Megla.
Na jutranjem obrežju se plazim s pogledom prek nevidnega zaliva,
kjer prežijo ribiške barkače na ribjo norost.
Nebo je zasidrano v temnem morskem vesolju.
Kamni kotrlijo v pljuskanju valov in molk je oster zrak.
Včerajšnja slika na steni se lušči v barvne olupke.
Pomol je tih in motorji spijo.
Klic ribičev predre belino.
Samota je polna kot prazne mreže iz globin.
Meduze plovejo v stari aorti.
V žilah polje kri tisočene noči.
Skale mrmrajo pesem, ki me bo preživela.
Ostale bodo sanje v megli.
Zimski vonj za osamljenega psa.
In nič, kar bi lahko dojeli.
Latest posts by Andraž Polič (see all)
- Andraž Polič: Dve pesmi za iranske ženske - 10. 9. 2023
- Andraž Polič: Kratek esej o večnosti - 19. 1. 2023
- Andraž Polič: Gramofon - 27. 3. 2022