Najnovejše objave

Dva pesnika dve mesti: Vid Sagadin, Drugo pismo Andražu Poliču

Andraž

 

Pozorno sem prebral, kar si napisal, in zanimivo mi je, kako vedno postrežeš z zgodbo ali primerom in s kakšnim tempom, s kakšno lahkotnostjo potuješ od enega do drugega primera, od ene štorije do druge. S svojim pismom me izzivaš vsaj na štirih frontah: poleg pesniške še na etični (»ne, nobenega etičnega napredka«), vojni (pisma iz prve svetovne vojne) in filozofski (zlasti mistika). Prav tako mi odpiraš štiri precej različne  pesniške svetove: Burroughs, Zupan, Paz in Thomas. Je sploh mogoče najti tisto, kar jih druži? »Treba je priti na grič,« pravi Zupan v Menuetu, pa četudi z »virusom jezika«, če si lahko sposodim tvoj navedek. Zadnjič sem šokiral okolico, s tem ko sem napisal pesem, ki se konča s podobo, kako se otroci na vrtu pred hišo igrajo z mojo lobanjo. Zanimivo, kako nihče ni mogel stopiti iz varnega objema dobesednega pomena, kot da ne bi že Dane Zajc napisal, da ljubi »vse bolno, vse gnilo, temo in nemirni strah, ubijanja mračno silo in groze ledeni dah«.  Tako kot on ni vojni hujskač, tudi moja podoba ne sodi v katero od koncentracijskih taborišč, ampak oba izkoriščava moč poezije, ki je v tem, da tudi najbolj temne stvari delujejo odrešujoče, ker jih je mogoče brati na sto različnih načinov. Poezija je že po svoji naravi ekshibicionistična, razgalja tisto, kar bi moralo ostati skrito, o čemer se po navadi ne govori, kar ostaja namenoma preslišano, ker je morda na neki ravni preveč boleče, da bi se razprlo, ne samo kot hoja po žerjavici, ampak včasih celo kot hoja po risalnih žebljičkih, če spet uporabim prispodobo in s tem tvegam, da me bodo spet jemali dobesedno. Diamanda Galas je, preden je zapela pesem Gloomy Sunday, povedala anekdoto, kako so posebej za Billie Holiday po navodilu založniške hiše, pri kateri je snemala ploščo, spremenili konec pesmi, ki je bil preveč pesimističen in depresiven, da bi deloval bolj optimistično in spodbudno, in takrat se je po njenih besedah rodila pop glasba. »Jaz tega seveda nikoli ne počnem na takšen način,« sklene Diamanda in suvereno odpoje to staro madžarsko pesem, ki jo imenujejo tudi pesem samomorilcev (»suicidal song«). O tem ne govorim iz nekega obešenjaškega nagiba, še manj pa menim, da je poezija eksegeza trpljenja, gojišče črnih misli ali apologija razkroja, pač pa je mogoče nanjo gledati tudi kot na naravno zdravilo proti čedalje bolj razpasli ideologiji pozitivnega mišljenja (»positive thinking«), v katerem ni prostora za soočenje s strahom, smrtjo, obupom, depresijo, nemočjo, bolečino in kar je še podobnih nezaželenih stranskih učinkov življenja. Pravkar te poslušam, kako poješ svoj song Biti nor je včasih biti najbolj pri sebi, in razmišljam o tvojih besedah, kako je »čista ljubezen najskrajnejša pošastnost človeške duše«, ki me popeljejo k dobri stari Simone Weil, ki pravi, da je ljubezen znamenje naše bede. Na življenje lahko gledamo iz vsaj dveh različnih kotov: sub spaciae aeternis ali sub speciae mortis. Vsako lepo golo telo je znotraj zgolj okostnjak ali kot se glasi kompliment, ki ga je moj oče izrekel neki lepi ženski: »Vi imate tako divan kostur,« – »Kako lep skelet imate.«  Če na tem mestu preskočim na teme, ki mi jih ponujaš v svojem pismu, lahko ugotovim, da je na vseh področjih (estetika, etika, teorija in praksa) danes zaznati izgubo substance, ki izhaja iz tega, o čemer sem prej govoril, in sicer da se izogibamo težkih tem, saj je življenje, si rečemo, že tako ali tako težko in si ga nočemo še dodatno oteževati. Se ti ne zdi, da poezijo še vedno jemljemo bolj kot dekoracijo, kot nekaj, kar v resnem, realnem  svetu nima pravega učinka, o čemer piše Arthur C. Danto v knjigi Filozofsko razvrednotenje umetnosti, kot da bi prešpricali najmanj vso avantgardo z začetka prejšnjega stoletja? Mar res potrebujemo novo vojno vihro, da bo ta neznosna lahkost pesnjenja, usmerjena k svojemu idealu neizčrpne pozitivnosti, znova našla svoje sidrišče v živi realnosti in tako pridobila nazaj izgubljeno substanco? Seveda si nihče ne želi vojne (že čutim, kako me znova grabijo za besedo), nihče si ne želi novega Kajuha in Balantiča vsakega na svojem bregu, nihče si ne želi izbrati napačno stran, nihče noče več ponovitve tega, kar se dogaja že od Antigone in Polinejka naprej: bratomorstvo, kanibalizem, avtodestruktivnost, cela pahljača diskriminacije in samozaslepljevanja, predvsem pa naduta vera v božje poslanstvo, v imenu katerega so dovoljena vsa sredstva. Najini štirje pesniki so vojna generacija in ne glede na to, kako je vsak od njih preživel vojno – Burroughs se je priključil ameriški armadi po bombardiranju Pearl Harborja leta 1942, vendar je bil kmalu zaradi psihičnih težav (»duševna neuravnovešenost«) odpuščen iz vojske; Dylan Thomas je doživel bombardiranje svojega rojstnega mesta Swansea in izjavil: »Naš Swansea je mrtev.«; Octavio Paz se je leta 1937 na nekem pisateljskem kongresu kot pisatelj aktivno zavzemal za obrambo kulture v Španiji med špansko državljansko vojno, v kateri se je postavil na stran republikancev; Vitomil Zupan pa je edini od četverice v vojni dejansko tudi sodeloval, ko je leta 1942 iz taborišča Gonars, kamor je bil interniran, prebegnil k partizanom – se ga je gotovo dotaknila globlje, kot se naše voyerske oči dotikajo virtualno predstavljene realnosti sodobnih vojn. In kaj ima pri vsem skupaj poezija, ki po Audnu ne sproži ničesar (»Irska ima še vedno svojo blaznost in svoje vreme, / kajti poezija ne sproži ničesar«)? Danto, ki navede ta primer v svoji omenjeni knjigi, odgovarja: »Stališče, da je umetnost nekaj, kar po svoji naravi ne more sprožiti ničesar, ni toliko v opreki s stališčem, da je umetnost nevarna. S tem ko jo metafizično jemljemo kot nekaj, česar se nam ni treba bati, na določen način reagiramo na zaznano nevarnost umetnosti.« Kot vidiš, se vprašanja porajajo kar sama od sebe, tako da naju čaka še veliko dela, da jih obdelava vsak na svoj način: ti z lahkotno poetičnim, impresionističnim nizanjem podob, dogodkov, citatov, medtem ko se jaz s svojo ekspresionistično dušo izgubljam v globinah, kamor nihče ne sme. In če za konec tega pisma poskušam odgovoriti na tvoje začetno vprašanje: ja, pisemska korespondenca v današnjem času ne samo, da je mogoča, ampak mora biti mogoča, če nočemo, da se nam jezik spremeni v Zajčevo »kepo pepela« (»In namesto besede se skotali kepa pepela med saje v tvoje grlo.«), z drugimi besedami, če nočemo svojega jezika povsem degradirati in ponižati na golo orodje neposredne (in še to pomanjkljive) komunikacije. In sedaj ti predajam besedo s svojim doživljanjem Ljubljane, ki je postala del ali kradljivka moje duše:

 

LJUBLJANA

 

Z baročno kletko po

Prévertovi glavi sredi

mesta s parčkom ptic

na klopci v parku.

 

Neskončno dolgi

semaforji da poješ

cel sendvič zraven.

 

Le zakaj v nobenem

drugem mestu nisi

tako hudičevo sam?

 

Mesto je kot človek

prime se ga ena barva

neizbrisna; najina je

rahlo osojna globoka

in nesramno pogubna.

 

Še vedno hodim po tvojem

deviško sončnem truplu

ljubezniva krsta

sladkosiva keha

moja vdana

– Ljubljana.

Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci.

Foto (c) Murr
Vid Sagadin Žigon
O Vid Sagadin Žigon (6 Člankov)
Vid Sagadin Žigon, rojen v letu 1972, ko je Bobby Fisher na svetovnem šahovskem prvenstvu premagal Spaskega, piše pesmi, že odkar je kot predadolescentni fantič nastopal v krogu svojih sorodnikov in vrstnikov. Toda, ker stvari potrebujejo čas, da dozorijo, ali iz kakšnih drugih razlogov je z objavami začel šele v študentskih letih, njegove pesmi so našle svoj prostor v literarnih revijah Literatura, Mentor, Dialogi, Nova revija, Poetikon in se izgubljale v etru tretjega programa Radia Slovenija. Kot navdušen bralec domače in svetovne književnosti se je lotil študija primerjalne književnosti, ki ga je tudi zaključil z diplomsko nalogo o grotesknem pri Bulgakovu, da bi lahko »dal za rundo«, pa je pisal tudi literarne kritike in eseje. Vendar je potem moralo miniti še vsaj desetletje, ki ga je porabil za lektoriranje kot edini vir svojega preživljanja, dokler ni končno zbral pogum in leta 2010 izdal prvenec »Drevored«, da bi mu letos sledila še čisto sveže zapečena pesniška knjiga »Špilunga«. Živi in ustvarja v hiši na robu Ljubljanskega barja, kjer ga navdihujejo žena in trije otroci. Foto (c) Murr