Megla.
Na jutranjem obrežju se plazim s pogledom prek nevidnega zaliva,
kjer prežijo ribiške barkače na ribjo norost.
Nebo je zasidrano v temnem morskem vesolju.
Kamni kotrlijo v pljuskanju valov in molk je oster zrak.
Včerajšnja slika na steni se lušči v barvne olupke.
Pomol je tih in motorji spijo.
Klic ribičev predre belino.
Samota je polna kot prazne mreže iz globin.
Meduze plovejo v stari aorti.
V žilah polje kri tisočene noči.
Skale mrmrajo pesem, ki me bo preživela.
Ostale bodo sanje v megli.
Zimski vonj za osamljenega psa.
In nič, kar bi lahko dojeli.
Latest posts by Andraž Polič (see all)
- Andraž Polič: Pesnikove sobe - 2. 7. 2026
- Andraž Polič: Vnazaj obstanejo pesmi - 31. 5. 2026
- Andraž Polič: Kavafis in grški Eros - 28. 3. 2026