Najnovejše objave

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Tretje pismo Andražu Poliču

Andraž!

Kot že rečeno, imaš ti raje pastelne barve Kieslowskega in poetično sprehajanje po čarobnih poteh praških ulic, na katerih soočaš misli mojstrov besede in mojstrov duha s svojimi lastnimi doživljanji, jaz pa raje masturbiram ali še bolje disturbiram (beseda je Dantojeva in pomeni ne samo masturbacijo (masturbation) kot hipno potešitev, ampak hkrati kot nekaj, kar vznemirja (to disturb), kar prebije opno naveličane snovi do te mere, da postane nevarna in provokativna). Ne gre samo za razliko v karakterju in poetiki, ampak za neko temeljno razhajanje, zaradi katerega v tem najinem dopisovanju pogosto niti ne poslušava drug drugega, ampak »furava vsak svojo špuro«. S tem na nek način ni nič narobe, najin modus vivendi je pač radikalno drugačen, dokler gre za monološko projekcijo lastnih fantazij in fantazem o sebi in svetu, če pa hočeva odpreti dialoški kontekst, potem to nikakor ni dopustno, saj izpade kakor pogovor gluhega s slepim. Ponavljam, da je lahko monološka koncepcija zelo zanimiva in to sva z najino dosedanjo korespondenco tudi dokazala, toda bralce bo gotovo zanimalo, za katero »skupno stvar« nama gre, čeprav jo vidiva različno, in v čem je ta različnost, za čim stojiva, ko brusiva nože za krvavi spopad kot »Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan«, kaj dejansko čutiva v tem najinem »pisemskem zakonu«, ki ga morajo kot običajen zakon poleg ljubezenskih izjav spremljati tudi klofute, žalitve, grajanja, ljubosumje in užaljenost. Teh skupnih stvari pa imava ogromno: oba sva doživela represijo iste Institucije, oba sva šla čez tisto mejo, ko sanje začnejo narekovati realnost, oba sva potegnila črto pred vdorom »dobrohotne« javnosti v najino (vsak svojo) zasebnost, oba veva, kakšno ceno je treba plačati za absolutno iskrenost do samega sebe, ne nazadnje sva se na zunanji ravni oba znebila vseh substanc, ki meglijo razum in pohabljajo dušo, s tem ko ji dajejo lažen občutek ranljivosti. Zadnje čase se večkrat spomnim na znameniti stavek iz tvojega novejšega songa Biti nor je včasih biti najbolj pri sebi: »Če nikdar ne odstopiš, nisi pogumen, če nikdar zastrašujoče ne rineš dalje, nisi iskren.« Vidiš, to je zame »disturbacijska« izjava, ki izžareva aristokratskost duha in je resnična zato, ker je globoko doživeta, zato se je dotaknila tudi mojega bistva. Vitomil Zupan, ki ga omenjaš, razlikuje med odličnim in dobrim vedenjem, pri čemer prvo vključuje tudi recimo klofuto ali pljunek (resnici) v obraz. Pred mnogimi leti (kakih dvajset let nazaj) sem napisal esej Bivanje kot aristokratski in anarhični princip, kjer sem pokazal, da na ravni duha delujejo radikalno drugačni zakoni od tistih, ki se jim podrejamo v vsakdanjem življenju, kjer vladajo enakost pred zakonom, pluralizem mnenj, relativizem resnic, demokratična načela, sprejemanje drugačnosti, medtem ko je duh na svoji vertikalni poti izrazito netoleranten, absolutističen, izključujoč, nestrpen do sebe in drugih, celo diktatorski, ko gre za spoštovanje lastnih načel. In tu se spomnim na Steva Žigona, svojega očeta, znamenitega igralca in režiserja iz naše nekdanje skupne domovine, ki je dejal, da bi bil pravi umetnik, če bi bil politik, dejansko  – diktator. Ko smo bili še mladi in polni idealizma, smo verjeli, da obstajajo različni nivoji dojemanja realnosti, da življenje ni samo horizontalno, premica, ki poteka od točke a do točke b, kot bi rekel moj psihiater, ampak tudi vertikalno, kar pomeni, da ima, da mora imeti tudi neki višji smisel, zato ni vseeno, na katerem nivoju govoriš, s katere pozicije nastopaš. Danes pa se zdi, da se je ta lestvica do kraja porušila, naenkrat je vsakomur dovoljeno, da govori čisto vse, kar mu paše, ne da bi za to odgovarjal. In to je tisto, kar (me) najbolj boli, saj je povezano z vprašanjem (izgubljenih) vrednot, s popolnim kolapsom samooklicanega humanizma in nenadnim vznikom instantnih duhovnih praks, ki niso utemeljene v naši duhovni tradiciji, ampak so pravzaprav produkt nikoli do konca prebavljenega nihilizma, ki je zaznamoval evropsko in tudi svetovno zgodovino vsaj od prve svetovne vojne naprej. Ljudje po naravi težijo k ugodju, in če tega zmanjka, začnejo iskati raznorazne nadomestke zanj, namesto da bi vztrajali v praznini in bili tako pripravljeni sprejeti svojo usodo. In oba veva, kaj imam v mislih: od potrošniških sladkorčkov prek vsakdanjega medijskega bombardiranja z natančno programiranimi novicami do raznoraznih instantnih (»fast food«) religij, ki dajejo človeku lažen občutek, da živi v skladu s samim sabo, v bistvu pa z njihovim konzumiranjem nikoli ni bil bolj oddaljen od samega sebe. Šele ko začutim ničnost sebe, pravi Simone Weil, skozi mene Bog ljubi samega sebe. In kot jim je prišlo že v navado, ljudje tudi na tem mestu mešajo hruške in jabolka in govorijo o »zdravem« egoizmu tam, kjer gre za egotrip, in obrnjeno, kot da med selfish in selfishness ne bi bilo nobene razlike. Kot vidiš, smo v zelo nezavidljivem položaju, v katerem smo se znašli kot otroci, ki nočejo priznati, da jim je nekdo vzel sanje, in sanjajo naprej, le da te sanje nimajo več nobene zveze s sprejemanjem neke globlje doživete realnosti kot v dejanskem otroštvu, ampak na našo veliko žalost pomenijo čisti eskapizem, beg iz realnosti, popolno nesposobnost soočenja z lastnimi strahovi, upanji in pričakovanji od življenja.  Najbolj katastrofalno od vsega pa je, da se je ta infantilnost zažrla v temelje naše vodstvene politike, pa ne samo v politiko, ampak tudi v tisto, kar imenujemo cvetober slovenskega razumništva, ki je sposobno producirati samo lastne travme in ambicije in ki je dejansko (so)krivo za popoln kolaps javnega prostora, ki se je že zdavnaj premaknil v virtualni prostor različnih družbenih omrežij. Tako smo prišli do situacije, ko drsimo po čisti površini, kot bi rekel Deleuze, kjer je razlika med zunanjostjo in notranjostjo pravzaprav strategija zunanjosti, s katero proizvaja simulakre neke prividno globoke, dejansko pa že zdavnaj izgubljene realnosti, ki jo najbolje ponazarja film Matrica, čeprav je tudi ta film samo skrajno poenostavljena verzija kultnega Bladerunerja, ki je zaznamoval našo generacijo, rojeno okoli leta 1970, tako kot je generacijo 50. zaznamoval ex-Yu komad Računajte na nas. Ko sem še zahajal v Institucijo, da bi se poleg lastnih strahov odkupil še za strahove drugih, ki jim tega (zaradi mene ali sebe) ni bilo treba nikoli storiti, sem se počutil (poznaš ta občutek?) kot na osvobojenem ozemlju, kjer sem lahko odprto izražal svoje občutke od skrajnega veselja do globoke žalosti, ne da bi bil zaradi tega sankcioniran (kot preveč vesel ali preveč žalosten; vse diagnoze od bipolarne motnje do shizofrenije temeljijo na tem preveč: preveč energije, premalo energije itd.), edini pogoj je bil, da sprejmem ustrezno medikamentozno terapijo. Potem je prišlo do presenetljivega preobrata, da si nenadoma nisem več želel iti ven, saj sem vedel, da je zunaj matrica, ki bo spet sankcionirala vse moje »človeške« občutke in me hotela narediti robota, ki bo zgolj »opravilno sposoben« v tem svetu, ki priznava, kot bi rekel Dostojevski, edinole (dolgočasno) dejstvo, da je dva plus dva štiri, ta logični zid, ob katerem si že stoletja uspešno razbijamo glave, ne da bi hoteli vedeti, kar je vedel že Mali princ, da je treba gledati s srcem, če hočemo karkoli videti. Ja, imaš prav, treba je biti fantastično pogumen, da odstopiš, in še bolj, da ostaneš iskren, da te ne povozi še vedno trzajoče truplo tega sistema, ki mu v odsotnosti boljšega izraza pravimo neoliberalni kapitalizem, čeprav ta sistem niti s kapitalizmom nima več prave zveze, saj v resničnem kapitalizmu že ustni dogovor nekaj velja, tukaj pa neprestano (povsem brez sramu) iščemo ovinke in luknje v zakonih, da bi si prilastili čim več materialnih dobrin, kot da bi si s tem lahko odkupili našo, do neprepoznavnosti izmaličeno dušo. Kristus, ki ga ob vsakem cerkvenem obredu, ne da bi vedeli ali hoteli, pridno in vestno znova križajo, je tržnico že davno pregnal iz svetega (posvečenega) prostora, pa vendar se ta vedno znova vrača vanj. Pa vendar dobro veva, da ne gre samo za zunanje križanje, če sprejmemo, da je Kristus na prvem mestu človek, in šele nato Bog oziroma božji sin, ampak si moramo, če hočemo ohraniti tega Človeka v sebi kot izraz najglobljega humanizma (Ecce homo, bi rekel Nietzsche, ki je povsem pravilno trdil tudi, da je krščanstvo umrlo na križu, Človeka nikar, bi mu odgovoril naš Simon Gregorčič), priznati, da smo doslej kot kačo na svojih prsih gojili Judežev poljub. Na tem mestu mi lahko povsem upravičeno očitaš metafiziko, jaz pa ti odgovarjam, da brez meta-fizike fizika nima najmanjšega pomena: brez nje smo res samo hrana za črve in tako se v tem pritlehnem materialističnem svetu tudi obnašamo. Naj s temi besedami za zdaj sklenem svoje razmišljanje, tebe pa povabim, da se mi pridružiš na razburljivem popotovanju po obzorjih duha, ki jih v svojih pismih s citati aristokratov duha tako lepo odpiraš. Kot že rečeno, v najinem dopisovanju pogrešam samo dialog, za to pa je potrebno, da bolj prisluhneva drug drugemu, pa čeprav se v marsičem ne bova strinjala. Bodi skrajno lepo in pozdravi svoje najbližje!

Vid

Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci.

Foto (c) Murr
Vid Sagadin Žigon
O Vid Sagadin Žigon (6 Člankov)
Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci. Foto (c) Murr