Najnovejše objave

Pogovor z Dejanom Kobanom in Veroniko Dintinjana

Najprej bi prosil za nekaj splošnih podatkov: kje, kdaj in kako so se začele Mlade rime?

Dejan:  Mlade rime so se pričele septembra 2005. Takrat sta se dva španska prostovoljca, Jacob in Carmen, odločila, da priredita večer poezije, kjer se bodo predstavljali mladi in neuveljavljeni pesniki in pesnice. Zvrstili so se trije večeri, nato pa sta se morala ustanovitelja rim vrniti v svojo deželo. Rada Kikelj Drašler je povezala njiju z nama z Veroniko Dintinjana in tako smo se na kavi dogovorili, da midva prirejava Mlade rime dalje. Prve Mlade rime izpod organizacijske peruti KUD-a Kentaver so bile izvedene konec januarja 2006. Nosile so številko štiri.

Veronika: Španska študenta novinarstva Jacob Amo in Carmen Perez sta morala v času izmenjave opraviti neke vrste prostovoljno delo. Ker sta pisala, sta se spomnila, da bi naredila pesniške večere. Ob pomoči Saša Kroneggerja iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela in Saša Bernarda iz Menze sta septembra 2005 napravila prvi večer Mladih rim. Spomnim se, da sem videla nekje plakat za večer mlade poezije in seveda sem šla. Nastopili so Katja Plut, Rada Kikelj, Lučka Zorko in Marko Samec. Rado sem poznala, skupaj smo delali različne stvari, od literarnih večerov, knjižic.  Tisti večer je igrala na trobento, ki se jo je ravno začela učiti. Katjino in Lučkino poezijo sem do tedaj brala v revijah, Marko je bral Bukovskega. Bilo nas je morda ducat poslušalcev. Na drugem večeru Mladih rim nisem bila, je pa bil baje »gost« na njem pankovski poet Črtomir Clonsky. V tistem času se nas je skupinica, ki je ustanovila KUD Kentaver, zbirala v Celici, kjer smo imeli nekakšne čitalnice – dobivali smo se, si brali stvari, tako prozo kot poezijo, in jih komentirali drug drugemu. Najprej v Šiški, potem v Kinodvoru, nato v Celici. Tam smo naredili tudi tri literarne večere; na dveh je brala tudi Rada, to je bilo nekako sočasno z Mladimi rimami. Na tretjih Mladih rimah je nastopil tudi Dejan, pa Marko Rop, med poslušalci je bil Brane Mozetič. Bilo je polno –  vsaj trideset obiskovalcev. Marko je recitiral na pamet, mogoče je slog recitacije nekoliko spominjal na Zajca, ki je umrl kak mesec dni prej.

Januarja sta morala Carmen in Jacob nazaj domov, pa se je vsem nam zdelo škoda, da bi Mlade rime prenehale, ne zdaj, ko je bil večer v novembru tak uspeh …  Rada nas je povezala, dobili smo se na kavi  in »the rest is history«, kot pravijo. Na 4. Mlade rime sem povabila Karla Hmeljaka in Ano Toroš, s katerima sem takrat obiskovala Literaturino delavnico kreativnega pisanja, kontakt Tomaža Čeliga in Anjuše Belehar je posredoval Jacob, čeprav sem Anjušo poznala že prej, z ene od delavnic JSKD v Tolminu. Takrat smo za vsakim imenom napisali tudi kraj, od koder je pesnik ali pesnica. To je začel Jacob, zdelo se nam je posrečeno. Ljudje so potem spraševali npr. kje je Barbana. Vsakega nastopajočega sem prosila, da priporoči še koga. In tako se je krog nastopajočih počasi širil. Kadar sem kje brala, sem si zapisala še telefonske nastopajočih in jih potem povabila na Mlade rime. Anjo Golob sem recimo srečala na finalu Pesniškega turnirja v Mariboru. Če sem kaj zanimivega prebrala, sem se potrudila dobiti telefonsko, kdo se je pa tudi že takrat javil sam. Šele zadnji dve, tri sezone se ljudje javljajo sami v tolikšnem številu, da jih ni treba klicati oz. vabiti. Dejan je dogodek povezoval in delal unikatne, ročno risane plakate. Jaz sem sestavila ekipo, ki bere na večeru, razposlala vabila; FB-ja še nismo uporabljali, to je bil še čas plakatov in letakov, ki sva si jih razdelila pol-pol. Moja »ruta« je šla od Mestne knjižnjice, ki je bila takrat na začetku Gosposke, do Nuka, Bikofeja, pa na koncu do Filofaksa, kjer sem jih itak lepila, kot se ne sme, običajno še na kabinet za Primerjalno književnost enega. Mikrofone nama je sprva pomagal pripraviti Sašo Bernard, šele pozneje smo imeli svoje tonske mojstre. Linč in Marto sta zdaj nepogrešljiv del ekipe. Blaž Božič  je prvič bral na Mladih rimah kot srednješolec, Staš Vrenko ga je spremljal na kitari. Še zdaj je verz »Berlin je mesto modrine je mesto modrine je mesto modrine« eden mojih ljubših. Po njem smo naslovili peto edicijo festivala. Širši ekipi se je pridružil še Juš Škraban. Za mir in red običajno skrbita Ali in Ahmet, včasih tudi Mičo. Pomembna podpora vsa ta leta je bila Nataša Serec iz KUD-a Mreža, ki je do lani vodila Mladinski center Menza pri koritu in je imela razumevanje za Mlade rime, pa potem tudi razumevanje za nastanek Prebranca v Menzi. In seveda: brez podpore celotne ekipe Menze pri koritu od vsega začetka do danes ne bi šlo: tokrat ne bom naštevala poimensko, ker bi se lahko zgodilo, da koga, ki je sodeloval v teh letih, nehote izpustim, tega pa ne bi hotela.  Za vso pomoč in podporo sem vsem zelo hvaležna.

Tekom svojega obstoja so  Mlade rime postale pojem organiziranja literarnih večerov. V času, ko število poslušalcev in bralcev poezije nenehno upada, se lahko Mlade rime pohvalijo z izjemnim obiskom. Čemu pripisujeta takšen uspeh?

Dejan: Uspeh Mladih rim ni naključje. V zadnjih dveh sezonah se skozi leto na posamičnem mesečnem večeru lahko zvrsti tudi do sto obiskovalk in obiskovalcev. Od začetka organiziranja Mladih rim smo imeli 15, morebiti 20 ljudi v dvorani Menze pri koritu. Če je kakšen večer prišlo 30 obiskovalk in obiskovalcev, sem osebno jaz vriskal od navdušenja. Danes sem razočaran, če pride šestdeset absorbcije poezije željnih.

Morebiti od samega začetka z Veroniko res nisva točno vedela, kaj delava, vendar se je to čez čas ključno spremenilo. Že po nekaj letih sva se odločila in ostala odločena, da popeljeva Mlade rime na vrh priljubljenosti. Za uspeh je ključna celotna ekipa Mladih rim, ne le midva, sem štejeva seveda Linča in Martota, naša tonska mojstra (do nedavnega je k celoviti zvočni in svetlobni podobi prispeval tudi Mikro), Juša in Blaža, naša človeka za vse, ki pomagata postavljati stole, mizice, pospravljati, čistiti. Ne smem pozabiti omeniti, da sta oba odlična pesnika.  Ne smem izpustiti tudi Ahmeta, Mičota in Alija, naše redarje, ki skrbijo, da v dvorano med branjem pesmi ne zaidejo ljudje, ki bi lahko zaradi raznih osebnih stanj motili koncentracijo naših pesnic in pesnikov.

Do poezije imamo sproščen pristop. Zavedamo se, da je pisanje pesmi stvar vsakdana, da ne gre za sveti gral, ki ga prepoznajo le posvečeni. Zato sva z Veroniko že od začetka gradila na preprostem vzorcu – ljudem ponuditi zavetje, da se umaknejo k nam za nekaj ur, poslušajo popolnoma neznane pesnike in pesnice, komentirajo med seboj (seveda šepetaje) slišano poezijo, po končanem branju debatirajo z avtorji in podobno. Nisva želela ustvariti še ene valilnice »neverjetnih talentov«, mojstrov poezije, ampak pripustiti vsakogar na naš oder in naj bo potem naša publika tista, ki odloči, kaj je dobro in kaj ne. In verjemite, naše občinstvo je iskreno in kruto – ko mu je pesnik/pesnica všeč, mu/ji ploskajo po vsaki pesmi posebej, ko mu pesnik/pesnica ni blizu, je neusmiljeno v tišini in na koncu branju iztisne le vljuden aplavz.

Veronika: Uspeh Mladih rim ni moja ali Dejanova zasluga. Niti ga ni možno dobro pojasniti. Mogoče edino to, da Mlade rime vztrajajo, da so stalnica že deset let. In da mladi potrebujejo poezijo? Da potrebujejo tudi prostor, kjer ta poezija biva v polnosti javnega nastopa. In da je to možno, ker smo popolnoma odprti, ker lahko pride brat vsakdo. Pa mogoče tudi to, da poezija ni »nedotakljiva«, ni svetinja. Če lahko citiram iz  filma Postino: Poezija je last tistih, ki jo potrebujejo.

Sta pesnika, med vajinima poetikama so določene podobnosti, a tudi razlike. V kolikšni meri to vpliva na vajin odnos in tudi na izbor avtorjev, ki nastopajo na večerih, še posebej na festivalu, in na to, katere avtorje bosta objavila v »chapbookih«?

Dejan: Sam osebno se nimam za pesnika. Pišem le kratke in ozke sestavke, ki se jih lahko, vizualno, opredeli kot pesmi.

Mislim, da sva se skozi leta precej spoprijateljila in dodobra spoznala pesniški okus drug drugega. In najina okusa niti nista tako zelo zelo drugačna. Ja, precej se razlikujeva v mnenjih do določenih pesnikov ali pesnic in pri nekaterih nikakor nisva in nikoli ne bova mogla priti skupaj. Ampak obstaja cela plejada peres, ki naju skupaj razveseljujejo, ko izveva, da so izdala nove knjige.

Moram poudariti, da na mesečnih večerih nastopajočih ne izbirava po običajnem ključu, to pomeni, da ne poznava urednikovanja in avtorjev in avtoric ne izbirava po najinem subjektivnem okusu.

Drugače je na festivalu. Festival organizirava tudi zato, da izpostaviva določena imena, ki si po najinem mnenju to tudi zaslužijo. To pomeni, da so v pretekli redni sezoni Mladih rim tako ali drugače izstopali s svojo poetiko nad povprečje.

Veronika: Mislim, da so med najinima poetikama precejšne razlike. Zlasti v pristopu in dojemanju poezije. Dejan, če se ne motim, verjame v neposrednost, neobrušenost napisanega, jaz pa vseeno verjamem, da mora biti prisotna tudi tehnična spretnost, znanje o tem kako pisati, veščina. Ampak dober verz je dober verz in ko ga slišiva, se običajno strinjava. Več poti vodi v Rim. Bistven je toleranten odnos. Jaz imam zelo jasno izdelan okus in vem, kaj mi je všeč in kaj ne. Se pa nimam za arbitra, niti tega mnenja nikomur ne vsiljujem. Poetik je nešteto. Poezija je eden najbolj demokratičnih medijev, v katerem se lahko človek izraža. Z Dejanom dobro sodelujeva, ker postavljava Mlade rime nad osebne preference. Druži naju skupno navdušenje do poezije, oba sva radovedna, redko se zgodi, da izide pesniška zbirka pri kateri od založb, da je že v kratkem nisva oba prebrala. Redne Mlade rime imajo »nizek prag«, nastopi lahko vsakdo. Nastop je omejen na 10 minut, včasih, če je nastopajočih več, še malo manj. Pesmi ne prebirava vnaprej in ne selekcionirava bralcev. Program za festival nastaja drugače … Vsako leto drugače 🙂

Pesem nastaja v samoti, organizacija večerov pa zahteva veliko stikov z različnimi ljudmi … Kako usklajujeta samotni del pesniškega po-klica in organizacijsko dejavnost?

Dejan: Sam tudi v samoti pišem komaj nekaj let. Načeloma ustvarjam v raznih lokalih, tudi ponoči, v službi, na sprehodih, kjer koli. Z množicami ljudi imam precej velik problem – namreč, ni mi prijetno v nabito polnih prostorih. To pomeni, da sem precej zadržan na Mladih rimah, ko je na večeru sto ljudi. Morebiti bo marsikdo ob tem dejal, da si to izmišljam, ker se zavedam, da sem na odru popolnoma drugačen – veder, vesel, zajebantski, ampak izza odra sem dokaj mrk človek.

Veronika: Hm … To sta dve različni stvari … Nepovezani, popolnoma. Organizacija je na začetku zahtevala kar veliko energije … Tega je zdaj manj, prvih nekaj let pa je bila velika večina bralcev povabljena; mogoče sem dobila od koga kontakt, potem je bilo treba poklicati, se dogovoriti za datum itd. Gostom je bilo treba malo bolj razložiti za kaj gre, saj sem jih prosila, naj berejo brez honorarja in bi lahko gladko zavrnili. Mlade rime so tako počasi postale prepoznavne, lažje je bilo razložiti, ker so zanje že slišali …  Zadnji dve, tri leta  je več  tistih, ki  se kar sami oglasijo na FB ali na kentaver@gmail.com.

Na Mladih rimah nastopajo kar najrazličnejši pesniki in pesnice. Na kakšen način, če sploh, spremljanje njihove poezije vpliva na vajino pisanje? V kolikšni meri so po vajinem mnenju Mlade rime tudi inkubator novih pesniških glasov?

Dejan: Meni osebno nenehno prebiranje poezije pomaga pri gradnji in stabilizaciji lastnega pesniškega izraza in bitja. Ogromno mi pomaga nenehno spremljanje te scene, ne samo na večerih Mladih rim – ko mi čas dopušča, se udeležim vseh ostalih možnih večerov …

Mlade rime so platforma za nove pesniške izraze – ne samo mlade, tudi starejše, tiste, ki so bili do nastopa na rimah spregledani. Kar nekaj pesnic in pesnikov je po prvem pojavu na Mladih rimah dobilo priložnost prvih objav v specializiranih revijah. Po objavah v revijah pa se lahko zgodi marsikaj 🙂

Veronika: Gotovo so. Kar nekaj glasov sem imela priložnost spremljati. Spomnim se tudi nekaterih, ki so prvič nastopili s slabimi pesmimi, pa so me potem ob drugem branju, čez nekaj časa, osupnili, presenetljivo boljše so pisali. Pomembno je, da je nekdo, ki piše, v stiku s poezijo, da bere, da jo tudi posluša, da bere svoje stvari pred publiko, dobi odziv. Težko je pisati v vakuumu. Pa tudi: Mlade rime ne iščejo popolnosti, dovršenosti. Mlade rime pomenijo možnost, prostor za preizkušanje možnega. Nekakšno preizkušanje lastnih kril. Je pa prebrana poezija zaradi tega na začetku  včasih drznejša, bolj iskrena, pa tudi bolj trdo pade včasih na nos. Ampak brez tega je nemogoče napredovati. Pa ne govorim o objavah knjig ali v revijah. Napredovanje razumem kot potovanje k iskanju lastnega izraza, boljšega obvladovanja jezika, da res lahko poveš, kar moraš povedati. Tudi to je bistven del poezije po mojem mnenju: da nastaja iz notranje nuje. Kako to spremljanje vpliva na moje pisanje? Se je že zgodilo, da sem na večeru začela pisati pesem. Znano je, da poezija lahko sproži nastajanje poezije 🙂

Veronika, že kar lepo število let je minilo od tvoje prve in za zdaj zadnje pesniške zbirke. Takšni dolgi odmori med objavo pesniških zbirk, danes, ko je javno življenje zbirk vse krajše in krajše, niso ravno pogosti …

Veronika: Najbrž res ne. Ampak vse ob svojem času. Ne verjamem, da se da karkoli prehiteti. Je pa žal res, da je v današnji družbi kvantiteta postala pomemben način vrednotenja. Inštitucije, ki delijo denar, se hočejo otresti vsake sence subjektivnosti in imajo rade številčno merljivost, nekaj aritmetičnega, kar se da prešteti. In potem se meri število izdanih zbirk, število recenzij, število pojavljanj v medijih, število intervjujev, število nagrad, število dobljenih štipendij, število gostovanj, število branj. Šteje pa zares samo število dobrih pesmi. Je bil Gottfried Benn, ki je rekel, da če imaš srečo, jih je nekje okoli pet, šest? Meni je zelo ljub odlomek iz Rilkejevega Dnevnika Malteja Lauridsa Briggeja, ki se začne »Zavoljo enega verza …«. V redki uri vznikne iz vsega, kar si doživel in pozabil, nekaj besed.

Dejan, ob siceršnjem pisanju nastopaš tudi s skupino Nevemnevem. Iz kakšnih pobud si se odločil za ta korak?

Dejan: Sam vedno bolj sovražim golo, suho branje. Ne morem prenašati te suhoparnosti. Enostavno. Po drugi strani sem prepričan, da v določenem segmentu pišem takšno poezijo, ki dejansko zaživi le skozi odrsko uprizoritev. Nevemnevem ni navaden glasbeni sestav. Gre za kolektiv glasbenikov, video umetnika in mene kot pisca besedil. Moja besedila so direktne priredbe pesmi, ki jih sicer pišem, vendar morajo za lažjo uglasbitev, doživeti nekaj sprememb.

Sam ne znam peti, sem pa kar velik ekshibicionist, zato uživam na odru in svojo poezijo interpretiram na tako drugačen način, da noben nastop ni enak prejšnjemu in naslednjemu. Zato se nikakor ne morem naveličati biti v Nevemnevem.

Poezija je v preteklosti iz različnih zgodovinskih in kulturnih razlogov igrala pomembno vlogo v družbi. Kakšno je njeno mesto v družbi in v življenju posameznika po vajinem mnenju danes?

Dejan: Prepričan sem, da poezijo bere dosti več ljudi, kot si mi dejansko mislimo. Le podati jo je potrebno ne le na pravilen način, temveč ob pravilnem času. Če se mene vpraša, osebno mislim, da bi morali Prešerna črtati iz osnovne in srednje šole. Ker je enostavno nerazumljiv za mlade ljudi in pa preveč oddaljen. In ko šolski sistem posiljuje mlade ljudi z nerazumljivostmi, jim hote priskuti poezijo skoraj za vse večne čase. Tudi v šolah so med učitelji, se ve, svetle izjeme.

09.05.1945 je ob osvoboditvi Ljubljane izpod nemškega okupatorja na slovesnosti z balkona univerze nekaj deset tisoč glavo množico nagovoril pesnik, Oton Župančič. Leta 1990 je bil v predsedstvo po prvih večstrankarskih volitvah, na predvečer slovenske samostojnosti, izvoljen pesnik, Ciril Zlobec. V takratnem parlamentu je bil še en pesnik, Jaša L. Zlobec. Torej, tudi v polpretekli in novi zgodovini poezija igra tudi širše precej pomembno vlogo …

Danes je poezija tam, kjer je, na robu prepada. Zato, ker se ljudje, ki upravljajo s to državo, enostavno ne morejo ukvarjati s tako obrobno rečjo, kot je umetnost, kaj šele literatura, kaj šele, za boga, poezija!!!

In da, z zadnjim stavkom sem ciničen in jezen.

Veronika: Ne, ne strinjam se, da je Prešeren pretežek ali da bi ga morali črtati. Mogoče bi samo morali spremeniti način, kako ga poučevati. Ne kot balzamirano mumijo, največjega slovenskega pesnika. Vsakdo, ki ga uči, bi si moral najprej odgovoriti na vprašanje, ali res verjame, da je Prešeren dober pesnik. Ne zato, ker so mu to zapovedovali od osnovne šole naprej, ampak ker ga ta poezija premakne. In če ga ne, se ne bi smeli bati reči, da ga ne. V Prešernu je toliko različnih vrst poezije, od zabavljivih puščic do čiste bivanjske groze in obupa. Najbrž je odvisno od tega, kaj vzameš. V osnovni šoli je prezgodaj za nekatere sonete nesreče, ne pa nujno za druge pesmi. V poučevanje Shakespeara so v Angliji vključili gibanje, igre vlog, improvizacijo … Kljub temu, da je Bardov jezik bolj odmaknjen od modernega in za šolarje baje bolj naporen, kot je Prešernov. Ampak nihče ne misli, da je vsebina neprimerna. To bi lahko naredili s Prešernom. Zavedam se, da od učiteljev morda pričakujem preveč. Ampak treba je zahtevati nemogoče, ko govorimo o poeziji. Mislim, da je narobe podcenjevati mlade – veliko več vedo in razumejo, kot bi jim mi želeli pripisati. In ne vem, če je kaj bolj družbeno dejavnega, celo radikalnega, kot imeti veliko mladih, ki so se sposobni izraziti z besedami, ki zmorejo in znajo javno spregovoriti. Opolnomočenje posameznika, za to gre. In to je vedno plavanje proti toku.

Približuje se festival Mladih rim. Zakaj sta se ob siceršnjih večerih, ki se ne odvijajo več zgolj v Ljubljani, ampak tudi v Mariboru, odločila še za festival in v kakšnem razmerju je festival do siceršnjih večerov?

Dejan: Ideja o festivalu se je nekako porodila že ob koncu prve sezone Mladih rim, ker sva na zaključni, junijski večer povabila vse do takrat nastopajoče. Tudi naslednje leto, 2007, je eno dnevni dogodek uspel, vendar je bilo za naslednje leto že preveč pesnic in pesnikov, tako da sva se odločila za več dnevni festival.

Festival združuje mlade in neuveljavljene pesnice in pesnike, tiste, ki so že opaženi, glasbenike, gledališčnike, performerje … V zgoščenem programu kombiniramo različne umetniške prakse med seboj in tako razširjamo pojem pesniškega čez gole meje pesmi …

Veronika: Festival je na nek način letni pregled pesniškega dogajanja z novimi obetavnimi glasovi na čelu. Res je, da za razliko od rednih Mladih rim pesnike na  festival povabimo; prijavijo se lahko le na maraton. Vendar princip izbiranja ni izključujoč, temveč nasprotno.  Novinci berejo s starimi pesniškimi mački, predstavljamo nove, zanimive knjge. Druga stvar, ki festival loči od rednih Mladih rim, je da imamo na festivalu glasbo in druge oblike ustvarjanja. Tudi letos sva si z Dejanom razdelila delo, jaz sem sestavila pesniški del, Dejan spremljevalni glasbeni program. Program festivala si lahko ogledate na naši spletni strani https://mlade-rime.wix.org/mlade.rime

Scena bo letos nastala izpod spretnih rok Tie Avsec, Simona Drofenika, Mateje Herbst in Maruše Uhan. Plakate in pasice za splet pa je oblikovala naša Gaja Naja Rojec.

Med pesniki jih bo kar nekaj predstavljalo čisto sveže pesniške zbirke: Vid Sagadin, Tone Škrjanec, Simona Kopinšek, Samo Kreutz, Kristina Kočan, Muanis Sinanović, Jana Putrle Srdić. Veliko bo pesnikov, ki se na oder Mladih rim vračajo; bral bo Karlo Hmeljak, Iztok Osojnik, Petra Koršič, Ana Svetel, Aja Zamolo … Z nami bo kot pesnik in kot DJ tudi zadnjič pred poletjem Gregor Podlogar. Znova bodo gostovali udeleženci poletne pesniške šole iz Vermonta, revija I.D.I.O.T.,  portal pesem.si.

Od tujih gostov se bodo naši publiki predstavili irski pesnik Robin Parmar, britanska pesnica Zoë Skoulding in srbski pesnik Stevan Tatalović.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Mlade rime

Mlade rime

Mlade rime so pesniški večeri, namenjeni predstavljanju mladih, novih, neuveljavljenih pesnikov in pesnic. Cilj Mladih rim je omogočiti novim pesniškim glasovom prostor, kjer lahko preskusijo svoje pesmi, se prvič (ali drugič) srečajo s publiko. Je tudi prostor, kjer lahko poslušajo poezijo svojih kolegov. Na vsakem večeru nastopi pet do šest novih, neuveljavljenih pesnikov oz. pesnic, sledi pa jim pesniški gost, že uveljavljeno ime slovenske poezije. Tako lahko tisti, ki so na začetku svoje ustvarjalne poti, svojo poezijo vzporejajo s poezijo nekoga, ki je že prehodil kak kilometer ali dva. Hkrati pa oboji berejo relativno mladi publiki. Mlade rime spodbujajo medgeneracijsko komunikacijo. Ideal Mladih rim je pesniška skupnost, ki nastaja ob branju in poslušanju poezije. Septembra 2015 bodo na vrsti že 100. Mlade rime.

Mlade rime

Latest posts by Mlade rime (see all)