Klemen Godec: veš, da gledaš Kailash

veš, da gledaš Kailash

vrh je bel kot je belo to pismo

tako kot sva vedela, da bo

komaj me še bereš, a tu si

 

veš, da gledaš Kailash

tvoje življenje leži

v nahrbtniku poleg tebe

odpreš ga iz navade

brez posebnega razloga

pobrskaš med merino

puloverji in preteklostjo

 

med kositrnim priborom

najdeš nekaj starega balepa

odsotno žvečiš in

stvari postanejo tako

preproste kot barvne zastavice

napete med lesenimi kolibami

ena je podobna barvi

tvoje zagorele kože

v živo si jo predstavljam

 

ne gibljejo se po vetru

temveč po bobnih damarujih

o njih si sanjaril že kot otrok

in so začeli udarjati glasneje

z vsako travno bilko

in drevesom in kamnom ob poti

 

ne moreš jih več prepoznati za svoje

tukaj še ne pomeni blizu

zaljubljeni smo v misli o stvareh

ne v stvari same

zato so poti neskončne

dokler si želimo

damaruji udarjajo v tebi

neznanem ritmu in te uspavajo

v polsnu opazuješ rinpočeja

kako prostira proti templju

Kailash se je potopil v oblake

in tempelj pod njim z rdečim pročeljem

zlatimi kipi in prižganimi ognji

na velikih pladnjih lovi

zadnje skale pod vrhom

kot lampijoni lovijo luči na nebu

ne na zemlji ne del neba

nikoli nisi oblekel svilnatega brokata

nikoli si nisi nadel žada

okoli vratu – lahko bi ga

prepotena oblačila na tebi

postajajo čedalje težja

in čisto lahko si predstavljaš

sebe na njegovem mestu

noge, kolena, prsi, lice, prah

dlani, kolena, noge

 

veš, da gledaš Kailash

in to je dovolj za naju

počasno vršenje vetra

duši zvončkljanje pasov

z neba pada rožnat dež

vodni bivoli se mirno

pasejo na obrežju

kmalu bo večer

 

Klemen Godec
Latest posts by Klemen Godec (see all)