Najnovejše objave

Pogovor z Borutom Petrovičem Vernikovim

Naj začnem pri knjigi, knjigah. Stephane Mallarmé je nekoč dejal, da vse na svetu obstaja zato, da bi se nekega dne izteklo v eno knjigo. Glede objavljanja  svojih knjig si izjemno »redkobeseden«, po zbirki, objavljeni v samozaložbi, ti je do zdaj izšla le še ena, pesnitev Pesem nekomu, ki ima neskončno ime (1995). Kaj je zate pesniška knjiga? Kateri razlogi botrujejo tvojemu tako dolgo trajajočemu knjižnemu molku?

Očitno spadam med tiste, ki se ne morejo pohvaliti s kvantiteto.  Naj se malo pošalim, tudi Mallarmé, ki ga omenjaš, je bil med njimi. Kvaliteta njegove pesniške zapuščine pa je seveda velika in neprecenljiva. Moja poezija se ne more primerjati s tem velikanom pesniške besede, ki ga zelo cenim, saj mi je kot simbolist zelo blizu; moram priznati, da je imel velik vpliv name.  Ker me vprašuješ, kaj je zame pesniška knjiga, ti naj odgovorim: pesniška knjiga je zame knjiga z veliko poetično močjo, ki v zgodovini literature, zaradi svoje izvirne poetike, pusti  trajno sled. Kaj takega mi verjetno ne bo nikoli uspelo ustvariti. Vprašuješ me tudi, kateri razlogi botrujejo mojemu knjižnemu molku. V času, ko sem imel status samostojnega kulturnega delavca in mi je  zato država plačevala prispevke za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, se kljub temu ni dalo preživeti. Družina je zahtevala svoje. Odšel sem na Ministrstvo za kulturo in se odpovedal statusu. Kar malo čudno so me gledali, vendar, tako je bilo. V eni izmed slovenskih založb sem dobil službo direktorja knjigotrštva, to pa me je tako »okupiralo«, da sem zaplaval v povsem druge vode. Če bi se ukvarjal z urednikovanjem, bi mi bilo verjetno lažje. Ko sem se nekega dne v vlogi direktorja knjigotrštva oglasil v pisarni Andreja Arka, s katerim sem prej sodeloval kot samostojni kulturni delavec, mi je dejal, da je presenečen, ker me je navajen v povsem drugi vlogi. V takratnih literarnih revijah in ostalih medijih sem nehal objavljati. Priznati moram, da občudujem vse tiste moje pesniške prijatelje, ki vztrajajo v statusu, ne vem kako jim to uspeva, zares so vredni občudovanja.

Mislim, da si danes eden redkih slovenskih pesnikov, ki pišejo poezijo, ki je poudarjeno metafizična. Kako sam vidiš razmerje med pesništvom in metafizičnim? In še podvprašanje: kako vidiš razmerje med poezijo in religioznim? Sploh v osemdesetih letih minulega stoletja je bilo kar nekaj glasov, ki so trdili, da je pesništvo danes v nekaterih aspektih zamenjalo religijo …

Med slovenske pesnike, ki so pisali poezijo s poudarjeno metafizično razsežnostjo spada tudi Gregor Strniša;  kot postsimbolist  se je s svojo metafiziko vesoljstva upiral antropocentrizmu, ki je v zavesti sodobnega evropskega človeka še vedno preveč prisoten. Težko je izstopiti iz uokvirjenosti novoveškega racionalizma, antropoteizma, antroposubjektivizma in ostalih teorij, ki so zgolj teoretska zavest o humanizmu, oddaljujejo pa se od tistih elementarnih, duhovnih, ali če hočeš, tudi mističnih, metafizičnih korenin, ki človeka vračajo k Izviru. Poezija pa je predteoretska zavest in je zato kot taka, če je seveda to pesniku blizu, ni pa rečeno, da mu mora biti, lahko zares nekaj, kar mu omogoča globlji stik s to nedoumljivo razsežnostjo  človekove ontološke in fenomenološke biti. Naj tukaj ponovim, kar sem nekoč  že zapisal: »Hrepenenje po večni, nedoumljivi Skrivnosti je metafizično hrepenenje, je hrepenenje po nečem onstran tega, kar bi me lahko zadovoljilo. Govorica logosa kaže pot v transcendenco. Doumeti nedoumljivo zgolj po diskurzivni poti pa je nemogoče. Bistvena lastnost besede je v tem, da razodeva intencionalni svet – svet v katerem je zavest usmerjena naravnost k predmetu spoznavanja, in svet, ki je onstran te intencionalnosti, ki sega v transcendenco, v mistično-ekstatično razsežnost. Iz skrivnostnega pomena besed odseva intuitiven, iracionalen svet, svet metafizičnega hrepenenja. Da, pesniška beseda, vsaj po mojem prepričanju,  s svojo simboličnostjo meri onstran sama sebe. Zato pač kot pesnik čutim to neizrekljivo, neizrazljivo substanco večne, zunanjim očem nevidne reke življenja.« In prav to želim v svoji poeziji tudi na nek način odstreti. To sem poskusil tudi v svoji pesnitvi Pesem nekomu, ki ima neskončno ime. To nadaljujem tudi v pesmih, ki jih sedaj pišem. Ne vem. kako bo mi to uspelo, čutim pač, da je to tista moja pot, ki me vodi na meji med profanim in sakralnim ali religioznim, vendar ne religiozno dogmatičnim, marveč  metafizično globinskim. Zavedam se, da nimam in nikoli ne bom imel veliko bralcev, vendar me to ne moti. Živimo v raznolikem svetu, v svetu teizma, ateizma, v svetu različnih svetovnonazorskih pogledov; ta raznolikost nas naj bogati ne pa razdvaja, zato je prav, da vsak na svoj specifičen način dodajamo  drobtinico h »kruhu«, ki ga peče človeštvo. Pesniki se bi zato morali med seboj podpirati, neglede iz kakšnih prepričanj izhajamo. Dvomim, da bo pesništvo zamenjalo religijo, lahko pa človeka, seveda tistega, ki si to želi, in ki ima za to antene, obogati. Mogoče mu lahko, predvsem metafizična poezija, tudi odpre drugačen, nedogmatičen, bolj svoboden »uvid« v religijo/-e, v sakralno in v sveto.

Octavio Paz začne svojo knjigo Lok in lira z množico definicij pesništva, ki so vse pravilne. Morda je celo za vsakega pesnika pisanje poezije nekaj drugega, zame osebno je (bilo) v veliki meri povezano z vprašanjem identitete oziroma identitet. Morda lahko poveš, kaj v intimnem smislu pesnjenje pomeni tebi?

Ja, Octavio Paz je podal množico zanimivih definicij pesništva, še posebej je zame zanimiv, ko govori tudi o tem, da nam pesmi  lahko razodevajo  tisto drugo, nedosegljivo, sveto. Med ostalim je zapisal: »Pesem poje človeka, izraža tisto kar mu je lastno, razkriva minljivo bitje, ki je podvrženo zgodovinskemu zaporedju in ga želi obenem preseči, mu ubežati, preskočiti v fantastično in se naseliti v absolutnem« (Lok in lira). Identiteta je ena izmed bistvenih aksiomov v procesu človekovega samouresničevanja, vendar se lahko zelo hitro »utopi« v religioznih, ideoloških in filozofskih vrtincih, ki človeka posrkajo, ne da bi se tega sploh zavedal. Po mojem mnenju bi moral biti pesnik (umetnik) sposoben izstopiti iz teh vrtincev, ter se vsaj poskusiti približati tisti skupni duhovni korenini, ki nas, kljub raznolikosti, združuje, da vsaj začutimo biti to, kar v resnici smo. Naj to ponazorim z mislijo Šri Aurobinda: Ko deževna kaplja pade v morje, se ne izgubi v morju, postane morje. Naj k temu še dodam, da ima morje svojo gladino, svojo globino, nešteto različnih valov, in tako je tudi s človeško vrsto, ki vsebuje nešteto različnih identitet. Sposobnost poglobitve v svet teh različnih identit pa je pogoj za umetniško ustvarjalnost.  Ker me vprašuješ, kaj mi pesnjenje pomeni v intimnem smislu, ti naj povem, da je pesnjenje postalo  zame smisel mojega življenja. Ko se tej razsežnosti predam, začutim to, kar v resnici sem, z vso svojo človeško krhkostjo, čudežnostjo, ljubeznijo in tudi človeško majhnostjo. Seveda pa se zavedam, da napisana, objavljena pesem živi svoje samostojno življenje brez avtorjevega vpliva. S svojo simbolko, metaforiko, večplastno sporočilnostjo se razodeva bralcem tako kot so jo sposobni doživeti, zato v vsakem bralcu živi svoje specifično življenje, ki je odvisno od njegove osebnostne, duhovne percepcije.

Kako se najdeta s pesmijo, na kakšen način »pride« k tebi? V obliki idej, besed, podob, ritma …?

To so me pred nekaj dnevi vprašali tudi na na Špitalovem kavarniškem večeru v Celju. Naj ti odgovorim tako: odvisno je od situacije, od nepredvidljivih okoliščin. Včasih zaslišim kakšno besedno zvezo, zanimivo misel …, takrat se v meni nekaj zgodi; pesem zares preprosto »pride k meni« kot darilo, kot je darilo življenje samo. Zgodi se brez  vnaprejšnje miselne analize.  Seveda pa se zavedam, da je pesem zapis, ki ga moraš opraviti z vso odgovornostjo, da ne izpade kot trivialna rimarija. Ker je moja poezija, kot si sam zapisal, poudarjeno metafizična, je v procesu pesnjenja potrebno paziti, da ne zapadeš pod vpliv New Age-a, ker bi to poezijo razvrednotilo. Pesem ne sme biti rezultat površnega, eklektičnega povzemanja in sestavljanja miselnih, religioznih vzorcev,  marveč je zahteven, poetološko odprt dialog  z miselnim ter religioznim izročilom zahoda in vzhoda, ali še globlje, poezija je zame odprt dialog z osebnim božanstvom, ki ga doživljam intuitivno, na samosvoj, svoboden, intimen način. Seveda pa vse moje pesmi niso metafizične. Pišem tudi pesmi z drugačno tematiko. Življenje je raznoliko, pesnik je pivnik, ki vpija vse kar mu je dano doživeti. Življenje je galerija podob, pesmi pa so njihov odsev. Naj ti na koncu tega vprašanja povem tudi to, da je, kakor pri tebi, ki o tem poglobljeno pišeš,  zame zelo pomemben tudi ritem pesmi, njena notranja melodija, njen dih, vdih, izdih. Skratka, to so vse pomembne sestavine, ki pesem naredijo zanimivo in privlačno.

Kakšni so tvoji pesniški začetki in kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali nate?

Pesmice sem začel pisati že v osnovni šoli, objavljal sem jih v takratnem Ptujskem tedniku. Seveda so to bile zgolj otroške pesmice, brez kakršnekoli vrednosti. Nadaljeval sem v srednji šoli. Tudi moja prva pesniška zbirka, razen dveh, treh pesmi nima niti povprečne kvalitete. Danes je ne bi objavil. Tako je pač bilo, in to je potrebno odkrito povedati . Vprašuješ me o pesnikih, pesnicah, ki so najbolj vplivali name. Zelo so mi blizu: Alojz Gradnik, Srečko Kosovel,  Gregor Strniša, ki je po mojih kriterijih eden največjih slovenskih pesnikov, Dane Zajc, Tomaž Šalamun, Svetlana Makarovič …, veliko jih je. Od tujih pa seveda Stéphane Mallarmé, Paul Valéry,  Arthur Rimbaud, Guillaume Apollinaire,  Walt Whitman, Allan Edgar Poe, Ezra Pound ,Thomas Stearns Eliot, Elizabeth Bishop, Silvia Plath, Octavio Paz, Odiseas Elitis, Pablo Neruda, André Breton, Jorge Luis Borges, Friderich Hölderlin, Frančišek Asiški, libanonski pesnik in mistik Khalil Gibran, perzijski pesnik in mistik Hafis, Rumi ter orientalski pesnik Omar Hajem, če naštejem samo nekatere. Blizu so mi tudi Vedske pesmi, ki so v zavesti slovenskih bralcev, tudi pesnikov, premalo prisotne. Naštel sem seveda le nekatere.  Težko pa je reči, da so omenjeni najbolj vplivali name. Bolje bo, da povem, da so mi zelo blizu. Lahko rečem, da s pesniki, čeprav so že dolgo mrtvi, prijateljujem. Med njimi in menoj  se dogaja nek notranji dialog, ki ga je težko racionalno pojasniti. Ta komunikacija med pesniki in menoj, ki se hkrati dogaja na podzavestni in zavestni ravni je zame zelo pomembna. Enako verjetno doživljate tudi drugi pesniki.

Priznam, da sem mislil, da si po omenjeni pesnitvi pesniško umolknil, dokler se nisem prijavil na Facebook, kjer sem presenečeno opazil najprej to, da pesnice in pesniki tam redno objavljajo svoje pesmi, med njimi pa sem seveda hitro opazil tudi tvoje pesmi. Zakaj si se odločil svojo poezijo objavljati na Facebooku? Ali se ti zdi neposreden odziv bralstva, ki ga pesniki z razliko od klasičnih tiskanih revij, a tudi zbirk, dobimo na Facebooku pomemben? Kako ta odziv vpliva na tvojo recepcijo objavljene pesmi?

Živimo v 21. stoletju, v obdobju informacijske družbe. Sodobni elektronski mediji, med njimi sta tudi Facebook in Twitter,  nam omogočajo takojšen stik s pesniki in ostalimi bralci. Pesniki smo do sedaj bili »zaprti« v ozke literarne skupine. Literarne revije niso bile dostopne na spletu, zato med avtorji in bralci ni bilo nobenega stika, kar pa je še bolj pomembno, ni bilo feedbacka. Povratne informacije o odzivnosti bralcev in celo poznavalcev poezije, na Facebooku objavljajo in komentirajo tudi nekateri literarni teoretiki, so za pesnika zelo pomembne. Na moje pesmi, ki jih tam objavim, se odzove veliko ljudi, med njimi so tudi odlični pesniki, pesnice in seveda ostali bralci, ki poezijo cenijo. V komentarjih, ki jih dobivam, mi sporočajo svoja občutja, mnenja, kar mi veliko pomeni. Z nekaterimi se je razvilo veliko prijateljstvo, to so odprti, izobraženi ljudje, ki poezijo zares cenijo. Negativne posledice interneta med nami nimajo prav nobenega vpliva, ker se s profanimi odnosi ne ukvarjamo. Pomembna nam je poezija in nič drugega. Poezija mora v svet, priti mora do ljudi, v tem je tudi njen smisel. Elektronski mediji to omogočajo, zato vidim v tem sodobnem mediju veliko bodočnost.

Ob tem da pišeš poezijo, si tudi tenkočuten premišljevalec o poeziji drugih. Miodrag Pavlović je nekoč rekel, da ni dolžnost pesnika, da piše tako, da bo razumljiv in všečen bralcu, ampak da je naloga bralca, da se neki poeziji poskuša odpreti v čim večji meri. Kako ti pristopaš k poeziji drugih? Kaj iščeš in kaj najdeš v njej? In če nekoliko razširim to vprašanje: zakaj naj bi ljudje danes sploh še brali pesmi?

Literarne ocene sem začel objavljati v oddaji »S knjižnega trga« ter v nekaterih drugih medijih, kot so Književni listi ipd. že,  ko sem imel status samostojnega kulturnega delavca. Danes na MMC-ju,  v rubriki »Iz zaprašenih knjižnih polic«, objavljam literarne ocene pesniških zbirk, ki so izšle pred desetimi in celo dvajsetimi leti. Bralce vabim, da jih poiščejo  v knjižnicah, ter jih tako »obujam« iz spanja na zaprašenih policah. Vabim jih torej h knjižnični izposoji pozabljenih knjig. Knjige morajo živeti, morajo med ljudi. Knjige so mrtve, če so zaprte ali pa, če ljudje ne vedo, da sploh obstajajo.  Ko pristopam k poeziji drugih, iščem v njih tisto, kar po mojem mnenju lahko bralce obogati ter jim tudi to na primeren način povem. Smisel literarne kritike vidim v tem, da s svojim odgovornim početjem prispeva pomemben delež pri ozaveščanju in seznanjanju bralcev. Literarni kritik mora biti tenkočuten bralec s poudarjeno potrebo po korektni predstavitvi literarnega dela. Kvalitetnim knjigam mora literarni kritik odpirati vrata v svet. Vprašuješ me, zakaj naj bi ljudje danes sploh še brali pesmi? Zato, da bi se lahko notranje bogatili. Ob polnem hladilniku nam primanjkuje duhovna hrana. Pesniška knjiga nima zgolj uporabne vrednosti, ki se lahko izrazi s protivrednostjo izraženo v denarju, poezija ni čevelj ali klobasa, poezija ima neprecenljivo estetsko, duhovno  vrednost, ki človeka bogati z zakladom, ki ne odseva bleska zlata, marveč svet,  ki mu lahko rečemo pesniški čudokraj, v njem pa je veliko več bogastva kot v bankah.

Začel sem s knjigo, naj z njo še končam, vendar zdaj s knjigo kot tržnim predmetom.  Bralstvo pesništva vse bolj upada. Sam si leta delal v knjigotrštvu. Imaš morda kak predlog, kako bi poezija povečala število bralcev? Ali je število bralcev sploh pomembno, ko govorimo o pesništvu?

Bralstvo pesništva verjetno res vse bolj  upada. Z internetom se to popravlja. V slovenskem prostoru je malo založb, ki bi imele razvito svojo knjigotržno dejavnost po vseh prodajnih poteh. Mi smo nekoč prodajali knjige več kot 60. založbam.  Imeli smo poseben oddelek prodaje pravnim osebam, med njimi so bile tudi knjižnice in knjigarne, ter oddelek prodaje fizičnim osebam. Na prodajni poti do kupcev lahko knjižni klub prav tako opravi veliko delo.  Prodaja preko interneta se v Sloveniji še ni tako uveljavila kot drugod po svetu. Ministrstvo za kulturo bi na tem področju moralo opraviti pionirsko delo, če ne z drugim, pa vsaj z delno pomočjo tistim, ki so pripravljeni na tem področju narediti nekaj konkretnega. Potreben je aplikativen, ne zgolj teoretičen projekt na tem področju.  Znanja je veliko, le politične volje verjetno ni. Tisti minister za kulturo, ki bo na tem področju naredil nekaj zares konkretnega, se bo vpisal v zgodovino. Verjetno pa bi moral biti na tej odgovorni funkciji nekdo, ki ima do slovenskega  leposlovja globinski, čustven odnos, takih pa je verjetno zelo malo, ali pa v političnih krogih ne pridejo do izraza, da bi jih postavili na to odgovorno mesto.  Naj ti odgovorim še na zadnje vprašanje. Pesništvo nima velikega števila bralcev.  Veristična poezija ima več bralcev kot hermetična poezija. Obe sta seveda enakovredni, zato ne bi bilo prav, da se ju ocenjuje, kot da ima ena večjo umetniško vrednost od druge. Število bralcev je pač takšno kot je. Prav pa bi bilo, da se povečuje, saj bi, v tem pritlehnem svetu, to bil vzpodbuden dokaz o duhovni rasti vedno večjega števila ljudi.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Borut Petrovič Vernikov

Borut Petrovič Vernikov

Borut Petrovič Vernikov, rojen leta 1955 na Ptuju, je pesnik, literarni kritik, finančnik. Nekaj časa je deloval v statusu samostojnega kulturnega delavca, potem pa se je zaposlil kot direktor knjigotrštva. Danes se ukvarja s finančnim svetovanjem. Objavljal je v Dialogih, Sodobnosti, Naših razgledih in drugje. Piše tudi literarne ocene, kar nekaj jih je objavil v Književnih listih, največjih je objavil na Radiu Slovenija v oddaji »S knjižnega trga.«Veliko njegovih pesmi je bilo predvajanih v oddaji Literarni nokturno. Po prvi zbirki, ki je izšla v samozaložbi, je pri Centru za slovensko književnost,v zbirki Aleph, izdal pesniško knjigo »Pesem nekomu, ki ima neskončno ime.« Trenutno največ objavlja v reviji Locutio, na fb, ter na MMC RTV SLO , kjer ob ostalih prispevkih in poeziji, v rubriki »Z zaprašenih knjižnih polic«, objavlja literarne ocene pesniških zbirk, ki so izšle pred več kot desetletjem, ter tako vabi bralce h knjižnični izposoji pozabljenih knjig. Nekatere njegove pesmi so bile prevedene v tuje jezike. Deset njegovih pesmi bo pravkar izšlo v skupni zbirki »Kako smo se zaboravili u pesmi«. Zbirka bo izšla v Beogradu, v njej pa so zastopani povabljeni pesniki iz vseh republik nekdanje Jugoslavije. Trenutno pripravlja novo pesniško zbirko. Živi v Ljubljani.
Borut Petrovič Vernikov
O Borut Petrovič Vernikov (3 Člankov)
Borut Petrovič Vernikov, rojen leta 1955 na Ptuju, je pesnik, literarni kritik, finančnik. Nekaj časa je deloval v statusu samostojnega kulturnega delavca, potem pa se je zaposlil kot direktor knjigotrštva. Danes se ukvarja s finančnim svetovanjem. Objavljal je v Dialogih, Sodobnosti, Naših razgledih in drugje. Piše tudi literarne ocene, kar nekaj jih je objavil v Književnih listih, največ jih je objavil na Radiu Slovenija v oddaji »S knjižnega trga.« Veliko njegovih pesmi je bilo predvajanih v oddaji Literarni nokturno. Po prvi zbirki, ki je izšla v samozaložbi, je pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph, izdal pesniško knjigo »Pesem nekomu, ki ima neskončno ime.« Trenutno največ objavlja v reviji Locutio, na fb, ter na MMC RTV SLO , kjer ob ostalih prispevkih in poeziji, v rubriki »Z zaprašenih knjižnih polic«, objavlja literarne ocene pesniških zbirk, ki so izšle pred več kot desetletjem, ter tako vabi bralce h knjižnični izposoji pozabljenih knjig. Nekatere njegove pesmi so bile prevedene v tuje jezike. Deset njegovih pesmi bo pravkar izšlo v skupni zbirki »Kako smo se zaboravili u pesmi«. Zbirka bo izšla v Beogradu, v njej pa so zastopani povabljeni pesniki iz vseh republik nekdanje Jugoslavije. Trenutno pripravlja novo pesniško zbirko. Živi v Ljubljani.