Marko Skok Mezopotamsky

Ko me napiše pesem 02

V soboto, 18. marca 2017, se je v Hostlu Celica, v Galeriji Srečišče, odvil pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016 »Ko me napiše pesem«. Na začetku je predsednik Kulturno-umetniškega društva Poiesis Jaka Železnikar predstavil delovanje in cilje društva, v nadaljevanju pa smo prisluhnili poeziji desetim izmed dvanajstih avtoric in avtorjev, ki so prispevali svoje pesmi za zbornik. Nastopili so: Andreja B. Čerin, Barbara Gale, Majda Kočar, Jana [preberite več]

Ko me napiše pesem – pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016

Lepo vabljeni v soboto, 18. marca 2017 ob 19.00 v Hostel Celica, Galerija Srečišče, Metelkova 8 v Ljubljani na pesniški večer in predstavitev Zbornika pesniške delavnice Poiesis 2016 Ko me napiše pesem. Na večeru bodo nastopili Andreja B. Čerin, Sara Fabjan, Barbara Gale, Majda Kočar, Jana Kolarič, Ivanka Kostantino, Kristian Koželj, Alenka Kveder, Marko Skok – Mezopotamsky, Petra Skušek, Vesna Šare in Karmen Vidmar. Večer bo vodil in povezoval Peter Semolič. Foto © Katja [preberite več]

Ko me napiše pesem – Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016

Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016 Ko me napiše pesem prinaša pesmi avtoric in avtorjev, udeleženk in udeležencev pesniške delavnice, ki je spomladi 2016 potekala pod vodstvom Petra Semoliča. Zbornik je do neke mere prerez dela na delavnici, vendar pa je v veliko večji meri predstavitev individualnih poetik njegovih avtoric in avtorjev. V zborniku se predstavljajo pesnice in pesniki različnih generacij in različnih pesniških pisav, ki segajo od lirike prek narativne in mestoma [preberite več]

Marko Skok – Mezopotamsky: Ne zgibaj barčic, Ljubec!

Ne zgibaj barčic, Ljubec! Elegije mrtvih oči zagrinjajo gladino morja, grabijo za nedosegljivim soncem in vse bolj nedostopno obalo. Brez prestanka bledijo mrtve duše angelov in smrtnikov, jekajo zapoznele misli iz razvalin bolečemrtvih jezikov, amputirane zgodbe neutišanega razčlovečenja. Čutiš, kako je prenasičen s soljo in do obisti zamorjen sleherni val? Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ljubec, v beli so vse barve, [preberite več]

Zaključni večer »Pesniške delavnice Poiesis 2016« 02

V soboto, 28. maja 2016, se je v dvorani Kult3000 v Ljubljani odvil zaključni večer »Pesniške delavnice Poiesis 2016«. Delavnica je potekala med 12. marcem in 14. majem pod mentorstvom Petra Semoliča, na njej pa smo gostili tudi pesnika Zorana Pevca in pesnico Nino Medved, ki je vodila pripravo na zaključni nastop. Večer je z avtorsko glasbo uvedel udeleženec delavnice, pesnik in kantavtor Peter Zlodej, z avtorsko glasbo pa ga je popestrila tudi udeleženka delavnice, pesnica in [preberite več]

Zaključni večer “Pesniške delavnice Poiesis 2016”

Lepo vabljeni v soboto, 28.05.2016, ob 20.00 v Dvorano Kult3000 na Metelkovi 2b v Ljubljani, na Zaključni večer Pesniške delavnice Poiesis 2016. S svojo poezijo se bodo predstavili udeleženke in udeleženci delavnice Nevenka Brešar, Andreja B. Čerin, Sara Fabjan, Barbara Gale, Majda Kočar, Jana Kolarič, Ivanka Kostantino, Kristian Koželj, Luka Kürner, Alenka Kveder, Marko Skok – Mezopotamsky, Petra Skušek, Vesna Šare, Bogdan Troha, Karmen Vidmar, Maja Vrhovac in Peter Zlodej. [preberite več]

Marko Skok – Mezopotamsky: Rezervirano za sonce

Vtaknil si me v telo dečka temnih oči, temnih las, temne polti. In ravno v čas, ko mi nihče ne more vreči v obraz: Hej, zamorec! Saj že zdavnaj ni nikjer več niti kaplje morja, na katero spominjajo le še lupine čolnov, razbitine amfor in sol zažrta v pesek, ki se je razbohotil vsenaokrog. Modra ni več moderna in zelena je nezelena. Ubijalskorumena je tista, ki je snedla živahnost preostalih barv. Gospodarjeva barva. Njegova sta nebo in zemlja, njegovo je vse živo in mrtvo, tudi [preberite več]

Sandra Džananović Bakaj: Košček neba mora iti v žep

Ob odhodu je oče rekel: »Košček neba mora iti v žep«, jaz pa sem pomislil kako pravkar dežuje in da ni čas za preseljevanje sivine. Strehe brezbrižnosti so zmečkane z dlanjo, ki nima črte življenja, zato je mati prezgodaj odfrlela v krošnjo mandljevca pred džamijo. »Košček neba mora iti v žep!« je divje ponavljal oče, ko je dvigoval roke proti brezkončni livadi, kjer smo pustili košare polne mirnih svitanj. Vpil je, jokal dobri človek, ko je polnil žepe z [preberite več]

Ljubica Ribić: Vojna

Sila prelamlja svetlobo v prizor usmrtitve in prebujenja lomi kosti Konstrukcije moralnih neprijetnosti spreminjajo obliko kot sipine Ožgana zemlja požrešno pije roso s povešenih lati posušenih besed Slepi kazalci tolmačijo čas preteklost preti z napovedjo prihodnosti In vse je nekako zavito v umazane plahte in vlažne povoje Le burkež prazni poslednje kaplje iz nepomitega kozarca v lokalni krčmi Dan zaudarja po zatohlem Žvižg zločina sklanja neumite glave rojenih da bodo žrtve [preberite več]

Nada Crnogorac: Oko

v ozadju mojega očesa ležijo mirni oblaki raztegnjeni v nedogled kot po jutranjem prebujenju ko razgibavam toplo telo iz nočne otopelosti in preganjam napeti mir iz kosti in mišic v ozadju mojega očesa se ogleduje žalost ulic tlakovanih z revščino in obkroženih z drevoredi bede najhujša oblika nasilja je revščina je rekel Gandhi in napisal stavek na kante za smeti ponoči so mu sledile horde lačnih umetnikov z nahrbtniki polnimi sprejev in prekrasnih grafitov le iz [preberite več]