Dorta Jagić: Nastop pesnikov v zaporu

Tudi v zaporu

imajo pesniki pesniško svobodo.

Naseljena je v petnajstem nadstropju jezika

ali na dnu torbe med robčki, tramvajsko

karto, svinčnikom in bombonom.

Navadno je to le v ironijo imena zavit kakšen pevec

v zaporu Sing Sing.

 

Nekega svobodnega popoldneva smo

z ustnicami, našminkanimi z našo svobodo,

brali pesmi parim zapornikom v reški

kaznilnici.

Nastop je bil podoben vsem nastopom na tem svetu,

najbolj slišni so bili naši čžšđ, listanje knjig in

z druge strani šibko ploskanje skrivnostnih

neprozornih dlani.

Vse je bilo tako kot v šolah in knjižnicah,

samo strop

v zaporniški celici s knjigami je nekdo postavil

na glavo.

V bistvu so vsi zidovi s časoma zrasli v en in edini

pod,

polživ in boleč, v dno, črno in vbočeno kot

zadušljiva

pokvarjena ostriga.

Zdelo se je, da je iz naše pesniške svobode

iz minute v minuto

kot veka udarjenega boksarja rastla

okenska rešetka,

prepričana v ostrost zmage kot zobje na

ključih

zaporniškega čuvaja.

 

Vse je bilo enako, brali smo pesmi počesanim

glavam

na stolih kot v vsaki drugi čitalnici na svetu.

Vseeno pa so skozi naša nenadoma oslabljena telesa

prehajala

njihova prazna in kot truplo natekla leta,

strupene žice razbitih televizorjev in nekaj za vedno

pločevinastega.

Povedali so nam, da se med zidovi

letni časi ne menjajo, kot tudi ne vlažna sol,

žlica za pobeg ali okrušeni rdeči nohti čistilke.

 

V zaporih ni omamnega zvoka selitve

ptic in vetra,

ki bi na jezikih ustvarjal privid cvetnega prahu

iz drevoreda, morskih zvezd in popra, delfinjih jeter.

Kava je belo nepitna in vsa hrana se zabada v

želodec

kot čeljust ribe sabljarice. Noben nič ne dela z rokami,

obstaja pa mučenje z ležanjem in krvnik je televizor.

Svetloba je za njih temen spomin,

komaj tu in tam po kotih,

za razcefrano knjigo o odrešenju pa malo prahu z

našega sonca,

ki je za njih postalo mrtva pritlikavka.

 

Prevedla Katja Kuštrin in Peter Semolič

Dorta Jagić

Latest posts by Dorta Jagić (see all)