Vid Sagadin Žigon INTERVJU, PRISPEVKI

Pogovor z Vidom Sagadinom Žigonom

Leta 1917 so dadaisti s Hugom Ballom na čelu odprli poglavje zvočne poezije. Ball je kasneje dejal: »S temi pesmimi smo se odrekli jeziku, ki opustoša – jeziku, ki ga je iznakazilo novinarstvo.« Leta si bil lektor pri časopisu in torej dnevno soočen z novinarskim jezikom. Kako si občutil dihotomijo med novinarskim in pesniškim jezikom? Moja izkušnja – konec osemdesetih let sem bil tri leta in pol zaposlen na nacionalnem radiu – je bila precej negativna, saj sem imel občutek, da mi novinarski jezik kompletno blokira pesniško govorico …

Za sabo imam 15 let lektorskega dela pri različnih časopisih, od tega sem osem let redno lektoriral pri časopisu Dnevnik. Lahko rečem, da je po mojih izkušnjah časopisna lektura neke vrste jezikovna policija, ki večinoma temelji na dogovorni ekonomiji. O marsikateri stvari bi se brez posebne škode za jezik lahko dogovorili tudi drugače. To pomeni, da tovrstna lektura večinoma narekuje pravila, ki za jezik niso bistvena. Na primer to, da nikoli nisem prepričan vase, ampak da sem vedno prepričan o sebi, je stvar dogovora, ki ne pove ničesar o pravilni rabi jezika. Pa še nekoliko nenaravno se sliši. Nihče ne bo rekel, da dvomi o sebi, vsi pa vemo, kaj pomeni podvomiti vase. Hočem reči, da se časopisna lektura v glavnem ukvarja z nebistvenimi stvarmi, za bistvene, kot so na primer vrstni red v stavku, izogibanje utrujajočim ponavljanjem na formalni in vsebinski ravni, nepravilna, nerodna, neinventivna uporaba frazemov ali ustaljenih stavčnih zvez, da ne govorimo o slabem posluhu za prenesene pomene, ki privede do različnih komičnih nesporazumov, pa po navadi zmanjka časa, saj lektor za eno (povprečno dve strani dolgo) besedilo nima več kot deset minut časa, kar pomeni, da ga lahko prebere samo dvakrat in tako pošilja naprej v tisk večinoma polizdelke. Problematičen pa je že samo odnos do lektorjev, ki so za časopisno hišo v glavnem samo nujno zlo, ki naj skrbi za pike, vejice, sklone in manjkajoče črke, v samo vsebino pa se ne sme vtikati, pa naj bo ta še tako nejasna in protislovna. Za to je zadolžen urednik, ki pa razen redkih izjem nima občutka za jezik in redko opravi svoje delo, tako kot je treba. Pri časopisu na splošno velja pravilo, da ima informacija prednost pred njeno formulacijo, vsi pa vemo, da ni vseeno, kako bomo nekaj povedali. In tukaj je bistvo problema. Za literarno govorico ni bistveno, o čem govoriš (lahko napišeš tudi Balado o čebuli, kakor Pablo Neruda), ampak kako boš to povedal, medtem ko je novinarju vseeno, kako bo nekaj formuliral, samo da informacija pride na dan. In to je seveda velika iluzija. Brez jezika je namreč informacija zgolj (statistični) podatek brez vsake vrednosti in šele jezik je tisti, ki jo oblikuje v zgodbo, ki mu da (takšen ali drugačen) individualni pečat. In zdaj smo že na področju sloga. Čeprav se novinarji, ko se branijo pred očitnimi napakami, radi sklicujejo na svoj slog, pa so med njimi le redki, ki ga tudi v resnici premorejo. Od vseh novinarjev, ki sem jih lektoriral, lahko take preštejem na prste ene roke. Zaradi pomanjkanja časa novinarski teksti spominjajo na jezikovno matrico, v katero samo vstavljaš nove podatke in številke, struktura sama pa se ne spreminja. In čeprav se lahko pesniški jezik tudi izrodi v tisto, kar bi lahko imenovali okostenela struktura, pa je vendarle zanj značilna vrnitev k jeziku, to je k izvorni artikulaciji, k tistemu KAKO, ki proizvaja KAJ, torej svojo lastno vsebino, ki zunaj jezika seveda ne obstaja.

Kdaj in zakaj si začel pisati poezijo? Kateri pesniki in pesnice so te najbolj navdihnili ob tvojih pesniških začetkih in na kakšen način so te?

Poezijo sem začel pisati že zelo zgodaj, pravzaprav jo pišem, že odkar vem zase. Prvo pesem, ki se je spomnim, sem napisal pri osmih letih, in sicer svoji materi za osmi marec. Njen naslov je Zarja in še vedno jo znam na pamet. Lahko rečem, da sem pisal pesmi, še preden sem se soočil s poezijo drugih avtorjev. To je lahko za poezijo slabo ali dobro. Za mene je bilo dobro zato, ker nisem bil obremenjen s tem, kako moram pisati, ampak sem lahko sproščeno sledil svojim notranjim vzgibom, ki jim na nek način sledim tudi še danes, čeprav sem medtem seveda prebral veliko drugih pesnikov. Od tujih pesnikov me je najbolj fasciniral Dylan Thomas, ki me je prevzel nekako pri dvanajstih letih, ko sem dobil v roke izbor njegovih pesmi z naslovom Praprotni grič v izvrstnem prevodu žal danes pozabljenega slovenskega pesnika Jožeta Udoviča, ki me je prav tako zaznamoval s svojim poetičnim nadrealizmom. Posebno poglavje moje pesniške recepcije je bil Rilke v prevodu Kajetana Koviča. Nekatere njegove pesmi znam še vedno na pamet. Dotaknil se me je njegov poetični misticizem pa tudi bolj filozofsko obarvane Devinske elegije. Nekoliko kasneje sem dobil v roke Antologijo ameriške poezije, v kateri sem odkril Williama Carlosa Williamsa, ki mi je bil pesniško zelo blizu, zlasti njegove pesmi o Brueghlu so name naredile zelo močan vtis. Pravo odkritje pa je bila zame ruska poezija, zlasti Boris Pasternak v Kovičevem prevodu, pa tudi Sergej Jesenin, Aleksander Blok in njegova pesnitev Dvanajst, ki je pri nas izšla z izvrstnimi ilustracijami Jožeta Cjuhe, da ne govorimo o Puškinu v priredbi Mileta Klopčiča, ki se je krvavo dotaknil moje romantične duše. Moje osebno doživljanje svetovne poezije je bilo precej odvisno od knjig, ki so mi v določenem trenutku prišle v roke. Tako se je na moji knjižni polici znašla neka knjižna zbirka, kjer sem spoznal takšna imena, kot so Hans Arp, Tadeusz Ruževič in Hans Magnus Enzenseberger. Zlasti slednji v izvrstnem prevodu Nika Grafenauerja je s svojo nemško »neotesanostjo« pomembno oblikoval moj pesniški pogled. Če smo že pri nemški poeziji, potem ne morem mimo Georga Trakla, Stefana Georga in Gottfrieda Benna, medtem ko so od francoske daleč v ospredju balade Francoisa Villona, ki so s svojo unikatno satiričnostjo zagotovo eden od vrhuncev novoveškega pesnjenja. Da ne bo kdo rekel, da med vsemi temi pesniki, ki jih omenjam, ni nobene pesnice, čeprav menim, da v poeziji spol ne igra nobene vloge, naj omenim vsaj Sylvio Plath, Elso Lasker Schuller in Marino Cvetajevo. Predvsem Sylvia Plath je korenito zatresla mojo pesniško bit. Mislim, da tukaj ni dovolj prostora, da bi se posvetil vsem tujim pesnikom, ki so me tako ali drugače zaznamovali, zato naj se na kratko ozrem še po slovenski poeziji, v kateri po mojem mnenju prednjačijo Prešeren, Murn, Kosovel in Kocbek. Ne bi rad komu naredil krivice, saj se slovenski pesniki po svoji moči lahko povsem enakovredno kosajo s svetovnimi, vendar pa prav omenjeni pesniki predstavljajo štiri ključne stebre v zgodovini slovenske poezije. In sodobna slovenska poezija? Kljub množični proizvodnji verzov trenutno ne vidim nobenega slovenskega pesnika, ki bi lahko pariral omenjenim slovenskim pesniškim velikanom. Verjetno je glavni razlog izguba avtentičnosti, ki je posledica na videz neproblematične vsakdanjosti, ki je pesniki ne znajo več problematizirati, kaj šele reflektirati, ampak se zgolj predajajo njenim opojnim in  nezavezujočim učinkom. Od tod poplava sicer virtuozne retorike, ki pa nevpeta v globoko subjektivno izkustvo izzveni v prazno. Mislim, da mlajšo pesniško generacijo pestijo simptomi tega, čemur bi Minatti rekel bolečina nedoživetega.

Si avtor pesniških zbirk Drevored (2010) in Špilunga (2015). Za prvo so značilne v pretežni meri formalno urejene pesmi in so vsaj na prvi pogled postavljene, če smem temu reči tako, v bolj tradicionalen pesniški okvir; na to napotuje tudi naslov Drevored, beseda, ki je sama po sebi »poetična«. Nasprotno pa je Špilunga veliko bolj razgibana, zdi se mi, da je njen govor bolj raztrgan, da bolj izstopa iz tradicionalnih pesniških okvirov. Kako sam vidiš razliko in podobnost med obema zbirkama? Kako pri tebi nastane zbirka in ali je zbirka pesmi zate zbir pesmi ali pesniška knjiga?

Pesniški zbirki Drevored in Špilunga si nista različni samo po formalni plati, ampak že po samem nastanku. Medtem ko je prva zorela natanko eno leto kot dobro vino, je druga nastala v pičlem tednu dni, kot erupcija vulkana. Njuna različnost pa se skriva tudi v naslovu. Drevored sugerira urejenost dreves, ki v svojih deblih skrivajo mnoge letnice, te pa napotujejo na preteklost, na (osebno) zgodovino, na navezanost na tradicijo, na mnoga pokolenja, na izvorno domotožje, na genetiko, če hočeš. Špilunga pa je igra na vse ali nič, predana trenutku, v katerem vržeš kocko, ki ne ukine naključja, kot bi rekel Mallarmé. Torej, če je bila prva zbirka obračun z lastno preteklostjo, z očeti in sinovi, z materami in babicami, z dedki in vnuki, z brati in sestrami, potem je druga soočenje s čisto sedanjostjo, ki je rešena zgodovinskega spomina in zato tudi po oblikovni plati bolj razpršena, raztrgana, kaotična, neenotna, takšna kot življenje samo, če sledimo njegovim meandrom in brzicam. Kljub tej radikalni različnosti pa je druga zbirka samo logično nadaljevanje prve glede na to, da je prvi pogoj za predanost trenutku, čistemu sedanjiku, razposajeni igri življenja to, da sprejmeš svojo preteklost, toda s tem, ko jo sprejmeš, se je tudi znebiš, tako kot odvržeš tovor z balona, da te lahko ponese v višino. Med obema knjigama, ki nagovarjata različno občinstvo, odvisno od tega, ali ima to raje tradicionalno poetičnost ali (post)moderno atonalnost, torej obstaja neka diskontinuiteta v kontinuiteti, ki to kontinuiteto sploh omogoča. Ta kontinuiteta pa ni nič drugega kot moje življenje z vso svojo eksistencialno prtljago. In če se sedaj odgovorim še na tvoje zadnje vprašanje o nastanku mojih dveh pesniških zbirk, potem lahko povem, da nobena od njih ni nastala kot naključni zbir pesmi, ampak vsaka kljub različni strukturiranosti (vezani ali razpršeni) nosi v sebi močan kohezivni element, ki jo povezuje v zgodbo, pa naj bo to zgodba moje preteklosti ali pa pričevanje moje sedanjosti. Zanimivo je morda tudi to, da nobene svoje zbirke nisem načrtoval, ampak sem prepustil, da se strukturira sama od sebe, in mogoče ima Špilunga kljub navidezni razpuščenosti trdnejšo strukturo od na zunaj urejenega Drevoreda. Vsak racionalni poseg v razvijanje pesniškega tkiva ne bi bil samo nasilje nad mojim pesniškim jezikom, ampak predvsem nasilje nad samim sabo.

In kako pri tebi nastane pesem? Stari Grki so verjeli, da pesmi prišepetavajo bogovi, za nekatere pesnike in pesnice je predvsem stvar jezika, za druge izviri pesmi ležijo v nezavednem, spet za tretje je pesem odsev družbe in kulture …

V poeziji ne gre samo za besede, torej za jezik, ampak predvsem za eksistenco tistega, ki jo ustvarja. Rečemo lahko, da je pesnikova eksistenca objekt njegovega snovanja. Zato me v poeziji nikoli ni zanimala bravuroznost retoričnih figur, ampak vedno, kdo je tisti, ki stoji za njimi, in kakšna je njegova eksistencialna pozicija. In tukaj igra iskrenost do sebe odločilno vlogo, pa ne običajno pojmovanje iskrenosti kot odsotnost laži, ampak radikalno soočenje s sabo, s svojimi strahovi in iluzijami, saj vsi vemo, da šele ta, ki je premagal sebe, lahko premaga svet. Besede, ki se oblikujejo v pesem, so samo zunanja manifestacija tega boja, tega notranjega agona, če si lahko sposodim ta starogrški izraz, ki pomeni tudi tekmovanje, na katerem si sam svoj tekmec. In vsaka dobra pesem, ki nastane iz tega boja, je pravzaprav tvoja mala zmaga nad samim sabo. Kako pa nastane pesem?  Približno tako neopazno kot moje dihanje in utrip mojega srca, pa vendar ravno tako bistveno. Hočem reči, da je poezija najbolj naravna govorica našega bistva ali, še bolje, naše biti. In nekako moramo v sebi najti prostor in ji s tem omogočiti, da spregovori. Tukaj ni prav nič metafizičnega, saj gre za povsem fizično bit, govorico čiste materije, unikatne kombinacije mulekul in DNK-podatkov, ki tvori enkratnost človeka. Sam po navadi 80 odstotkov časa porabim za psihično pripravo na pisanje pesmi, 10 odstotkov za premlevanje variant v glavi, sam izpis pa se zgodi v manj kot 10 odstotkih časa. Iz tega je razvidno, da so besede v pesmi samo označevalci nekega nezapisljivega dogajanja, ki se dogaja večinoma v nezavednem. Vendar pa ima vsako nezavedno svojo razpoko, skozi katero uhaja v zavest. Z drugimi besedami, če hočeš pisati resnično poezijo, potem moraš znati prisluhniti samemu sebi. Zapisati pa moraš hitro, kajti govorica nezavednega je ravno tako neujemljiva kot sanje, vendar pa tudi ravno tako polna simbolov in namigov. Ko pišem pesem, nikoli nimam občutka, da sem strelovod božanskega posega v mojo misel, niti ne verjamem v avtomatsko pisanje, saj je samo pisanje popolnoma zavesten akt, ki preureja vsebino nezavednega. Tudi okolje ima seveda svoj vpliv, ki je marsikdaj tudi odločilen. Na primer revščina ali vojna. Dane Zajc v svoji poeziji nikoli ni mogel pa tudi hotel izstopiti iz otroškega dojemanja vojne, saj je vojno doživljal kot otrok. Njegova izkušnja vojne je v temelju zaznamovala njegovo poezijo, tako kot je poezijo Majakovskega zaznamovala izkušnja revolucije. Moja izkušnja je izkušnja menjave dveh sistemov in neuspeha tranzicije, ki je pahnila velik del slovenskega prebivalstva na rob preživetja. Ampak prepričan sem, da bova tudi o angažiranosti poezije še spregovorila. Če ostanem zvest vprašanju, lahko rečem, da je poezija govorica biti, ki prihaja iz tvoje celostne eksistencialne izkušnje, in je hkrati ozaveščanje te izkušnje na izvoren, torej bistvujoči način. Predpogoj sta seveda zgoraj omenjena globinska iskrenost in sposobnost prisluhniti samemu sebi kot neizčrpnemu viru navdiha. Vsak človek je namreč vesolje v malem, kar pomeni šest milijard vesolj, ki se rojevajo in umirajo, šest milijard zgodb, ki se prepletajo med sabo, ločujejo in povezujejo na vse mogoče načine, hočem reči, da je snov za pisanje pesmi neizčrpna, saj izhaja iz življenja, ki je samo po sebi neskončno.

V marsikateri pesmi v Špilungi se podajaš na za poezijo vedno precej spolzko področje etike in morale. Tu se mi zastavlja vprašanje razmerja med estetskim in etičnim v poeziji. Danes nekako velja, da je poezija tu le za to, da nam nudi estetsko ugodje …

Etika je vgrajena človekovo bistvo, v bistvu ga dela človeka. Brez etike človek postane zver, ali, če sem še bolj natančen, spremeni se v pošast. Zgodovina ponuja nešteto takih primerov, pa tudi sedanjost jih je polna. Morala je nekaj drugega, saj sloni na zapisanih pravilih, kaj je dobro oziroma priporočljivo in kaj ni. Morala je že interpretacija etičnega, ki mora izhajati iz naravnega vzgiba. Etičnost v moji poeziji je moja zvestoba samemu sebi, kar je prvi pogoj, da sem lahko etičen do okolja, v katerem živim. Estetika in estetsko pa sta skovanki filozofov in mislecev 18. stoletja, ki so hoteli umetnost zvesti na produkcijo lepote, tako da so amputirali tisto, kar je za umetnost bistveno – njeno angažiranost v viharjih življenja. Auden je sicer res zapisal, da poezija ne more sprožiti ničesar, ne more spremeniti vremena ali zaustaviti vojne, lahko pa marsikaj premakne v človeku, da postane boljši človek.

Ko je pesem napisana in objavljena, postane del javnosti. V veliki meri danes javni prostor predstavljajo družabna omrežja, kot je na primer facebook, kjer si objavil kar nekaj svojih novejših pesmi. Toda ali je facebook res javni prostor ali pa je, rečemo z Baudrillardom, le simulacija javnega prostora? In ali javni prostor sploh še obstaja?

Veliko vprašanje je, ali javni prostor v klasičnem smislu sploh še obstaja. Njegov zaton sovpada z izginjanjem kavarn, ki so se spremenile v slaščičarne v trenutku, ko sta iz njih izginila vonj po tobaku in cigaretni dim. Velik del kavarniških debat se je sčasoma preselil na splet – na različne forume in družabna omrežja, med katerimi je na prvem mestu prav facebook. Za mnoge pripadnike zlasti starejše generacije je facebook navadna obrekovalnica, kjer imamo kar naenkrat možnost, da govorimo o ljudeh in stvareh, o katerih nimamo pojma, s čimer se pogosto nevarno približamo medijskemu linču. Tukaj se pojavi vprašanje, ali ima res vsak pravico do svojega mnenja, tudi če je to sovražno do drugih, če je neargumentirano, če temelji na lažnih predpostavkah ali če je namerno zavajajoče. Nenadoma smo vsi strokovnjaki na primer za grško krizo ali za begunska vprašanja, čeprav o tem nimamo nobenega pojma. Pomembno je samo, da smo drug drugemu všeč, da se, če uporabim novo skovanko, čim večkrat lajkamo. To nam daje lažen občutek samozavesti, saj pomeni, da smo upoštevani, da se nas sliši, da smo v neposrednem stiku z globalnimi tokovi. To je seveda velika iluzija glede na to, da je večina informacij, ki se pojavijo na spletu na tak način, skrbno zrežirana v tem smislu, da nam ni treba razmišljati s svojo glavo, ko se odločamo, ali bomo kliknili za ali proti. Vse nam je na nek način ponujeno na pladnju, stvar naše fiktivne izbire pa je, katero jed bomo izbrali. Od nas se zahteva emocionalna reakcija tam, kjer bi moral vladati racionalni premislek, kar ustvarja razkole na različne tabore, na tiste, ki so z nami, in tiste, ki so proti nam. Od takšnega predalčkanja pa je le še korak do masovne psihoze, do ščuvanja enih proti drugim, do ustvarjanja sovražnega ozračja do drugače mislečih. Bolj kot na kavarniške debate, kjer štejejo argumenti, spominja ta virtualni diskurz na gostilniška natolcevanja, kjer kraljuje poseben virus, ki nepreverjena mnenja spreminja v edino zveličavne resnice. Poleg tega je tisto, kar javnim (in v enaki meri tudi intimnim) (samo)uprizarjanjem v virtualnih prostorih umanjka, odsotnost fizične dimenzije. Pozna se odsotnost živahnih gestikulacij, prodornih pogledov, vonja po potu, jeznih ali veselih izpadov, da ne govorimo o kabarejskih elementih, kot so plesne in podobne telesne provokacije, ki so dajale ton intelektualnim razglabljanjem. Zdaj vsega tega ni več. Mogoče si zdaj mnogo več upamo povedati, saj vemo, da ne moremo pričakovati neposrednih posledic (nihče nas ne bo zaradi tega na gobec), toda zaradi tega smo na fizični ravni postali mnogo bolj sramežljivi. Ravno odsotnost fizične dimenzije nas postavlja v območje pravzaprav varljivo resnične, v bistvu pa amputirane stvarnosti, ki ji neprestano uhaja stvar sama – to je telo v vseh svojih konotacijah, ki ga nadomeščajo večinoma izvotljene retorične figure ali pa voajerske vizualne provokacije. Po drugi strani so postali facebook in njemu podobna družbena omrežja nujno zlo v času izginjanja javnega prostora, kar je posledica premika njenih kompetentnih udeležencev v privatno ali akademsko sfero. Ker ni nikogar, ki bi narekoval javno mnenje, se to oblikuje kar samo, kar je seveda iz zgoraj navedenih razlogov lahko zelo nevarno. Tudi sam uporabljam facebook za lastno promocijo, da bi preveril, kako moja razmišljanja utripajo med ljudmi, ki jih poznam, in tudi za vzpostavljanje stikov z ljudmi, ki jih drugače ne bi mogel spoznati. Čeprav sem tudi sam okužen s tem virtualnim virusom, pa se zavedam, da nič ne more nadomestiti fizične reakcije mojega sogovornika na moje besede. Navsezadnje so besede samo medij, preko katerega se hočemo dotakniti duše tistega, s katerim se pogovarjamo, to pa nam bo uspelo le tako, da se bomo z njim srečali v živo.

Pišeš poezijo in pišeš o poeziji in si zagotovo eden najbolj poglobljenih premišljevalcev sodobne pesniške produkcije pri nas. Kaj je tisto, kar iščeš v pesništvu drugih avtorjev in avtoric? In še, kako vidiš današnjo slovensko poezijo? Kaj je tisto, kar te v njej nagovarja in kaj je tisto, kar v njej nemara pogrešaš? Tu te sprašujem tudi po izhodiščih, iz katerih pristopiš k pisanju o pesništvu …

Slovenci smo pesniški narod in po mojem ga ni Slovenca, ki ne bi v nekem obdobju svojega življenja pesnikoval. Toda, kot je povsem upravičeno dejal pesnik Borut Petrovič Vernikov, poezija ni ples, poezija je balet, plesalec je lahko vsak, baletnik le malokdo. Vendar tako kot še zdaleč ni dovolj, da baletnik obvlada piruete, tudi za pesnika ne zadostuje, da zna z besedami. Meni je pomembno, da za piruetami in besednimi akrobacijami začutim prezenco človeka, ki jih izvaja, njegovo bolečino, njegovo strast in njegovo upanje.  Zanima me njegova eksistenca, ki jo izraža skozi določen umetniški medij, pa naj bo to telo v primeru baletnika ali pesniški jezik, ki ga uporablja pesnik. Z drugimi besedami, tisto, kar iščem v umetniškem delu, je njegova avtentičnost, prepoznavnost, ki izhaja iz eksistencialne izkušnje človeka kot bitja iz mesa in krvi, če si sposodim izraz Marjana Rožanca. Vendar pa je tovrstne avtentičnosti v današnji poeziji izjemno malo, to pa predvsem zaradi tega, ker celotna družba živi po narkozo neškodljivega leporečja oziroma tistega, kar imenujem ideologija pozitivnosti, ki potlačuje temne predele bivanja ali jih barva z družbeno sprejemljivimi štukaturami in neobveznimi arabeskami, za katerimi se po navadi skriva praznina izrečenega. Na takšen način se sodobna poezija odriva na rob družbene aktualnosti in se s tem hote ali nehote kastrira. Če nočemo sprejeti tega, da je poezija samo lepo dekorirana spalnica, ki nam omogoča miren spanec, moramo od nje zahtevati veliko več. Zahtevati moramo, da pretrese našo bit, da oblikuje naše dojemanje sveta, da usmerja naša dejanja, skratka, da učinkuje na naše življenje. To pa se ne bo zgodilo, če bomo poezijo degradirali na produkcijo lepote, tako kot so včasih ženske učili vezenja zato, da bi jih izključili iz družbene stvarnosti, v kateri niso imele volilne pravice. Zato je neprestano spraševanje, ali lahko umetnost učinkuje na družbeno stvarnost oziroma, če ostanemo pri pesnikovanju, ali je poezija lahko nevarna, pravzaprav nesmiselno ali vsaj retorično. Šele ko poezija postane življenjska nujnost, brez katere je nemogoče preživeti, ne pa neobvezno kvačkanje retoričnih figur v prostem času, lahko govorimo o tem, da je sposobna spreminjati realnost in, ja, biti tudi nevarna. Mar spuščanje v globine lastnega jaza ali sebstva ni nevarno početje? V čem se sodobna slovenska poezija ločuje na primer od Kosovela in Kajuha oziroma od Zajca in Strniše ali od Šalamuna in Semoliča? V bistvu jo od omenjenih ločuje to, da ne problematizira realnosti, iz katere nastaja, s tem pa izgublja vso subverzivnost in revolucionarnost. Čeprav se nikakor ne morem prištevati med omenjene slovenske velikane, pa lahko zase mirno rečem, da so bili vsi moji verzi napisani s krvjo mojih misli in da bi brez njih že zdavnaj izkrvavel.

Paul Valery je svojo znamenito lirsko pesnitev Mlada Parka pisal med prvo svetovno vojno. Danes se spet enkrat svet hitro in zdi se da tudi neustavljivo spreminja: meje Evropske skupnosti oblivajo valovi beguncev, soočeni smo s težnjami kapitala po privatizaciji javnih energetskih virov … Kako se sam kot pesnik in mislec odzivaš na to? Ali pesnik ima pravico v takšni situaciji pisati pesmi ali bi moral zavzeti bolj družbeno aktivno vlogo v svetu?

Vsaka, tudi najbolj intimna gesta, ki vpliva na spremembo stanja stvari, je že angažma, še posebej če se zavedamo, da je moje najgloblje osebno izkustvo hkrati že tudi najbolj univerzalno, ker se dotika človeške biti, ki ji nič človeškega ni tuje. Iz tega vidika na primer Josip Murn Aleksandrov ni nič manj angažiran pesnik od Bertolda Brechta. Revolucija se namreč ne začne na barikadah, ampak v odnosu do sebe, ki vpliva na odnos do drugih. Tisto, kar je v današnjem svetu najbolj problematično, ni toliko podvrženost kapitalu, ki je sicer glavni krivec za nepravično porazdelitev dobrin, saj je v lasti manjšine, ki parazitira na večini, ampak medčloveški odnosi, ki že dolgo niso bili na tako nizki ravni. Družbeni angažma bi torej moral biti usmerjen v ureditev teh odnosov, to pa nam bo uspelo le, če se bomo brezkompromisno soočili z lastnimi travmami in strahovi. Begunska kriza je pokazala, kako močno so ti neprebavljeni strahovi, tudi ali predvsem zaradi pritiska kapitala, ki jih pušča v negotovosti in jim krade sanje, prisotni med ljudmi, toda namesto da bi se obrnili vase, raje iščejo krivce zunaj sebe, v vedno problematičnih drugih zaradi njihove drugačnosti. In namesto da bi nas begunci pripeljali do spoznanja, da se potencialni begunec skriva v vsakem izmed nas, so nam pokazali, da se moramo bati predvsem ljudi, s katerimi živimo. Premalo se zavedamo, da je prav projekcija strahov zaradi eksistenčne krize v »problematične druge« privedla do holokavsta in podobnih množičnih pogromov. S pozivi, da je spet napočil čas, ko moramo znova zagnati peči, nam ne bo uspelo ubežati pred samim sabo. In na tej točki, v tem soočenju s samim sabo, pride najbolj do izraza angažirani potencial umetnosti nasploh, ne samo poezije. Ne v agitpropovskem pozivanju k oboroženi vstaji ne v konserviranju zatečenih vrednot, ampak v večnem, spremenljivem in nikoli premočrtnem procesu samospoznavanja, v katerem si samo ti sam lahko zmagovalec ali poraženec, in nenehnega preverjanja lastnih izhodišč za delovanje, do katerih smo prišli z raziskovanjem svoje biti, ki je, kot rečeno, zaradi svoje človeške narave univerzalna. Umetnost ni samo zrcalo družbene stvarnosti, ampak mora oblikovati realnost, iz katere izhaja, ustvarjati mora temeljne pomene, vrednote in smisle bivanja, danes pa se zdi, da jo družbeno dogajanje s svojim racionalizmom in materializmom prehiteva z vseh strani in jo reducira na neškodljivo produkcijo neke abstraktne lepote, ki učinkuje namesto uspavalnih sredstev in pomirjeval, ki otopijo našo bolečino kot bistven del samozavedanja in iz nas delajo zadovoljne sužnje, ki pritrjujejo družbenemu sistemu, iz katerega je že davno izpuhtel kolektivni duh, ki edini omogoča kakršnokoli spremembo, saj temelji na solidarnosti in medsebojnem zaupanju, ki sta osnovni pogoj za družbeni razvoj in blagostanje.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Vid Sagadin Žigon
Latest posts by Vid Sagadin Žigon (see all)