Vid Sagadin: Okostnjak

Padel je čez škrlatne pečine

tvoj nedonošeni okostnjak

in te pustil na vrhu samo

ranljivo in nebogljeno.

 

V sanjah pleteš mreže

da bi ga ulovila

a tisto kar ujameš

so le kosti zapoznelega sanjavca

ki je pozabil prerezati niti

po katerih si ga vodila.

 

Zdaj si ti na vrsti

da prisloniš uho

na svoje votle prsi

ki so ga nekoč dojile.

 

Zdaj si ti na vrsti

da ga zaviješ v krpe

svojega ujetega sonca

brez obraza in imena

ki si ga brez milosti podarila

boginji teme v sebi.

 

Nihče ti ne bo zameril

plehkosti krvavenja

nihče ti ne bo odpustil

da si razkričala njegova usta

po planjavah jeznega smeha

da si razbila bobnič

njegovega sirenskega petja.

 

Še vedno ga ljubiš

kot delčki kosti ljubijo sklepe

zdaj je lepši kot je bil nekoč

ko je bil še oblečen

v perilo tvojega srca

in je delil s tabo bolečino jaza.

 

Zdaj je lepši kot si ti

ker je brez obraza.

Vid Sagadin Žigon