno postrežeš z zgodbo ali primerom in s kakšnim tempom, s kakšno lahkotnostjo potuješ od enega do drugega primera, od ene štorije do druge. S svojim pismom me izzivaš vsaj na štirih frontah: poleg pesniške še na etični (»ne, nobenega etičnega napredka«), vojni (pisma iz prve svetovne vojne) in filozofski (zlasti mistika). Prav tako mi odpiraš štiri precej različne  pesniške svetove: Burroughs, [preberite več]

6. 6. 2015

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Prvo pismo Andražu Poliču

Andraž Dolga pisma so pisali v časih, ko je bilo dvajset kilometrov na uro to, kar je za nas danes 210. Skratka, čas je bil takrat tisočkrat počasnejši, raztegljivejši, danes pa je skrčen na množico trenutkov, v katerih smo zasipani z milijonom enih, večinoma nepomembnih informacij, brez katerih si ne predstavljamo sveta in ki prihajajo z vseh strani tako intenzivno, da se na njih ne odzivamo več fizično, ampak samo še mentalno. Racionaliziramo strah, potlačujemo jezo, skrivamo [preberite več]

23. 5. 2015

Vid Sagadin: Okostnjak

Padel je čez škrlatne pečine tvoj nedonošeni okostnjak in te pustil na vrhu samo ranljivo in nebogljeno.   V sanjah pleteš mreže da bi ga ulovila a tisto kar ujameš so le kosti zapoznelega sanjavca ki je pozabil prerezati niti po katerih si ga vodila.   Zdaj si ti na vrsti da prisloniš uho na svoje votle prsi ki so ga nekoč dojile.   Zdaj si ti na vrsti da ga zaviješ v krpe svojega ujetega sonca brez obraza in imena ki si ga brez milosti podarila boginji teme v sebi. [preberite več]

11. 5. 2015