Najnovejše objave

Pogovor z Zoranom Pevcem

Pesnike in pesnice se seveda da deliti na različne načine, eden možnih načinov je tudi z vidika njenega oziroma njegovega odnosa do zbirke pesmi – mislim, da obstajajo pesnice in pesniki, ki pišejo zbirke in tisti, ki pišejo knjige pesmi. Tvoje pesniške zbirke so grajene izjemno skrbno. Kako se lotiš pisanja? Ali imaš že v naprej nek načrt knjige, tako kot ga je imel na primer Gregor Strniša?

Strniša mi je eden ljubših pesnikov, a si seveda ne bi upal niti pomisliti, da bi pisal kot on, posledično pa so verjetno tudi moje priprave na pesniške zbirke drugačne. Je pa res, da so večinoma zastavljene konceptualno. Ponavadi jim predhodi nek programski načrt, znotraj tega pa potem nastajajo tudi dokaj spontano napisane pesmi. V vsakdanjem življenju sem precej nezamejen, ko pa kaj počnem zares, in v življenju najbolj zares pišem pesmi, se tega lotim zelo resno, strukturirano in temeljito. Verjetno je to razlog za nekakšen vnaprejšnji načrt za posamezne zbirke pesmi.

Pred kratkim ti je izšla nova pesniška zbirka To ni Michel Foucault. Preprosto vprašanje: zakaj Foucault? Kaj je tisto, kar te je pri njem pritegnilo ali pa pri njem odbilo do te mere, da si ga postavil v naslov knjige?

Foucault je napisal knjižico, razmislek o znani Maggrittovi sliki Ceci n’est pas une pipe in to je bil povod za to, da sem zbirki dal ime. Živimo v tesnobnih časih in v časih, rekel bi, od oblastnih struktur zelo verjetno tudi nalašč producirane krize, da bi lažje obvladovali oziroma nadzirali posameznika znotraj družbe. Foucault je bil eden prvih, ki je raziskoval in opredelil oblastna razmerja. Analiziral je norost, razvoj klinike, problem seksualnosti in politiko skozi čas. Uvedel je pojma, kot sta biopolitika in dispozitiv ter je posledično aktualen tudi v našem času. Ker poezija ni tukaj le za to, da bi zaznavala, reflektirala in na pesniški način razlagala ter zapisovala sebstvo, temveč je tudi odziv na okolico, v kateri se nahaja, se mi je zdel primeren za del tega mojega pesniškega zapisa, čeprav se potem  lirski subjekt večinoma kaže v drugih razmerjih.

Vsako pesem omenjene zbirke pričneš z nikalnico ni. V njej odmeva René Magritte in njegova slika Ceci n’est pa une pipe, katere naslov si vzel za moto k zbirki, toda tudi različni pesniki, na primer Gary Snyder, Hans Magnus Enzensberger, Robert Frost … Kateri pesniki so najbolj vplivali nate, na tvoje pisanje in na kakšen način?

Vsaka pesem v tej zbirki se apofatično začenja z zvezo besed »To ni«. Takšen diskurz s svetom je bil značilen za neoplatonistična in mistična dela, pa tudi v kasnejši filozofiji, ko so posamezni misleci želeli z zanikanjem poudariti prav tisto, kar na videz negirajo, vse nekako v smislu, da »Eno (Bog) ne more obstajati, ker če bi se mu dodal obstoj/eksistenca, potem ne bi moglo biti dovršeno/popolno.«  V posvetnem, oziroma v tem primeru pesniškem okolju, pa naj bi to, kar je  zapisano negirano,  delovalo ravno obratno.

Pred časom sem na podobno vprašanje v Poetikonu, kateri pesnice/pesniki so mi najbližje, odgovoril nekako kompromisno, saj vemo, da to ne more biti le ena ali eden. Tako sem zapisal, da bi, če bi moral izbirati med tistimi, ki me bistveno opredeljujejo ali prikazujejo mojo tovrstno »tesnobo vplivanja« med  Rilkejem, Traklom ali Celanom, izbral slednjega, zaradi molčečnosti, temačnosti, tesnobnosti, zaradi sence življenja in smrti, slavljenja lepote, nejasnosti in negotovosti, opisovanja grozljive izkušnje holokavsta, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Med Pessoo, Miloszem in Geoffreyem Hillom bi se odločil za Hilla, zaradi Celana. Tudi Hill delno piše o človeških grozodejstvih in o antisemitizmu (Ovid v Tretjem rajhu, Dve navidezni elegiji),  a blizu mi je predvsem zaradi tega, ker s svojo poezijo ustvarja nov mit sodobnega sveta, ker na pesniški način reflektira zgodovino (Kralj Offa) in biblijske zgodbe. Med Sylvio Plath, Anne Sexton in H. D. (Hilda Doolittle) bi bila »moja pesnica« H. D., ker je zapisovalka multibesednih svetih tekstov, naj se to bere še tako čudno. Različnost njenega mišljenja in filozofske vizionarnosti jo postavlja ob bok T. S. Eliotu, W. C. Williamsu in Ezri Poundu, s katerim je bila nekaj časa tudi zaročena. Med Ammonsom, Hughesom in Jackom Myersom bi izbral Myersa, zaradi pesniške zbirke OneOnOne, ker mi je blizu pesniški postopek, ki  vpelje ironijo. Ob tem pa z Myersom lahko potujem še v  svet občutljivosti, tolerance, umetnosti in ljubezni. Duhovnost miselnih tokov je v teh verzih kdaj blizu Williamu Blaku, včasih pa tudi vzhodnim filozofijam oziroma budizmu. In če se spomnim še na naše pesnike, na primer Kocbeka, Šalamuna ali Gregorja Strnišo, bi zaradi »meta kock« izbral Strnišo. In kje so sedaj Blake, Donne, Hörderlin, Baudelaire, Rimbaud, Pound, Elliot, Perse, Stevens, Eluard, Cocteau, E. Dickinson, A. Ahmatova, N. Sachs, Benn, Mandelštam, Borges, Paz, Amihaj, Tranströmer, Ashbery, Lili Novy, Svetlana Makarovič, Murn, Zajc, Grafenauer, Taufer …  Skratka, ja, težko bi se odločil le za nekaj pesnic  ali pesnikov, so mi pa omenjeni vsekakor bližji.

Kako in kdaj si začel s pisanjem poezije? Se nemara še spomniš svoje prve pesmi?

Moje pisanje se pravzaprav začne anekdotično. Ko sem bil v  osmem razredu osnovne šole, je časnik Delo razpisal nagrado, tematsko povezano  z železnico. Oddal  sem spis in prejel prvo nagrado. Do takrat sem pri pisanju šolskih nalog prejemal povprečne ocene, od takrat naprej pa odlične. A tisti spis je napisala moja mama. To me je vzpodbudilo, da sem tudi sam pričel pisati, in ker smo bili doma bralna družina ter sem posledično tudi sam veliko bral, sem v srednji šoli pričel pisati nekoliko bolj zares, moji prvi pesniški poizkusi pa so bili objavljeni v takrat zelo popularni knjižni prilogi Mladine Mlada pota, v kateri so pričeli objavljati kasneje uveljavljeni avtorji, kot so Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Milan Kleč, Ivo Stropnik, Ivan Dobnik idr. Ne vem zanesljivo, katera je bila moja prva tam objavljena pesem, vem pa, da ni bila ljubezenska, za kar sem še danes hvaležen samemu sebi, saj bi bila verjetno preveč sentimentalna.

Živiš in delaš v Celju. Razdalja med Celjem in Ljubljano danes ni več nobena prava razdalja, v večjih državah se ljudje tako daleč dnevno vozijo v službo. Toda kako velika je ta razdalja v literarnem smislu? In ali je danes, v dobi interneta, ko živimo v globaliziranem svetu, ta razdalja do centra sploh še pomembna?

Res je, da je razdalja do Ljubljane v kilometrih majhna, v književnem prostoru pa je tako rekoč neznanska. Menim, da danes v naši knjižni pokrajini ne gre le za problem uveljavljanja ženskih avtoric, temveč predvsem, morda še bolj, za uveljavljanje avtoric/avtorjev iz province. Toda tako je bilo vedno in zaradi tega se ni za vznemirjat. Po drugi strani moram zapisati, da mi že od samih začetkov pesmi objavljajo v vseh pomembnih ljubljanskih literarnih revijah in bi bila zato jeza, da nisem dovolj priznan v našem centru, nekoliko samovšečna in sebična. Doba interneta sicer res daje več možnosti objave vsem avtoricam/avtorjem, a je tu potrebno takoj dodati, da so redke spletne revije ali portali, ki objavljajo kvalitetno književnost (eni redkih je prav Poiesis ter morda delno še pesem.si in Locutio; no, vsaj tako se dozdeva meni). Problem tovrstnih družabnih omrežij je predvsem v tem, da tu prevladujejo posamezni okusi, kvaliteta pa je stvar presoje, ki pa jo je zmožna le stroka, ki zna uporabljati precej zanesljiv literarnoteoretični aparat.

Ukvarjaš se s tudi pedagoškim delom na področju pesništva, napisal si priročnik za pisanje poezije Kako narediti pesem (2006). Kako pristopaš k »poučevanju« poezije?

Zelo svobodno in dojemljivo za tiste, s katerimi tozadevno sodelujem. Menim, da kreativno poučevanje književnosti pomaga le začetniku, da si lažje pomaga odgovoriti na nekatera vprašanja, na katera bi sam težje našel odgovor. Zaresnega književnega ustvarjanja pa nas ne more naučiti nihče. Seveda se je za resno knjižno pisanje potrebno naučiti nekaterih literarnih »obrtnih« spretnosti, v nadaljevanju pa je  kvaliteten knjižni izdelek  stvar lastne ustvarjalnosti, volje in želje , da bi iz svojega talenta naredili pravo pisko oziroma pisca.

Pesem To ni vidno v nevidnem iz zbirke To ni Michel Foucault in ki je niz »realističnih«, a tudi »nadrealističnih« podob, končaš z verzom: »Kako lahko pesem naredi vse to …«. V čem je moč poezije? Zakaj poezija še danes, četudi nam svet glasno sporoča, da je ukvarjanje s pesništvom zgolj trošenje energije, časa …

Zato, ker išče naš izvorni cogito. Zato, ker pesnica/pesnik najbolj zares izpovedujeta svoja najintimnejša občutja, ker iščeta vprašanje (za)kajstva bivanja na tem svetu tukaj in sedaj, v času in prostoru. O »trošenju energije« za poezijo nam na odtujen način govorijo trenutni jezik kapitala, neoliberalistična lakomnost in nenasitnost. Človekova notranjost, naša bit, naša duša, če se izrazim nekoliko navadno, pa ostaja, kot je bila nekdaj, zato se z njo ohranja podoben intimen, o sebstvu razmišljujoč govorčev odnos in s tem tudi poezija. Sam nisem presenečen le nad tem, kar najdem v pesmi, temveč tudi zato, kar pesem najde o  meni.

Pišeš poezijo in pišeš o poeziji. Kaj je tisto, kar sam kot premišljevalec pesništva iščeš v pesmih drugih avtorjev in kaj kot pesnik iščeš oziroma si želiš najti v zapisih o svojem pesnjenju?

Poezija govori iz samote v samoto iz skrivnosti v skrivnost, začenja in končuje se s tišino, tam pa smo mi najbolj zares mi. Brati poezijo je pravzaprav nevarno, ker je branje in iskanje samega sebe nevarno. Globoka izkušnja poezije je tudi strah in poezija je način razlaganja občutka strahu. Paul Celan je zapisal, da je pesniško sporočilo kot sporočilo brodolomca s samotnega otoka v steklenici. Pesem lahko z njim nagovarja Boga, kar je v današnjih časih nekoliko  nenavadno, če že ne smešno, zato je verjetneje, da nagovarja drugega, to je bralca; iz psihoanalize pa vemo, da na tem svetu ni »drugega od drugega«. »Kjer mislim, tam sem«, to je v drugem, torej mislim tam, kjer mislim, da ne mislim. Morda zato berem in pišem poezijo.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Zoran Pevec

Zoran Pevec

Zoran Pevec, rojen 1955 v Celju, pesnik, kritik, esejist, urednik. Končal je znanstveni podiplomski magistrski študij književnosti na temo ženski liki v slovenski poetični drami po letu 1960. Je član Društva slovenskih pisateljev, bil je predsednik Komisije za prireditve, sedaj pa je njen član. Je odgovorni urednik revij za književnost »Vpogled« in »Vsesledje«, je član uredniških svetov revije za poezijo »Lirikon 21« in revije za poezijo in poetično »Poetikon«. Pesmi objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah v Sloveniji. Prejel je tretjo nagrado na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani za pesem »Mesto«, prvo nagrado strokovne žirije na pesniškem turnirju v Mariboru za pesem »V neki točki«, leta 2013 pa nagrado čaša nesmrtnosti-velenjica za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja. Njegove pesmi so revijalno prevedene v več tujih jezikov. Izdane pesniške zbirke: »Orbis pictus« (1986), »Zapisi pozabljenih« (1996), »Pod silikonskim nebom« (2000), »Moški v sobi« (2004), »V neki točki« (2006), v zbirki »Glasovi slovenske poezije« je izdal izbor svojih pesmi, prevedenih v angleščino (2010), »Hasidski pevec« (2011), »To ni Michel Foucault« (2015) in priročnik za pisanje poezije –»Kako narediti pesem« (2006).

Foto (c) Murr
Zoran Pevec

Latest posts by Zoran Pevec (see all)

O Zoran Pevec (3 Člankov)
Zoran Pevec, rojen 1955 v Celju, pesnik, kritik, esejist, urednik. Končal je znanstveni podiplomski magistrski študij književnosti na temo ženski liki v slovenski poetični drami po letu 1960. Je član Društva slovenskih pisateljev, bil je predsednik Komisije za prireditve, sedaj pa je njen član. Je odgovorni urednik revij za književnost »Vpogled« in »Vsesledje«, je član uredniških svetov revije za poezijo »Lirikon 21« in revije za poezijo in poetično »Poetikon«. Pesmi objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah v Sloveniji. Prejel je tretjo nagrado na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani za pesem »Mesto«, prvo nagrado strokovne žirije na pesniškem turnirju v Mariboru za pesem »V neki točki«, leta 2013 pa nagrado čaša nesmrtnosti-velenjica za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja. Njegove pesmi so revijalno prevedene v več tujih jezikov. Izdane pesniške zbirke: »Orbis pictus« (1986), »Zapisi pozabljenih« (1996), »Pod silikonskim nebom« (2000), »Moški v sobi« (2004), »V neki točki« (2006), v zbirki »Glasovi slovenske poezije« je izdal izbor svojih pesmi, prevedenih v angleščino (2010), »Hasidski pevec« (2011), »To ni Michel Foucault« (2015) in priročnik za pisanje poezije – »Kako narediti pesem« (2006). Foto (c) Murr